Celoten intervju je bil objavljen v velikonočni številki tednika Družina.

Pred kratkim ste prevzeli funkcijo predsednika Slovenske škofovske konference. Kaj vam pomeni to poslanstvo in kako ga vidite v luči sprememb v organizaciji rimske kurije?

Imenovanje za predsednika Slovenske škofovske konference pomeni predvsem odgovornost. V ospredju mojega dela bo koordinacija raznih pastoralnih pobud in skupinskega dela v Cerkvi na Slovenskem. Predsednik škofovske konference nima avtoritete nad drugimi škofi. 

To je zmotno prepričanje, češ da lahko predsednik škofovske konference nekaj odloči in morajo to drugi škofje sprejeti. To bi bilo v nasprotju z naravo škofovske konference. Škof je tisti, ki ima zakonodajno oblast in v svojo škofijo lahko vnaša spremembe. 

Škofje, povezani v škofovsko konferenco, pa lahko skupaj pridemo do nekaterih zaključkov. Škofovska konferenca je namenjena povezovanju med škofi, da bi enotno prišli do skupnih sklepov, zaključkov in načrtov, povezanih z evangelizacijo in pastoralnim delom. Škofovska konferenca načeloma nima zakonodajne moči.

Trenutno se škofje največ ukvarjamo s sinodalno potjo, ki jo je začrtal papež Frančišek. 

Dogajanje ni nekaj novega, ker je Cerkev vedno na poti. Cerkev vidim kot živ organizem, sestavljen iz vernikov, upodobljenih po Božji podobi, ki so vedno znova postavljeni pred novost, s katero se srečujejo. 

Naj bo to v zasebnem življenju ali v življenju župnije, Cerkve, naroda, države ali vsega sveta. Posebej v zadnjem času vidimo, kako se svet hitro spreminja. Stalna naloga – ne le pred slovensko škofovsko konferenco, ampak pred vsakim posameznim vernikom – je, kako oznanjati evangelij na človeku razumljiv način v času, v katerem živimo. 

»Gospod živi, živeli bomo tudi mi.« FOTO: Tatjana Splichal

Želim, da bi ljudje začutili veselo oznanilo kot nekaj osvobajajočega, kot nekaj, kar nas opogumlja na poti življenja, ki je lahko velikokrat zahtevna na osebni in družbeni ravni. 

Prav ta čas je mnoge strah pred vojno. Mnogi ljudje trpijo. Tudi v naši škofiji smo sprejeli begunce iz Ukrajine. Sam sem jih obiskal in začutil njihovo globoko stisko.

Temeljni izziv pri evangelizaciji vidim v vprašanju, kako biti ob zaupanju Svetemu Duhu odprt za spremembe, spreobrnjenje in duhovno rast, ki mora biti stalnica duhovne poti.

Vojne, lakota, naravne nesreče, bolezni … Videti je, kot da živimo v času, ki ga opisuje knjiga Razodetja iz Nove zaveze. Hkrati smo priča izjemni solidarnosti in pomoči ljudem v stiski. Kako razumete ta čas in kako naj se nanj odzovemo verniki?

Današnji čas razumem kot priložnost za rast. Kriza je bila v zgodovini vedno preizkusno obdobje. Vero lahko okrepimo ali pa obupamo. Nekdo, ki je šibek v veri, lahko reče, da Boga ni. Če bi Bog bil, ne bi bilo vojn in stisk. 

Vemo, da vojna ni posledica Božje odločitve, ampak je posledica človekovega greha in njegove svobodne odločitve, da sodeluje z zlom. Človek je ustvarjen kot svobodno bitje in se lahko odloči za dobro in za Boga, lahko pa se odloči tudi za slabo.

Obhajamo največji krščanski praznik, veliko noč. Kako dogajanje pred več tisoč leti posedanjiti in aktualizirati v tem času? Za koga vse gre danes Kristus na križ in za koga vse vstaja iz groba?

Doživljanje velikonočnih praznikov je odraz naše vere, verske izkušnje, odprtosti in prizadevanja. Ob branju evangelijev, ob velikonočnem praznovanju in liturgiji, ob velikonočnem zajtrku smo povabljeni, da podoživimo to, kar je Jezus doživljal. Da to občutimo v svojem telesu. 

Bistveno se mi zdi, da družina ali skupnost veliko noč praznuje skupaj. FOTO: Tatjana Splichal

 Vsak od nas je povabljen, da odpre srce vstalemu Jezusu, ki je med nami, a ga mogoče ne čutimo in ne vidimo, ker smo dvomljivci, ali pa imamo, kot sta imela učenca na poti v Emavs, zastrte oči. Morda smo preveč v svojih mislih in skrbeh in ne vidimo. 

Želim si, da bi te skrbi nekoliko dali na stran in se ozrli naokrog in videli, kako vstali Gospod te dni prihaja med nas, in ga sprejeli. Njegovo obličje se nam razodeva tudi po naših bratih in sestrah, po uspehih in neuspehih, ki jih doživljamo, po vsem, ker naše življenje je priložnost, da se srečamo z njim. 

Želim si, da bi te dni skrbi dali nekoliko na stran. 

Povejmo mu, kot učenca na poti v Emavs, kaj nas skrbi, kaj nas teži, v kaj smo upali, kje smo razočarani. In mogoče, upam si trditi, zagotovo ga bomo prepoznali tudi mi, ko bomo odprli srce in verovali, da je med nami in živi.

Kaj vam je najlepše ob praznovanju velike noči? Kaj vas nagovori?

Bistveno se mi zdi, da družina ali skupnost praznuje skupaj. Lepo je, če si zbrani povedo svoje izkušnje in govorijo o simboliki velikonočnih jedi. Občutek skupnosti je zelo pomemben. V skupnosti smo uresničeni in sprejeti. 

Tudi Jezus je zbral svoje učence za skupno mizo. Za mizo se srečamo, skupaj jemo, se povezujemo in gradimo občestvo. Sam bom praznoval v novomeški stolnici in na škofiji.

Vsem želim veselo veliko noč, blagoslova in krščanskega upanja.

Posebej me nagovarja zgodba emavških učencev, ki sta dvomila in počasi prihajala do temeljne gotovosti, da Gospod živi na presenetljivo nov in doslej neznan način ter da jih ni zapustil. 

Kljub dvomu in obupu so učenci in druge priče vstajenja po znamenjih spoznali, da Jezus živi z njimi. Namen velikonočnega praznovanja je, da bi tudi mi po vsem tem, kar doživljamo – od velikonočne liturgije, hrane, srečanj –, spoznali, da je Gospod z nami na nov način. 

Fizično ga sicer ne vidimo, v veri pa ga lahko začutimo in dobimo potrditev, da je Gospod z nami in da nismo sami. Gospod je vstal in živi, vstali bomo tudi mi. Aleluja.

Velikonočno voščilo našim bralkam in bralcem …

Povabim vas, da se ustavimo. Ne bodimo pozorni samo na zunanje praznovanje. Vzemimo si nekaj časa in si kakšno besedo ali misel iz Svetega pisma, ki jo slišimo ali preberemo v teh svetih dneh, vzemimo k srcu, jo premišljujmo in iščimo, kako Gospod prihaja med nas ta trenutek in po katerih znamenjih ga lahko prepoznamo. 

Vsem želim veselo veliko noč, blagoslova in predvsem krščanskega upanja in zaupanja v smisel življenja, saj je Gospod z nami. Gospod živi, živeli bomo tudi mi.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (15/2022).