Zagovornik je v primeru kandidatke za ravnateljico ugotovil, da takšno vprašanje po zakonu o varstvu pred diskriminacijo predstavlja diskriminacijo, obenem pa je to prepovedano tudi na podlagi zakona o delovnih razmerjih.

Za ravnatelja izbran nekdo drug

Zagovornika je o tem obvestil inšpektorat za šolstvo, ki je med nadzorom postopka izbire ravnatelja neke srednje šole zaznal morebitno diskriminatornost sveta šole, ki je novega ravnatelja izbiral. Inšpektorat je ugotovil, da je svet šole v izbirnem postopku eni izmed kandidatk postavil vprašanje, ali načrtuje še kakšnega otroka. Za ravnatelja je bil izbran drug kandidat.

Poseg v pravico kandidatke

»Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije potrdil, da je svet šole kandidatki za ravnateljico res postavil vprašanje o načrtovanju otrok. Predstavniki šole so s tem vprašanjem posegli v pravico kandidatke, da v zaposlitvenem postopku ne prejme vprašanj, ki zadevajo njeno osebno okoliščino starševstva,« so zapisali v uradu Zagovornika načela enakosti.

Zagovornik je ugotovil diskriminacijo na področju dela in zaposlovanja, in sicer na podlagi osebne okoliščine starševstva oziroma materinstva.

Postavljanje tovrstnih vprašanj je prepovedano tudi v 28. členu zakona o delovnih razmerjih, ki določa, »da delodajalec od kandidata ne sme zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine in drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem.«

Za nosečnice in starše, ki se srečujejo s področjem diskriminacije, so v Uradu Zagovornika načela enakosti pripravili vsebino »Recimo ne diskriminaciji nosečnic in staršev na delovnem mestu«.

Povedati resnico ali ne?

Tudi v Zavodu Živim se obračajo mamice, ki se na delovnem mestu srečujejo z diskriminacijskim vprašanjem, ali načrtujejo še kakšnega otroka, pravi ustanoviteljica Zavoda Živim Katarina Nzabandora: »Mnoge mamice mi to povedo. Ob tem vprašanju jih stisne pri srcu, saj se bojijo, da jih ne bodo sprejeli v službo, če povedo resnico. To je, da si še želijo otrok in je velika verjetnost, da bodo še zanosile. Konec koncev je to njihova pravica, ni pa pravica delodajalca, da posega v tako osebne odločitve para.«

Ob tem vprašanju jih stisne pri srcu, saj se bojijo, da jih ne bodo sprejeli v službo, če povedo resnico. (Katarina Nzabandora, Zavod Živim)

Bojazen pred izgubo delovnega mesta

Pogosto se zgodi, da se ženske bojijo zanositi, ker vedo, da obstaja velika možnost, da bodo zato izgubile službo, še dodaja naša sogovornica: »Nekateri delodajalci jim to kar izrazijo brez ovir. Žal se zato nekatere mamice v nosečnosti zaradi stiske v službi odločijo za splav. Odločitvi za splav pa sledi veliko trpljenje.«