Na to zgodbo pa želimo pogledati še z nekega drugega zornega kota, namreč z zornega kota (manjkajočega) prispevka javne radiotelevizije k demokraciji in pluralističnemu javnemu diskurzu. »Javna radiotelevizija je imela petintrideset let časa, da demokratično in pluralno dozori. Je smiselno, da nadaljujemo z eksperimentom?« To vprašanje je v prispevku za decembrsko številko priloge Slovenski čas zastavil medijski strokovnjak p. dr. Peter Lah. In kakšen je njegov odgovor? Preberite v nadaljevanju.

Vedno znova priplava na površje ideja, da bi državljani javno televizijo kaznovali s tem, da nehajo plačevati prispevek. Poglejmo, ali si javna radiotelevizija zasluži tako kazen in kaj bi se zgodilo, če bi jo »izstradali«.

Demokratična vloga medijev

V demokratični teoriji imajo mediji oziroma sredstva družbenega obveščanja nenadomestljivo vlogo, ki je v tem, da ljudi obveščajo o dogajanju v družbi in so hkrati prostor, kjer je mogoče predstaviti različne poglede na pomembne probleme in o njih diskutirati. K temu je treba prišteti še njihovo kulturno in vzgojno funkcijo, ki je v tem, da kultura po njih pride do izraza in ljudi oplemeniti.

Vrnimo se k demokratični vlogi medijev, torej k obveščanju in diskurzu. Začelo se je s tem, da so časopisi državljane obveščali o tem, kaj so njihovi poslanci delali v parlamentu. Seveda so se v časopisih oglasili tudi poslanci in njihovi konkurenti, s čimer se je začel širok javni diskurz o pomembnih vprašanjih. Vzpostavljen je bil pluralistični javni prostor, ki načelno ni imel meja: kdor je imel kaj povedati, je našel časopis, ki je bil odprt za njegov glas. Kdor je znal brati in pisati in so ga javne zadeve zanimale, je mogel sodelovati v procesu.

Drugače je z radiem in televizijo, ki sta v primerjavi s tiskom vezana na zelo drago tehnologijo. Dodajmo k temu izkušnjo komunizma, fašizma in nacizma, pa tudi oglaševanja, ki nazorno pokaže, kako močan vpliv imata radio in televizija. Zahodne demokracije so uvedle različne mehanizme, katerih cilj je bil zagotoviti pluralnost in demokratičnost sredstev družbenega obveščanja. S tem namenom so Združene države Amerike razpršile lastništvo med številne posameznike.

Ob sprejetju nove ustave sta televizija in radio postala javna radiotelevizija.

Evropske demokracije so izbrale pot javnega radia in televizije. Država je monopolizirala področje radiodifuzije in hkrati v njem vzpostavila mehanizme za zagotavljanje demokratične in kulturne pluralnosti. Postopoma je dopustila zasebne in komercialne postaje. To pot je po razglasitvi neodvisnosti izbrala tudi Slovenija. Ob sprejetju nove ustave sta televizija in radio postala javna radiotelevizija. Hkrati smo dobili komercialne in zasebne programe, med njimi Radio Ognjišče.

Politična in medijska pluralizacija

Pojem pluralnosti je težko definirati in še težje operacionalizirati. Cilj medijske pluralizacije je, da se v televiziji vsakdo lahko prepozna in da vsakdo pride do besede. Vemo, da je to iluzorno: tudi v demokraciji ne sodelujemo vsi v enaki meri. To je razlog za vzpostavitev političnih strank, v katerih se združujejo ljudje s sorodnimi interesi. Stranke postanejo kolektivne predstavnice svojih volivcev. Da to dejansko deluje, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, med drugim: (1) stranke morajo zrasti od spodaj, biti morajo pristen izraz volilne baze; (2) posamezniki in skupine morajo imeti približno enak dostop do vzvodov moči; (3) ljudje morajo imeti visoko raven demokratične kulture, na primer spoštovanje različnosti idej in državljansko zavest, ki je močnejša od strankarske ali ideološke pripadnosti. Kar velja za politiko, velja tudi za javne medije.

Tisti, ki so v Sloveniji pred letom 1990 preganjali notranje sovražnike, so to počeli še naprej, le drugo nalepko so jim dali. Posledično se ni mogel »prijeti« patriotizem, ki zmore preseči politične in idejne razlike.

Poglejmo, kako so se omenjene ideje utelesile na primeru Slovenije. Ugotovimo lahko, da (1) naslednice preddemokratičnih političnih organizacij predstavljajo večinski del političnega prostora, (2) tisti, ki so bili pred letom 1990 izločeni iz politike, sodstva, gospodarstva, medijev in izobraževanja, niso imeli in nimajo enakega dostopa do vzvodov moči, (3) ni prišlo do uveljavitve demokratične kulture na račun komunistično-boljševistične paradigme delitve naroda. Kako naj bi bilo drugače? Tisti, ki so v Sloveniji pred letom 1990 preganjali notranje sovražnike, so to počeli še naprej, le drugo nalepko so jim dali. Posledično se ni mogel »prijeti« patriotizem, ki zmore preseči politične in idejne razlike.

V devetdesetih letih sem iskreno upal, da bo mikavnost demokracije in pluralizma prerasla dediščino enoumja in delitve. To se ni zgodilo. Nasledniki starih elit nam zaenkrat uspešno delijo kruh in igre, in če to ni dovolj, nas zastrašijo. Hkrati razpihujejo razdor in delitve med nami. Ne vznemirja jih, da je zaradi tega Slovenija izredno ranljiva, kar se bo pokazalo v trenutku, ko bo prišlo do resne krize.

Iz istega gnezda

Javna radiotelevizija je imela petintrideset let časa, da demokratično in pluralno dozori. Je smiselno, da nadaljujemo z eksperimentom?

Vsi slovenski novinarji so prišli iz istega gnezda in se bodo medsebojno podprli. Ker so iz istega gnezda pričivkali tudi politiki in člani tako imenovane civilne družbe, je na dlani, da rtv-jevcem ne bo hudega.

Po mojem mnenju ne zasluži, da jo tisti državljani, ki se v njej ne prepoznamo, neposredno podpiramo iz lastnega žepa. Ne bo propadla, če ji odtegnemo podporo. Prevladujoči politična in gospodarska elita jo bosta ohranili pri življenju, ker jima koristi in ker ne bosta tvegali nezadovoljstva, ki bi ga njen propad povzročil v drugih medijih. Vsi slovenski novinarji so prišli iz istega gnezda in se bodo medsebojno podprli. Ker so iz istega gnezda pričivkali tudi politiki in člani tako imenovane civilne družbe, je na dlani, da rtv-jevcem ne bo hudega. Pod pogojem seveda, da bodo pihali v pravi rog.

Temeljni problem, to je splošno pomanjkanje demokratične kulture, pa s tem ne bi bil razrešen. Na političnem področju bi se stanje celo poslabšalo, ker komercialni mediji še manj prispevajo k demokraciji in pluralističnemu javnemu diskurzu kot javna radiotelevizija. Podobno velja za nepolitične vsebine. Ne nazadnje bi ukinitev verjetno pospešila proces drobitve družbe v vase zaprte balončke, kjer poslušamo samo tiste, ki se strinjajo z nami. To pa je po definiciji smrt pluralizma in demokracije.

Bojkot plačevanja rtv-prispevka bo smiseln le v primeru, če ga bo spremljal bojkot gledanja vsake vsebine, ki žali človekovo demokratično čutenje.

Bojkot plačevanja rtv-prispevka bo smiseln le v primeru, če ga bo spremljal bojkot gledanja vsake vsebine, ki žali človekovo demokratično čutenje. Hkrati je treba podpreti dobre programe. Ko gre za medijsko dieto, je treba biti vsaj toliko preudaren kot pri tem, kaj jemo. Prisluhniti je treba tudi drugačnemu mnenju, da je le spoštljivo izraženo in podkrepljeno z argumenti.