Petintridesetletni pisatelj Alessandro D'Avenia, ki izhaja iz Sicilije, je v Štihovo dvorano Cankarjevega doma danes prinesel duh mediteranskosti, optimizma, celo sanjaštva, kot je sam poimenoval svoj stil življenja.

Na vprašanje Mojce Mavec, ali ima raje, da ga imenujejo učitelj, ki piše ali pisatelj, ki uči, je odgovoril, da je raje učitelj, saj je to poklic, za katerega se je odločil pri 16 letih in ga ima rad. Zase pravi, da je v njem nekaj sanjača, zaradi česar mu je življenju uspelo priti tako do želenega poklica kot pisateljevanja.

Svoj prvi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri je dal najprej prebrati svojim dijakom, ki so se nanjo odzvali in mu zaupali svoje zgodbe ter predlagali izboljšave. Najbolj se mu je vtisnilo v spomin, da mu je neka dijakinja napisala, da je v njej preveč kletvic: »Razložila mi je, da tako izgubijo na moči, kar seveda pomeni, da so najprej prepoznali, da se hočem poistovetiti z govorom najstnikov, hkrati pa sem to presegel.« Knjiga bo 4. aprila 2013 prišla tudi na filmska platna.

V svojem drugem romanu Stvari, ki jih nihče ne ve, zgodba govori o življenju mladega dekleta, katerega oče zapusti družino. Če v prvi knjigi nastopajo odrasle osebe, ki so pravzaprav idealni, saj otroke razumejo in jih imajo radi, pa se je v drugi spustil v odnose, kjer glavna junakinja ravno obratno skozi težko zgodbo oblikuje svoje življenje tako, da postane izpolnjena.

O literaturi D'Avenia vidi kot velik dar, ki nam je dan, da prisluhnemo samim sebi, kar ponazori s slikovito primerjavo med ribiško mrežo in literaturo: »Prihajam iz Sicilije, kjer sem opazoval ribiče, ki so v morje metali mreže. Mreža je sestavljena iz vozlov in lukenj. Mislim, da je ravno to literatura – luknje so tisto, kar gre mimo nas, vozli pa so tisti, ki nam dajejo možnost, da nekaj ujamemo, si postavimo vprašanja o resnici, kajti po večini nas zanimajo resnice o življenju, to pa so stvari, ki jih nihče ne ve.« Tudi mladi ga v pismih sprašujejo o ljubezni, življenju, smrti, kar so stvari, ki jih po njegovem mnenju nihče ne ve.

D'Avenia rad dela z mladimi, ker mu kažejo tisto plat življenja, ki se še razvija, niso še izoblikovani, zato pravi, da se je svetu odraslih raje kar odpovedal. Zato je tudi v prvi vrsti učitelj in živi za svoje dijake, ker meni, da v grob ne bo odnesel svojih knjig, pač pa ljubezen, ki je je deležen. »In to so stvari, ki jih nihče ne ve,« je zaključila Mojca Mavec.

Na vprašanje, s kakšnimi pričakovanji je prišel v Slovenijo, je za spletno Družino priznal, da si jo je predstavljal bolj kot »avstrijsko državo«, srečal pa se je prav nasprotno z mediteranskim duhom, ki ga je navdušil, še posebej Ljubljana: »Ko sem se sprehajal po mestu, sem bil navdušen nad njeno podobo, ki predstavlja nekaj starega, hkrati pa nad mladimi, ki ji dajejo utrip.« Kot je že med predstavitvijo hudomušno našel slušno povezavo med besedama D'Avenia in Slovenija, je ob tem le še potrdil misel, da mu je Slovenija očitno na nek način namenjena.

Da je pisatelj že dodobra zajadral med slovensko mladino je pričal tudi velik obisk na predstavitvi in dolga vrsta tako mladih kot mladih po srcu, ki se je vila po dvorani in čakala na podpis in posvetilo pisatelja.


Foto: Tatjana Splichal