Ko smo stopili na pot sinode o sinodalnosti, je bilo mogoče slutiti nekoliko presenečenja. O čem bo pravzaprav govora, je bilo pogosto vprašanje, ki se je porajalo med verniki, tudi med tistimi, ki so bili povabljeni v ožje študijske ali delovne skupine. Običajno je tema na posameznih sinodah zajemala določeno težavo ali cilj, ki jo je Cerkev želela rešiti ali ga na novo postaviti. Tokrat pa sinoda o sinodi, o sami sebi.

Star uveljavljen način enomesečnega zasedanja vrha Cerkve v Vatikanu se je premaknil iz centra na periferijo. Najprej je »zasedala temeljna« Cerkev. Vsak kristjan je bil povabljen k sodelovanju in je lahko izrazil svoje doživljanje in videnje občestva. Prisluhnili so tudi ljudem, ki uradno niso del Cerkve, a si prizadevajo za skupno dobro.

Srečanja, ki so bila del sinodalne poti, so bila polna optimizma in volje storiti korak naprej proti bližnjemu.

Kaj so prinesli pogovori in poslušanje? Ali so si člani...