Čeprav so mnogi po koncu druge svetovne vojne prisegali, da holokavsta ne smemo ponoviti »nikoli več«, se v Evropi in drugod po svetu znova krepi antisemitizem, žal tudi v Sloveniji. 

Antisemitizem je vrsta rasizma: sovraštvo, predsodke, diskriminacijo in sovražnost do Judov kot etnične, verske ali kulturne skupine. 

Pred 2. svetovno vojno je v Evropi živelo 9,5 milijona Judov. Danes jih je le še 1,3 milijona, kar predstavlja 0,16 odstotka evropskega prebivalstva.

Na koncu članka preberite komentar.

Evropski Judje danes spet živijo v strahu

Porast antisemitskih incidentov po Evropi je po 7. oktobru (ko je Hamas napadel civiliste v Izraelu, kar je sprožilo odgovor izraelske strani) dosegel izjemno raven in spominja na nekatere najtemnejše čase v zgodovini. Evropski Judje danes spet živijo v strahu, je 5. novembra v uradni izjavi opozorila Evropska komisija.

Michael O'Flaherty, direktor Agencije EU za temeljne pravice, je za britanski Guardian dejal, da je zaskrbljujoče, da le tretjina prebivalcev EU meni, da je antisemitizem velik problem. »Iskreno mislim, da boste ob kakršni koli veliki negativni temi v naši družbi našli antisemitske nastavke. To kaže, da je antisemitizem globoko zakoreninjen rasizem v evropski družbi.«

Kako je z judovsko skupnostjo v Sloveniji?

V Sloveniji danes živi okoli 200 Judov, večina jih je v Ljubljani. Delujejo v treh skupnostih: Judovska skupnost Slovenije in Liberalna judovska skupnost delujeta skupaj v prostorih Judovskega centra na Križevniški ulici, lani pa je bila ustanovljena še nova skupnost Tradicionalnih Judov s svojo sinagogo na Trubarjevi ulici. Središče judovskega življenja je Judovski kulturni center, ki ga vodi Robert Waltl. Kot je povedal za Družino, se tam zbirajo Judje, ki živijo v Sloveniji, pa tudi obiskovalci kulturnih prireditev. Imajo tudi manjši muzej in stalno razstavo o holokavstu v Ljubljani. V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana so po prestolnici postavili spomenike – spotikavce v spomin na umorjene judovske meščane.

Spotikavci so kovinski "tlakovci" z napisi imen žrtev holokavsta, ki jih najdemo po različnih lokacijah v centru Ljubljane. FOTO: Nebojša Tejić/STA

Sovražnost do Judov v Sloveniji danes

Na vrata Judovskega kulturnega centra v Ljubljani na Križevniški ulici 3, kjer pravkar poteka Festival strpnosti, so vandali čez noč narisali Davidovo zvezdo in svastiko. 

Žalosten prizor sredi Ljubljane. FOTO: Siniša Kanižaj

"To onesnaženje se je danes zjutraj pojavilo na naših vratih. Niti v najhujši nočni mori si nismo predstavljali, da bomo v enem najbolj miroljubnih evropskih mest kdaj videli sveže narisano svastiko. Še posebej v takšnem kontekstu. Še posebej v kraju, kot je ta. "Da se to ne bo nikoli več ponovilo" - pravkar smo dobili zelo pomemben dokaz, da se to ponovno dogaja. To je napad na vse nas, ki živimo v blaginji svobodnega sveta. Naše čudovito mesto in država ne smeta nikoli več doživeti strašljive izkušnje, ki so jo pred 75 leti našim državljanom naredili nacisti. Nacisti in fašisti so umorili več kot 90 tisoč slovenskih državljanov, med njimi je bilo skoraj 600 Judov. Skupaj se moramo upreti sovraštvu in fanatizmu v naši lepi državi. To ni Bližnji vzhod - Izrael in Palestina. To je naša država. To je Slovenija," so zapisali v izjavi za javnost.

Antisemitizma je vedno več, pravi Robert Waltl

»Predvsem zahvaljujoč socialnim medijem je sovraštva vedno več, antisemitizem je danes čutiti mnogo bolj kot pred desetimi leti,« je na vprašanje o antisemitizmu v Sloveniji odgovoril Robert Waltl. »Pogosto sem deležen žaljivih zapisov in odkritih napadov. Sovražnih napisov in sporočil je vedno več, smo pa v preteklostih že imeli težave tudi z vandalizmom, razbitimi šipami in antisemitskimi izpadi v javnosti. Vsaka napetost in vojna v Izraelu pa vedno prinese tudi dodaten izrazit porast sovražnosti do judovske skupnosti v diaspori.«

Predstava Mini Teatra Dnevnik Ane Frank skuša Slovencem obuditi spomin na grozote holokavsta. FOTO: arhiv Mini Teatra

Waltl je povedal, da je zanj kot za pripadnika judovske skupnosti boleče, da večina slovenskih medijev ne poroča objektivno o zgodovini Izraela in o konfliktu s Palestinci. Opozoril je tudi na objavo podpredsednice slovenskega parlamenta na družbenem omrežju, kjer je zapisala slogan o svobodni Palestini, ki je odkriti slogan za izbris Izraela in njegovo popolno uničenje. »Ne verjamem, da se ne zaveda pomena tega. Zelo pogosto je beseda o namernem prikazovanju nas Judov kot Izraelcev, ki pobijamo Palestince v Izraelu.«

Pristransko poročanje slovenskih medijev

Tudi novinar Dejan Steinbuch opozarja na problematično poročanje o Judih v slovenskih medijih. »Gre za stalno zamenjevanje Izraela kot države, v kateri večinsko živijo Judje, s svetovno judovsko skupnostjo. Zaradi tega se zlasti v medijih pogosto pojavljajo deplasirane trditve o judovskem apartheidu, diskriminaciji ipd. nad Palestinci. Antiizraelski narativ je v slovenskih medijih precej močno prisoten, razširja ga denimo spletni portal nacionalke, kjer boste o Izraelu zelo težko našli pozitiven prispevek. Pravzaprav ga ni, ker je prevladal proarabski aktivizem,« je oster.

Mentaliteta neuvrščenih, pomešana z antiamerikanizmom

Steinbuch opozarja, da je pri nas od začetka nove vojne na Bližnjem vzhodu ponovno "prevladala mentaliteta neuvrščenih, pomešana z močnim antiamerikanizmom, na kar radikalna slovenska levica - pa tudi del skrajne desnice, ki obožuje Hitlerja, Putina in teorije zarote - zelo rada nasede. Zaradi tega mislim, da pri Slovencih antisemitizem niti ni aktualen in najbrž nikoli ne bo (ker za kaj takšnega niti ni neke zgodovinske podlage), je pa zagotovo moteče kategorično nasprotovanje vsemu, kar diši po Zahodu. V tem pogledu ne preseneča podatek, da smo bili Slovenci glede antiameriškega razpoloženja med vodilnimi na svetu. Če me spomin ne vara, so bolj protiameriško naravnani edinole - Palestinci."

Nasprotovanje prvotni Božji izvolitvi judovskega ljudstva

P. Branko Cestnik pa pravi, da so korenine antisemitizma teološke narave. V daljšem zapisu, ki ga lahko preberete tukaj, je pisal o francoskem filozofu Andréju Frossardu in nemškem teologu Walterju Kasperju. Frossard je ugotovil, da Judje »motijo«, ker so priče živega Boga, pravi p. Cestnik. »Motijo lahko kristjane in muslimane, ker bodo do konca sveta obdržali zgodovinsko prvenstvo v srečanju z živim Bogom. In iz istega razloga lahko motijo tiste ideologije in režime, ki si domišljajo ustvariti družbo brez Boga. Antisemitizmov je lahko več, vsi pa imajo podobno globinsko logiko: nasprotovanje prvotni Božji izvolitvi, ki so je v zgodovini odrešenja bili deležni Judje. Po tej notranji logiki neškodljivega antisemitizma ni. Kdor na podzavestni ali zavestni ravni začne sovražiti Jude zaradi njihove izvolitve, jih bo prej ali slej začel fizično napadati in ubijati.«

Prostori sinagoge v Ljubljani. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Kardinal Kasper ugotavlja, da bi prej ali slej padlo tudi krščanstvo, če bi bili nacisti uspeli uničiti Jude, kot je zapisal p. Branko Cestnik. »Po tragediji druge svetovne vojne smo se kristjani in Judje začeli globlje zavedati naše medsebojne povezanosti. Cerkev je v desetletjih po vojni naredila zelo pomembne korake k odstranitvi antisemitizma iz svoje srede in k teološki redefiniciji odnosa med obema religijama.«

Kdor hoče uničiti Jude, bo hotel uničiti tudi kristjane

»Antisemitizem ni nikoli zgolj neka začasna politična drža, vezana na kritiko države Izrael, kot bi ga radi eni prikazali. Antisemitizem ima podzavestno in religiozno komponento, ki ji ne morejo uiti niti ateisti. Antisemitizem je čustvo s spiralasto strukturo, ki vodi v vedno večje zavračanje Judov kot takih, na koncu v nasilje nad Judi. Danes je antisemitizem za del muslimanskega in arabskega sveta pravcata zla duhovna hrana, nekakšna identiteta sovraštva. Kot vidimo, se ta antisemitizem z lahkoto širi v Evropo. Za kristjane ni nepomembno spoznanje, da tisti, ki hoče uničiti Jude, bo hotel v naslednjem koraku uničiti kristjane. Če uporabimo Kasperjevo prispodobo: najprej izsušiš korenino, nato z lahkoto opraviš z deblom,« opozarja p. Branko Cestnik.

Družinin komentar: Drobci nekih drugih časov

Piše: Marjan Pogačnik

Ko se na pročeljih hiš, v katerih po Evropi živijo Judje, pojavijo Davidove zvezde, se človek močno zdrzne. Drobci nekih drugih, zelo dramatičnih časov, ko so Jude vozili v koncentracijska taborišča, so se pritihotapili v našo sedanjost. Kot kristjani jih lahko le odločno zavrnemo.

Čeprav je bil odnos katoličanov do Judov v preteklosti marsikdaj nenaklonjen, se je v 20. stoletju korenito spremenil. Prelomna je bila zlasti koncilska izjava Nostra Aetate, ki je pozitivno osvetlila pomen judovskega naroda in njegovo vlogo v zgodovini. Danes se zavedamo, da so Judje, s katerimi imamo skupno Staro zavezo, nosilci razodetja ali, kot je dejal sv. Janez Pavel II., starejši bratje v veri. Jezus, Davidov sin, navsezadnje ni bil svetlolas in modrook moški, pač pa temnolas Jud, ki je svoje sodobnike rad spraševal po judovskih svetih spisih, denimo: »Kaj je zapisano v postavi?«

Janez Pavel II. je antisemitizem označil za »greh proti Bogu in človeku«, Benedikt XVI. pa je antisemitizmu pripisal protikrščansko naravnanost. Papež Frančišek je v govoru, pripravljenem za sprejem delegacije rabinov 5. novembra letos, dejal, da smo poklicani k zavzemanju za odpravo antisemitizma v človeški skupnosti.

Ko spremljamo tragično dogajanje na tleh izraelske države in Gaze, pa nočemo izpustiti roke ne Judov ne muslimanov. Ne moremo se pridružiti tistim, ki bližnjevzhodno krizo razumejo kot trk med judovsko-krščansko in arabsko-muslimansko civilizacijo. Tovrstna ideologija je po besedah dominikanca Jeana-Françoisa Boura, poznavalca odnosov med islamom in krščanstvom, zelo nevarna, saj predpostavlja, da se danes Judje in kristjani skupaj borimo proti muslimanom, kar je popolnoma zgrešeno. Prav tako izhodiščno pozitivnega odnosa do Judov – in do muslimanov – ne moremo enačiti s politično opredelitvijo in podporo kateremu od političnih akterjev na tleh Svete dežele, ki so med seboj skozi desetletja v kompleksnih odnosih ter vpeti vsak v svoje geopolitične povezave.

Italijanska doživljenjska senatorka Judinja Liliana Segre, ki je preživela Auschwitz, se je ob nedavnih prizorih neizmernega nasilja nad izraelskim prebivalstvom vprašala, ali ni morda živela zaman. A je v isti sapi pokazala smer, s katero se lahko le strinjamo: Treba je ustaviti spiralo sovraštva, pa tudi zaščititi civilno prebivalstvo in napraviti konec kateri koli obliki nasilja.