Leta 2016 je izdal knjigo s toponimi na območju Ovčje vasi, Ukev in Naborjeta

To ni prva njegova knjiga o toponomastiki iz Kanalske doline. Leta 2016 je izdal knjigo La toponomastica del Comune Malborghetto, toponime na območju Ovčje vasi, Ukev in Naborjeta.

Dragoceno knjigo je napisal v italijanščini, slovenski del pa je v slovenščino prevedla Jelka Cvelbar, izšla je s finančnim prispevkom Sveta slovenskih organizacij in Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zbral in obrazložil je 271 toponimov

Avtor je v različnih virih in pri pričevalcih domačinih zbral in v knjigi prikazal toponime, to je krajevna in vsa geografska imena, največ je seveda ledinskih imen, na širšem območju Žabnic v Kanalski dolini.

Obravnava ozemlje od gore Viš na jugu, preko doline Zajzere, grebena Lovcev in Svetih Višarij, samega območja vasi Žabnice, ki krajevno meji na Trbiž, Ovčjo vas in Ukve ter do pašnih planin in vrhov na meji z Avstrijo oziroma sosednjo Ziljsko dolino na severu.

Zbral in obrazložil je 271 toponimov.

 Alessandro Oman iz Ukev v Kanalski dolini, avtor knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Poitalijančena Kanalska dolina

Na koncu je dodal opise devetih poti na Svete Višarje s toponimi (ledinskimi imeni) na njihovih območjih, domače nadimke v Žabnicah, ki mu jih je povedal Antonio Kravina (1936–2022) in ljudska domača imena po publikaciji Hišna imena v Žabnicah (1999).

Dodal je še imena trinajstih ulic, ki so trenutno v Žabnicah, s pripisom pobude, da bi eno poimenovali po znamenitem domačinu, rojenem v Žabnicah, ter enem od očetov slovenske državotvorne misli, dr. Lambertu Ehrlichu.

Danes je Kanalska dolina poitalijančena. Teh do konca prve svetovne vojne leta 1918 tu skoraj ni bilo, saj so bilo večinsko prebivalstvo Slovenci in avstrijski Nemci.

Žabnice v Kanalski dolini, levo cerkev sv. Doroteje, desno župnijska sv. Tilna (Egidija). FOTO: Ivo Žajdela

O poitalijančenju tega območja v najbolj nazorni obliki

Obe Omanovi knjigi o toponomastiki v Kanalski dolini sta nadvse dragoceni, saj prejšnji podatek o poitalijančenju tega območja pokažeta v najbolj nazorni obliki.

Osnova za knjigo je bila gradivo, na katero je Alessandro Oman naletel v Beneški palači v Naborjetu. Že leta 2010 je Žabničan Antonio Kravina, po domače per Ringarjo, vnesel vrsto toponimov v stare zemljevide Državne­ga podjetja za državne gozdove, sicer v sodelovanju z drugimi domačini in krajevnimi ustanovami.

Župnijska cerkev sv. Tilna (Egidija) v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Jezero v Žabnicah, polno žab

Ker je v ospredju knjige vas Žabnice, poglejmo geslo o ledinskem imenu Jézera/e (U Jézere, iz slov. jezera, to je kraj v dolini, kjer se zbira vodovje tistega območja).

V državnem arhivu je Oman našel zapis Jesara. Nekoč, še preden so preusmerili hudournik Kazarnica za cerkvijo sv. Tilna, se je, zlasti spomladi, izoblikovalo jezero, ki je danes nekoliko manjših razsežnosti.

Domačina Antonio Kravina in Urbano Pufitsch sta mu povedala, da so še pred ureditvenimi deli kanala v letih 1980–1990 izkopali kanal, ki je vodo usmerjal proti potoku Bartolò Graben.

Župnijska cerkev sv. Tilna (Egidija) v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Zato, da je voda odtekala v kanal, se je morala vodna gladina dvigniti vsaj za 2 do 3 cm, tako da se je v jezercu lahko zmanjšala količina vode. Antonio Moschitz – Užnjek (med drugim predsednik Konzorcija) je bil najbolj zainteresiran za reševanje problema občasnih poplav, saj je bila njegova hiša prva ob kanalu potočnega prehoda.

Voda se je dvigala tudi do 1,5 do 3 metre nad spodnjim nivojem in tako je bila njegova hiša večkrat poplavljena. Tudi zaradi tega se je pri hiši reklo per Užnjako, iz slovenske narečne besede uža, slovensko luža.

Cerkev sv. Doroteje v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Potok so speljali vstran od središča vasi in s tem od Jezera

Informatorja sta Omanu povedala, da je Antoniu Moschitzu, zahvaljujoč prijateljstvu z dr. Giuseppejem Kravino, ki je bil takrat deželni direktor, uspelo prepričati pristojno oblast, naj zgradi sedanji kanal za odtekanje vode iz (J)jezera.

Ta je namreč, namesto da bi bil usmerjen proti vasi, v bližini cerkve sv. Tilna speljan na levo in gre proti hudourniku Bartolò Graben. Na tak način so odpravili občasno prestopanje bregov, ki je nastajalo, ko je bil ta kanal še speljan skozi vas.

 Pogled na Žabnice s Svetih Višarij. FOTO: Ivo Žajdela

Iz jezerca so slišali žabje regljanje po vsej vasi Žabnice

Urbano Pufitsch je Omanu povedal pomemben podatek: v času, ko je obstajalo jezerce, so slišali žabje regljanje po vsej vasi Žabnice. Občasno je bilo to zborovsko petje oglušujoče. Mladina je hodila ob kanalu, žabe pobirala in jih nato cvrla kot delikateso.

Sčasoma so tla postala nepropustna in se voda ni več precejala. Pozimi je jezerce zamrznilo in občasno so tja hodili sekat led.

Vaški mesar Pucher si je s kosi ledu iz (J)jezera, ki so bili navadno odsekani na dolžino enega metra napolnil ledenico (Eiskeller). Mesarju je uspevalo ohraniti ta led čez vse leto, tudi zaradi izolacijskega sistema z žagovino, ki je omejeval vdor toplega zraka v ledenico.

Seveda niso bile vse zime enake. Kadar je bil pozimi led na jezeru zelo gladek, so se lahko tudi drsali. S Trbiža je prihajal neki gospod, ki je na ledu izvajal piruete.

Poleg Pucherja sta se oskrbovali s tem ledom tudi pivovarna Schönberg in gostilna Haring na Trbižu ter mogoče tudi mesnica Krčivoj. Nekaj žabniških družin je s prevozom ledu dobilo pozimi zaposlitev.

Kravina se je spominjal, da je v Jezeru prišlo tudi do utopitev, nazadnje se je v letih 1942–1943 utopil 12-letni deček.

Pogled na Žabnice z okolico s Svetih Višarij. FOTO: Ivo Žajdela

Tujejezični zapisovalci so slovenska imena zelo maličili

Zakaj je ta opis pomemben? Zato, ker nazorno pojasni slovensko ime kraja Žabnice, to je kraj, kjer so žabe. V pisnih virih je najstarejši zapis kraja iz leta 1204 kot Sevenich. Iz leta 1471 je zapis in villa Saphnist, iz leta 1894 pa Saifnitz in Sabnice.

Ker so tujejezični zapisovalci slovenska imena zelo maličili vse od prvih zapisov v srednjem veku in do druge polovice 19. stoletja ali celo do konca prve svetovne vojne, moramo to upoštevati. Kljub temu se v večini primerov da razbrati, kaj je nek domačin povedal uradnemu zapisovalcu.

V zapisani besedi Sevenich, kasneje Saphnitz (ponemčeno v Saifnitz) dobro vidimo slovensko osnovo Žabnice. Gre za kraj, kjer so žabe, za žabje polje.

Svete Višarje nad Žabnicami. FOTO: Ivo Žajdela

Pozno spomladi se na območju mlake pojavi veliko število žab

Oman veliko krat kot vir omenja Eberharda Kranzmayerja in njegovo knjigo Ortsnamenbuch von Kärnten (Imena krajev na Koroškem) iz leta 1958. Seveda je Kranzmayer »moral« zapisati, da vse oblike imena kraja (nemška, furlanska in italijanska) izhajajo iz slovenskega Žabnice, kar pomeni kraj, kjer so žabe.

Dodal je, da se pozno spomladi na območju mlake, ki redno nastaja na žabniški ravnini, pojavi veliko število žab (in da so zaradi tega prebivalcem Žabnic šaljivo pravili »die Reggetzer – die Quacker«, tisti, ki kvakajo).

Tudi žabniški župnik Jožef Simiz je leta 1956 zapisal: »Žabe, ki v majskih večerih kvakajo v mlaki med državno cesto in žabniško železnico, so kot živi pergament te vasi žab.«

Slovenski križev pot v župnijski cerkvi sv. Tilna (Egidija) v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Besedi bistrica in bela sta zaščitni znak slovenskega etničnega prostora

Knjiga Alessandra Omana je nadvse dragocena tudi zato, ker bo poslej ostalo zapisanih veliko (ledinskih) imen, ki v zadnjih desetletjih pri novih generacijah, ki ne živijo več zelo povezane z delom v naravi, hitro izginjajo.

Za preučevalce slovenskega etničnega ozemlja in izvora oziroma razvoja slovenščine je takšna knjiga prava zakladnica.

V Omanovi knjigi se pojavljata tudi besedi bistrica in bela. To sta besedi, ki sta neke vrste zaščitni znak slovenskega etničnega prostora predvsem v gorskem svetu, od Prekmurja in vznožij Pohorja, preko skoraj celotne Slovenije ter vse do najbolj zahodnega (reka Bela, ki iz Kanalske doline teče proti Furlanski nižini na zahodnem obrobju) in severozahodnega dela (vse do Tirolske oziroma Lienza in Heiligenbluta pod Grossglocknerjem).

Pogled z gore Dve špici (Due Pizzi) proti vzhodni Kanalski dolini z Žabnicami. FOTO: Ivo Žajdela

Bistrica pomeni bistra, to je hitra voda

Bistrica pomeni bistra, to je hitra voda, Bela pa potok in reko, v katerem je veliko belega proda. Nemci so Bistrico nemčili v Feistritz (ena je npr. v Dravski dolini med Spittalom in Lienzem pri kraju Dellach, kar so ponemčene Dole).

Belo pa v Vellach (npr. v gorski dolini Mölltal, ki teče proti Grossglocknerju; tudi mesto Beljak, nemško Villach temelji na Beli). Italijani so Belo poitalijančili v Fello (v Reziji je kraj Bila, kar je narečno iz potoka Bela).