Lipalja vas v Kanalski dolini na razglednici (v letih 1950–1960). VIR: knjiga

Lipalja vas (italijansko Laglesie S. Leopoldo) pri Naborjetu je najzahodnejša slovenska vas v Kanalski dolini. V 20. stoletju je bila še slovensko govoreča, danes pa je slovenski narečni govor prisoten še pri komaj katerem najstarejšem prebivalcu.

Lipalja vas, stara osnovna šola, porušili so jo po potresu leta 1976. VIR: knjiga

Tretja knjiga Alessandra Oman o slovenski toponomastiki v Kanalski dolini

Alessandro Oman je leta 2016 izdal knjigo La toponomastica del Comune Malborghetto, toponime na območju Ovčje vasi, Ukev in Naborjeta, leta 2022 pa Toponimi v Žabnicah v Kanalski dolini (La toponomastica di Camporosso in Valcanale), letos (2024) pa še tretjo knjigo s področja toponomastike v Kanalski dolini Toponimi v Lipalji vasi (Laglesie San Leopoldo, Leopoldskirchen).

Tudi to dragoceno knjigo je napisal v italijanščini, slovenski del pa je v slovenščino prevedla Jelka Cvelbar, izšla je s finančnim prispevkom Sveta slovenskih organizacij in Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Predstavitev knjige 3. februarja 2024 v veliki dvorani Beneške palače v Naborjetu. VIR: Dom

Zbral in obrazložil je 148 toponimov

Avtor je v različnih virih in pri treh pričevalcih domačinih (narečna slovenščina je v tej vasi izumrla, to so Diepaljani Emanuela Grilz, Maurizio Buzzi in Helmut Tributsch) zbral ter v knjigi prikazal toponime, to je krajevna in vsa geografska imena, največ je seveda ledinskih imen, na širšem območju Lipalje vasi v Kanalski dolini. To je najbolj zahodna nekoč slovenska vas v Kanalski dolini, ki leži zahodno od Naborjeta in pred Tabljo (Pontebo). Zbral in obrazložil je 148 toponimov.

Že ob prejšnji knjigi sem zapisal in to zdaj velja za vse tri, da so te Omanove knjige o toponomastiki v Kanalski dolini nadvse dragocene, saj poitalijančenje tega območja pokažejo v najbolj nazorni obliki.

Henrik Tuma: slovenski toponimi po koroško-italijanski meji

Objavil je tudi seznam hišnih ljudskih imen v Lipalji vasi, ki jih je 62 in zemljevid obravnavanega območja z vpisanimi toponimi. Dodal je tudi zelo zanimiv prispevek, ki ga je dr. Henrik Tuma objavil v Planinskem vestniku leta 1908 (št. 11) o svojem neverjetnem pohodu po koroško-italijanski meji, to je po grebenu med Zajzero na vzhodu in Dunjo na zahodu. Prispevek je v vseh pogledih edinstven in pretresljiv po tem, koliko slovenskih imen (toponimov) je našel na tem prečenju pogorja in jih s tem prispevkom dobesedno iztrgal pozabi ter jih ohranil za večnost. Pomagal si je z dotedanjimi zemljevidi in na poti z dvema domačinoma.

Lipalja vas (2014). FOTO: Ivo Žajdela

Omanova babica po mamini strani je bila iz Lipalje vasi

Kot je povedal avtor knjige Alessandro Oman na predstavitvi 3. februarja 2024 v veliki dvorani Beneške palače v Naborjetu, se je pisanja lotil tudi iz sentimentalnih razlogov, saj med njim in Lipaljo vasjo obstaja čustvena vez, ker je babica po mamini strani bila iz Lipalje vasi.

Lipalja vas (2014). FOTO: Ivo Žajdela

Oblikovanje toponimov skozi zgodovino

Kako zapletena je toponomastika, to je geografska imena in njihovo oblikovanje skozi zgodovino, pove tudi primer naslovne Lipalje vasi, ki ima v slovenščini še drugo, celo bolj uporabljano varianto Dipalja vas, saj so se domačini poimenovali Dipljani (dìpovški, díepušči).

Prvi pisni vir je iz leta 1275 v obliki in villa de Diepolschirchin. Današnja nemška oblika Leopoldskirchen je prvič zapisana leta 1881 (najbližje temu pa leta 1687 kot Liepolskirchen), italijanska Laglesie San Leopoldo pa leta 1925. Slovensko ime se kot Lipaljaves v pisnih virih prvič pojavi leta 1893.

Cerkev v Lipalji vasi (2014). FOTO: Ivo Žajdela

(Nemški) sv. Leopold ali (slovensko) polje

Zanimivo je tudi, da je nastanek vasi povezan s sv. Gertrudo, saj je bamberški škof sv. Oton tu ustanovil kapelico njej v čast. Ker so tu živeli tesarji, so kasneje uveljavili svojega zavetnika sv. Leopolda. Ker je območje spadalo pod avstrijsko oblast, je ta leta 1834 določila, da se kraj imenuje Leopoldskirchen.

Avtor navaja še druge razlage, na koncu tudi to, da je morda pomembna slovenska osnova v besedah Dipalja, Dipolja in Lipalja vas, ki bi lahko pomenila, kot je to v večini toponimov na tem območju, opis geografskih razmer, v tem primeru obliko krajine okrog vasi, za katero so bila značilna polja in travniki (Dipolja). Namreč, sem so Slovani prišli po 6. stoletju in so glede današnjih etničnih razmer »prvi« prebivalci tega območja s svojimi poimenovanji, torej pred nemškimi, da o italijanskih (furlanskih) sploh ne govorimo.

Edini vidni ostanek Slovencev v Lipalji vasi je v pokopališki zid ob cerkvi vzidana plošča s podpisom Martin Kovač (iz leta 1909). FOTO: Ivo Žajdela

Veliko ponemčevanja in poitalijančevanja slovenskih izrazov

Knjiga je, kot že tudi prejšnji dve, polna ponemčevanja in poitalijančevanja slovenskih izrazov (toponimov). Pri tem je prihajalo tudi do takšnih absurdov, da so hudourniški graben, ki so ga Slovenci zaradi značilne oblike (po)imenovali Voglov graben (v pomenu vogal, kot), Nemci ponemčili v svoj Vogelbach (ptič), Italijani pa v Vallone degli Uccelli (glej posnetek iz knjige).

Leta 2016 je izšla knjiga Lipalja vas in njena slovenska govorica, izdala sta jo založba ZRC in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, prilagam pdf.

Lipalja vas in njena slovenska govoricaBesedilo v wordu: predstavitev knjige Lipalja vas in njena slovenska govorica

Ivo Žajdela, Po sledi izginjajoče slovenske govorice, Lipalja vas, Kanalska dolina, Družina, 28. 5. 2017Ivo Žajdela, Slovenski toponimi v Žabnicah v Kanalski dolini, Demokracija, 18. 8. 2022

1/12