Zavetnik: spovednikov, profesorjev moralne teologije

Atributi: misijonski križ ali rožni venec

Sveti Alfonz Marija Ligvorij, škof, redovni ustanovitelj in cerkveni učitelj

Izredno nadarjen mladenič je že s šestnajstimi leti dosegel doktorat in postal uspešen odvetnik. Kljub uspehu pa je vseskozi dajal lep zgled pobožnega mladeniča: vsak dan je bil pri maši, vsak teden pri spovedi, po cele ure je premolil pred Najsvetejšim, pa tudi obiskoval je bolnike in jim stregel. Zmota v neki pravdi pa ga je pripeljala do spoznanja, da ga Bog kliče drugam. Kljub nasprotovanju domačih je sklenil, da postane duhovnik. Sprva je kot pridigar deloval v Neaplju, kasneje pa se je odločil, da zapusti mesto ter se posveti najbolj zapuščenim in od vseh pozabljenim. Ustanovil je redovno družbo, ki naj bi z misijoni in duhovnimi vajami delovala med versko zanemarjenim ljudstvom po deželi. Tako je leta 1732 nastala »Kongregacija presvetega Odrešenika«, bolj znana kot red redemptoristov. V naslednjih letih se je kongregacija utrjevala in širila, posvečal se je tudi vodenju številnih misijonov. Alfonz je pridigal preprosto, vsem razumljivo; priporočal je zlasti molitev, pogosto prejemanje zakramentov, oznanjal je božje usmiljenje in spodbujal k resničnemu kesanju. Razumljivo, da je bil zato velik trn v peti strogemu janzenizmu, ki je tudi zaradi njegovega dela vse bolj izgubljal svojo veljavo. Kasneje, ko je videl, kako pomanjkljiva je osnovna izobrazba ne samo ljudstva, pač pa tudi duhovnikov, je napisal vrsto znanih in priljubljenih vzgojnih knjig ter molitvenih knjižic. Veliko breme, ki pa ga je z vso gorečnostjo in odgovornostjo nosil, je bila tudi škofovska služba v zanemarjeni škofiji Santa Agata dei Goti. Bolezen ga je vedno huje slabila, a tudi potem, ko ga je papež po mnogih prošnjah le razrešil škofovske službe, še vedno ni našel mirnega počitka, saj je v bolezni, pa tudi duhovnih preizkušnjah dočakal visoko starost.

Ime: Izhaja iz stare nemščine – Adalfuns, ki je sestavljeno iz besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.

Rodil se je 27. septembra 1696 v Marinelli pri Neaplju v Italiji,
umrl pa 1. avgusta 1787 v kraju Nocera dei Pagani pri Neaplju.

Družina: Rodil se je v stari neapeljski plemiški družini in bil najstarejši od osmih otrok. Njegov oče Jožef je bil podadmiral na kraljevskih galejah.

Zavetnik: spovednikov, profesorjev moralne teologije.

Dela: Njegova dela so številna; najbolj znana in obširna je Moralna teologija, ki je izšla v 70 izdajah; Spis za spovednike »Homo Apostolicus« v 118 izdajah, številni molitveniki in spisi, nekateri prevedeni tudi v slovenščino (Slava Marije Device, Sveta ura, Priprava na smrt, Prava Kristusova nevesta idr.)

Upodobitve: Poznamo njegov avtentični portret in posmrtno masko. Navadno so ga upodabljali v duhovniški obleki ali črni obleki redemptoristov, pogosto s peresom v roki, kako piše pred Križanim in Marijino podobo. Kot atributa ima pri sebi tudi misijonski križ ali rožni venec. Na nekaterih upodobitvah mu angel drži pastirsko palico.

Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1816 razglasil papež Pij VII., za svetnika 29. marca 1839 papež Gregorij XVI., za cerkvenega učitelja pa 7. julija 1871 Pij IX.

Goduje: 1. avgusta.

Misel: »Bog, ne zavrzi me; zakaj v peklu te ni mogoče več ljubiti!«