O knjigi Janeza Stanovnika Aleš Stanovnik in njegov čas sem pisal leta 2004 v treh nadaljevanjih v reviji Demokracija (pod naslovi Pamflet o krivdi, Oporečnik revolucije in Na poti revolucije, med 1. in 15. aprilom, glej pdf prispevkov spodaj). Zdaj zgodbo poobjavljam, kot neke vrste uvod k zgodbi o umoru Stanka Vuka pred 80 leti, saj sta si zelo podobni.

Knjiga je bila en sam propagandni pamflet

Knjigo Aleš Stanovnik in njegov čas avtorja Janez Stanovnik je leta 2004 izdala Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Ljubljana. V njej govori o svojem stricu dr. Alešu Stanovniku, vodilnem predvojnem krščanskem socialistu, ki so ga 22. maja 1942 aretirali Italijani in 2. junija ustrelili v Gramozni jami ob pokopališču Žale v Ljubljani. Glavni namen Stanovnikove knjige je bil, da bi krivdo za smrt dr. Aleša Stanovnika zvalil na politično tradicionalno oziroma »katoliško« stran. Praktično vse v tej knjigi je bilo podrejeno temu namenu.

Knjiga je pravzaprav, pa ne bom prav nič pretiraval z naslednjimi besedami, en sam propagandni pamflet. Če bi hotel ovreči večino nesmislov, neresnic, namernih napačnih interpretacij, mešanja vzrokov in posledic, bi moral napisati knjigo vsaj takšnega obsega kot je Stanovnikova. To seveda ni mogoče, saj, kdo bo to počel. V tem kratkem odmevu se bom omejil samo na nekaj tem in trditev, ki so prikazane napačno, zato, ker menim, da je tudi glavno sporočilo te knjige napačno. Problem je seveda, da tega večina bralcev ne bo opazila, eni ne zato, ker za to ne bodo zainteresirani, eni pa zato, ker slabo poznajo naše predvojno in medvojno dogajanje. Toda za poznavalca tega dogajanja že podatki, ki jih je navedel sam avtor knjige, dovolj razločno povedo, da se z njimi da zagovarjati povsem nasprotno trditev, kot jo je prikazal Stanovnik /naj 20 let kasneje dopišem, da se Janez Stanovnik ni odzval na moje pisanje o njegovi knjigi, njegov molk je bil nadvse zgovoren/.

Avtor je zamolčal vse bistvene elemente

Knjiga, še posebej njen drugi del, ki se tiče samih okoliščin okupacije in komunistične revolucije ter vloge dr. Aleša Stanovnika v njej, je praktično en sam konstrukt. Cele strani, ki govorijo o odgovornosti politično tradicionalne strani za »bratomorni spopad«, je napisl tako, kot bi jih pisal »zgodovinar« Janko Pleterski, in ni naključje, da je bil Pleterski tudi avtorjev mentor pri pisanju knjige. Glavna značilnost tega pisanja je, da je avtor zamolčal vse bistvene elemente, ki so v nekem pojavu oziroma pri nekem procesu nastopali, in navajal samo nekatere, skrbno izbrane, potem pa na osnovi tega dela. zaključke, predvsem o krivdi »druge« strani, ki da je bila vsega kriva.

Aleš Stanovnik (drugi z leve) na taboru katoliških Slovencev na Jesenicah 30. avgusta 1936, gostje, z desne župnik Kastelic, Anton Korošec, Miha Krek.

Uničevali so jih zato, ker so jim pripisali, da so negativci

Pravzaprav še huje: ta »druga« stran, ki je bila pri komunistični revoluciji glavna tarča revolucionarnega nasilja, nastopa samo kot poosebljena negativnost. Te negativce (kolaborante in izdajalce) so »naši«, ki so vedno zakriti pod mogočne termine kot so »ljudske množice«, »ljudska oblast«, »osvobodilne sile« in še cela vrsta podobnih praznih, vendar visoko zvenečih terminov, uničevali. Uničevali pa so jih prav zato, ker so jim pripisali, da so negativci. Za takšne pa so jih razglasili pozitivci (naprednjaki in kar je še podobnih praznih propagandnih izrazov). Skratka, vse kar smo počeli »mi«, »naša stran«, je bilo v redu (razen seveda kakšnega ekscesa, čemur se pa v vojni ni mogoče izogniti, kot je nekaj pred tem v nekem intervjuju izjavil Janez Stanovnik), vse kar pa se tiče one druge strani (politično tradicionalne, »desne«, »katoliške«) pa je bilo narobe.

Zgodbo je gradil na zelo poenostavljeni shemi

Janez Stanovnik je zgodbo o nesrečni smrti strica Aleša Stanovnika gradil na tej zelo poenostavljeni shemi tako rekoč od prvega stavka. Nič ni prepustil naključju, dramaturgija je naravnana za potrebe glavnega sporočila knjige, kdo je odgovoren za smrt dr. Aleša Stanovnika. Prvi odstavek je skrbno tempiran na začetek, tako da ima bralec že od samega začetka sugerirano, kdo je v tej (in v celotni medvojni slovenski) zgodbi negativec in kdo pozitivec.

Takole je začel: »'Aleša so ubili! Vsi smo onemeli,' sporoča Kocbek zgodovinskemu spominu v svoji Tovarišiji (1949, str. 32) pretresljivi trenutek, ko je Janez Tominc - Tomaž mukoma izustil to strašno vest. Od dolge in naporne poti izčrpani glasnik Tomaž ni mogel slutiti, da bo natančno čez tri mesece tudi njega zadela nič manj kruta usoda: vaška straža iz Ambrusa ga je neoboroženega pobila z motikami in kamenjem, vaški župnik ga ni hotel po krščansko pokopati /.../«.

Propagandni članek o Alešu Stanovniku v povojnem komunističnem trobilu Slovenski poročevalec (št. 35, št. 3, 2. 6. 1945).

Janez Tominc je v Primči vasi nastopil kot propagandist OF

Skoraj, kolikor podatkov toliko neresnic. Vaška straža v Ambrusu je nastala vsaj dva meseca po dogodku. Nobenih motik ni bilo. Janeza Tominca je naslednji dan pokopal duhovnik po krščanskem obredu v Ambrusu. Takratni ministrant je dejal, da je takratni ambruški župnik Ivan Žavbi marca 1943 izjavil, da ne bo več pokopaval partizanov. Takrat so namreč ti povsem opustošili Ambrus in okoliške vasi in povzročili neizmerno gorje pri prebivalstvu. Glede nesrečnega dogodka s Tomincem je potrebno navesti nekatere okoliščine in natančne podatke. Janez Tominc, formalno krščanski socialist, je v začetku septembra 1942 v Primči vasi pri Ambrusu nastopil kot propagandist OF. Še huje (za tisti čas), zbiral naj bi imena krščansko usmerjenih ljudi in potem ko so ga sogovorniki vprašali čemu to počne, je začel bežati. Nekaj moških se je, bilo je v večernem času, zato pognalo za njim, da bi mu seznam z imeni vzeli, eden naj bi za njim vrgel kamen, ki pa ga je zadel prav v glavo. Nobenega kamenjanja ni bilo, kaj šele takšnega, kot ga je doživel sveti Štefan, kot je zapisal Edvard Kocbek.

Pred smrtjo Tominca so komunistični partizani storili mnoge zločine

Prav vsi, ki so doslej pisali o tej temi, bi morali upoštevati (pa niso), da so bile takrat politične okoliščine že skrajno napete. Komunisti in partizani so pred tem že eno leto sistematično ubijali politične nasprotnike, med njimi verne ljudi in duhovnike. Dva meseca pred tem so partizani v sosednji župniji Hinje ugrabili tamkajšnjega kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj, ju strahotno mučili in umorili. Še danes nimata groba. Italijanska ofenziva, povzročena s povečini neodgovornimi partizanskimi akcijami, je bila na vrhuncu in je hudo prizadevala civilno prebivalstvo. Tominc je bil torej žrtev svoje politične akcije, v katero se je vpregel in nesrečnega naključja.

Vse to je Stanovnik zamolčal, Tominca pa je prikazal kot kristalno čisto nedolžno žrtev politično nasprotne strani, ki da je bila poosebljena negativiteta. Toda ni bila. Komunisti so jo zagrabili za ovratnik in jo potegnili v svoj bojevniški ring ter s pretepanjem prisilili, da se je morala začeti braniti in udarce vračati. Zato je človek vedno znova začuden, kakšnih zavijanj podatkov in kakšnih nesramnih trditev so sposobni tisti, ki bi še naprej radi branili pridobitve revolucije (penzije, privilegije in zgodovinsko podobo).

Naši so toliko »svetlejši«, v kolikor temnejši luči naslikamo nasprotnike

V prvem delu knjige sledimo opisom otroštva oziroma družine Stanovnikovih iz Horjula. Tudi če upoštevamo, da je avtor knjigo pisal tudi za svoje sorodstvo in da je pisal o svoji družini, o starem očetu, očetu ter njegovem bratu dr. Alešu Stanovniku, je tudi ta del skrajno idealiziral in poenostavil. Svojega očeta Ivana, ki je imel velik vpliv na brata Aleša, je prikazal kot velikega naprednjaka in predvsem borca s konzervativnim klerikalizmom, čeprav je delal politiko skozi SLS. Pravzaprav se je začelo že s sporom Aleševega očeta Ivana z domačim (horjulskim) župnikom Nastranom, kar je očitno odločilno prispevalo k spopadanju njegovih sinov s »klerikalci«, Korošcem ter s spogledovanjem z liberalci in celo komunisti. Avtor je potem na široko poudarjal pozitivne lastnosti bratov Ivana in Aleša, kako sta bila Krekovsko socialno čuteča in narodno zavedna, »drugo stran« pa je žigosal s termini kot so »klerikalna inkvizicija«, »fašistično-korporativistična organizacija« ali »klerikalni establišment, ki je čedalje bolj drsel v fašizem«. Koroščevo pragmatično politiko je prikazal kot skrajno škodljivo, enako pragmatično politiko Stanovnikov, ki v knjigi aktivno nastopajo, pa kot skrajno pozitivno, ker so sodelovali z liberalci in komunisti. Dvojna merila ga niso skrbela, šlo je samo za »naše«, ti pa so toliko »svetlejši«, v kolikor temnejši luči naslikamo nasprotnike.

Aleševo narodno avtonomaštvo je prikazal kot nekaj izrazito pozitivnega, toda to pozitivnost je skušal doseči tudi tako, da je avtonomaštvo »oficialne klerikalne stranke« razglasil za demagoško. Ko je omenil »demonizacijo komunizma« po letu 1935 s strani politično tradicionalne strani, ni niti z besedico omenil, zakaj je do nje prišlo.

Gramozna jama pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili Aleša Stanovnika.

Vrednotenje dogodkov za nazaj je lahko hitro problematično

Na več mestih je avtor Alešu Stanovniku pripisal mnenje ali strinjanje s čem, čeprav potem ni navedel, na osnovi česa je to storil in zato je na nekaterih mestih več kot očitno, da mu je pripisoval mnenja, ki jih z viri ni mogel dokazati. Zaradi omejenosti prostora vseh primerov ne morem navesti, zato naj omenim samo en takšen primer očitnega pripisovanja, tokrat svojemu očetu Ivanu. Ko se je dotaknil odnosa uradne politike do novih okupatorskih oblasti leta 1941 (skrajno pristransko seveda), je omenil, kako sta to komentirala brata Aleš in Ivan (avtorjev oče). Medtem ko naj bi Aleš omenjal Cankarjeve hlapce, naj bi Ivan omenil sklep vodstva SLS s 30. marca, po katerem ne bo nihče sodeloval z okupatorjem. Posumimo lahko, da je avtor ta podatek pripisal svojemu očetu na osnovi novodobnih omenjanj tega sklepa. Z njim je v Enciklopediji Slovenije in v drugih zgodovinskih pregledih tendenciozno manipuliral zgodovinar Janko Prunk, ne da bi upošteval vrednost takšnega sklepa in kasnejše situacije, v katerih so se znašli tradicionalni politiki.

Če zamolčiš dejansko stanje, lahko pišeš neresnice

Kaj naj si mislimo o naslednjih avtorjevih stavkih: »Vlogo Sovjetske zveze in Kominterne so poudarjali komunisti, da bi s tem utrjevali svojo 'vodilno vlogo', kasneje pa profašistični kritiki, ker so hoteli dokazati svojo tezo, da je bila NOB komunistična revolucija.« (89)

»V zgodovinski retrospektivi lahko ugotovimo, da se je slovenska katoliška desnica ujela v svojo lastno past: z ekskomunikacijo komunistov iz slovenskega nacionalnega občestva je razglasila odporniško gibanje OF za komunistično revolucijo in se odpovedala odporu proti okupatorju ter se odločila za kolaboracijo.« (103)

»Politična kolaboracija z italijanskim okupatorjem se z ustanovitvijo Slovenske legije in Slovenske zaveze začenja pripravljati na bratomorno vojno pod krinko borbe proti boljševizmu.« (109)

Vse te trditve bi zahtevale obširni komentar, saj so povsem napačne. Samo stavek: Če nekdo zapiše takšne trditve, ne da bi hkrati navedel okoliščine oziroma dejansko stanje takratnega dogajanja, predvsem sistematično komunistično nasilje v pogojih sovražne okupacije dežele, potem lahko piše tudi takšne neresnice.

Komunist ti hladnokrvno in zavestno laže in te hkrati gleda v oči

»Razglasitev SNOO za edinega legitimnega predstavnika slovenskega odporništva je zato pomenila v tistih okoliščinah poskus preprečevanja bratomorne vojne, ne pa nasprotno, kot so argumentirali celo nekateri pravniki.« (110) Pri »nekaterih pravnikih« je mislil na dr. Lovra Šturma, ki je o revolucionarnih (komunističnih) »odlokih« iz 16. septembra 1941 napisal poglobljeno pravno analizo. Ni jasno, kako lahko nekdo, ki logično razmišlja, tako trdovratno zapiše, da je monopolizacija odpora, ki jo je spremljalo komunistično (revolucionarno) nasilje (že do konca leta 1941 so komunisti ubili vsaj 68 Slovencev) pomenila »poskus preprečevanja bratomorne vojne«? Bo verjetno držalo, kar govore nekateri, da se ti lahko komunist hladnokrvno in zavestno laže in te hkrati gleda v oči? To so sicer ostre besede, toda ob neverjetni množici očitnih nesmislov in strašnih podtikanj političnim nasprotnikom, ki so bili med vojno predvsem žrtve divjanja komunističnega nasilja, s katerimi je posejana knjiga Janeza Stanovnika, racionalno ni mogoče navesti nekakšnih prijaznih in umirjenih zaključkov.

Gramozna jama pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili Aleša Stanovnika.

Neskončna pretiravanja, ki z realnostjo nimajo nič skupnega

Še en primer: »Bitka za legitimnost osvobodilnega gibanja OF, ki je uživalo podporo in zaupanje vsega slovenskega naroda na vseh ozemljih, ki jih naseljuje, je naletela na oster odpor reakcionarnih politikov, ki so hoteli s kolaboracijo in čakanjem obdržati oblast. Zgodaj v letu 1942, ko so partizanske enote osvobajale čedalje večje predele slovenskega ozemlja na Dolenjskem, Notranjskem in Štajerskem, pa je kolaborantska Slovenska zaveza začela organizirati bratomorni spopad.« (111)

Ni mogoče razumeti, kako lahko nekdo tako pretirava in piše o »vsem« slovenskem narodu, o »vsem« slovenskem ozemlju ter o nekakšnih »osvobajanjih« slovenskega ozemlja. Gre za neskončna pretiravanja, ki z realnostjo nimajo praktično nič skupnega. Da ne govorim o navajanju vzrokov za nastanek oborožene protirevolucije in posledične povsem izsiljene in taktične naslonitve na prisotnega okupatorja (nikakor pa ne nekakšne »čiste« kolaboracije, ki jo omenja). Če zamolčiš praktično vse bistveno, potem pač lahko pišeš takšne nebuloze.

»Oče naroda« je bil navajen izrekanja propagandnih floskul

Zloben bi bil, če bi zapisal, da se je »očetu naroda« pri njegovih osmih križih, ki jih nosi, malo umsko zafecljalo, morda bi ga podcenjeval, če bi ob gornji trditvi zapisal, da iz njega prihaja »starčevska zloba«. Verjetno je šlo za načrtno in brezkompromisno stališče, kjer se zavestno zamolči resnica in se zapiše neresnica. »Oče naroda« je bil pač politik z dolgim stažem in je bil navajen izrekanja propagandnih floskul. Sam je namreč predobro vedel, da je bilo »odporniško gibanje OF« samo lepa maska za komunistično revolucijo. Bistvenega medvojnega početja komunistov in partizanov pač ne moreš zamolčati, kot je to v neki svoji knjigi storil njegov kolega Janko Pleterski, in potem na tej neskončni polresnici enih prikazovati kot izrazite pozitivce, druge pa kot izrazite negativce. Trezen človek se ob tem početju lahko samo vpraša: ali je tem ljudem res tako vseeno, kaj si bodo o njih oziroma njihovem pisanju mislili ljudje, tisti, ki jim ni vseeno za resnico, predvsem ljudje v prihodnosti, ko bo primež indoktrinacije z miti o NOB popustil.

Kdo je koga silil v »bratomorni spopad«

»Aleš je vedel, da v bratomorni spopad – državljansko vojno in revolucijo – silijo in izzivajo ekstremisti z desne in leve strani slovenske scene. Na ekstremni desnici so Mladci in Stražarji, tedaj preoblečeni v Slovensko legijo in MVAC, poskušali z vsemi silami osvobodilni boj prikazati kot komunistično revolucijo in komunistično zaroto, da bi na ta način pridobili politično opravičilo za vojaško in politično sodelovanje z okupatorjem.« (106)

Najprej, takrat (do Stanovnikove aretacije) še ni bilo »MVAC«, ki jo kot odiozni termin tendenciozno omenja avtor, saj je to bil italijanski termin, protirevolucija pa sebe ni nazivala tako, ampak od poletja 1942, ko je začela nastajati, kot vaške straže. Neresnične in skrajno nepoštene so avtorjeve besede, da je z nekakšnimi navedbami revolucije šlo za »opravičilo za vojaško in politično sodelovanje z okupatorjem«. Sploh je povsem neresno danes, ob neizmerni množici raznovrstne literature o sistematičnem nasilju komunistov nad Slovenci, govoriti, kako da leta 1942 ni šlo za komunistično revolucijo.

»Odlok« totalitarne pameti za potrebe komunističnega nasilja

Ko je omenil komunistični »odlok« s 16. septembra 1941, s katerim je OF oziroma SNOO (to sta bili le krinki za komuniste) monopoliziral odpor proti okupatorju in predpisal smrtno kazen za vse, ki bi se kakorkoli vojaško organizirali izven OF, je Stanovnik zapisal: »Dogodki, ki so temu sledili, pa so v celoti upravičili ta korak: vaške straže in slovensko domobranstvo so dokazali, kako upravičen je bil ta odlok«. Gre za klasično zamenjevanje vzroka in posledice oziroma opravičevanja tega revolucionarnega odloka. Poleg tega je ob tem, torej pred datumom 16. 9. 1941, omenil delovanje Slovenske zaveze, čeprav je bila ta ustanovljena komaj aprila 1942. Da bi bila zmeda še hujša, avtor je namesto nje seveda imel pred očmi predvsem propagandni učinek svojih konstruktov, je dodal, da odlok »žal ni mogel preprečiti izdajalskega povezovanja z okupatorjem, katerega žrtev je postal tudi Aleš Stanovnik«. (92)

Naslednji takšen tendenciozni pristavek je naredil, ko je omenil, da se je Aleš Stanovnik dogovarjal tudi s politiki z »desne« scene. Zapisal je: »In Aleš, ki je bil glede tega glavni sogovornik in pogajalec, je postal najbolj izpostavljen. Vsi, ki so se pogajali z njim, so vedeli, da se pogajajo s članom vrhovnega plenuma OF. To pa je bilo zanj usodno.« (95) To je tipični primer podtikanja ter pisanja »za nazaj«, za potrebe propagande in diskreditacije ene strani, ki je bila za nameček še pod silnim nasilnim udarom komunistov.

Spomenik t. i. talcem v Gramozni jami pri pokopališču Žale v Ljubljani, kjer so Italijani ustrelili tudi Aleša Stanovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so komunisti branilce pred nasiljem krivili nasilja

Ko je Janez Stanovnik navedel odlomek iz letaka z naslovom Ultimat, v katerem je Straža zapisala »Čim bi krogla iz od OF najete bratomorilske roke zadela še enega Slovenca, bo pred vso slovensko javnostjo razgrnjen seznam petnajstih voditeljev komunistične OF«, je Janez Stanovnik k temu odlomku dodal izrazito tendenciozno pripombo: »Aleš Stanovnik je bil eden izmed petnajstih članov Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO)!« Pravzaprav je odlomek samo zaradi tega tudi navedel, da bi bralca s takšnim tendencioznim namigom čim bolj pripravil v svojo končno tezo, da je za Stanovnikovo smrt kriva politično tradicionalna stran. Pri tem je seveda moral zamolčati vse okoliščine stražarskega ultimata: da je bil ta izdan 21. decembra 1941, potem ko so vosovci vedno pogosteje ubijali politične nasprotnike (4. decembra na primer Fanouša Emmra, ki se je organiziral mimo OF oziroma njenega famoznega odloka), da se komunisti oziroma vosovci na ultimat niso prav nič ozirali, ampak so svojo (revolucionarno) morijo nadaljevali »nemoteno« naprej, in da stražarji grožnje niso uresničili.

Šele celo leto kasneje, ko so komunisti ubili že več kot tisoč Slovencev in ko je bila dežela pod hudimi uničevalnimi ukrepi okupatorjev (talci, internacije, požigi) je domnevno prišlo do kratkotrajnega »protiukrepa« ob tako imenovanih »božičnih racijah«, ki so bile uperjene izključno proti zatiranju komunističnega nasilja, in ki so vse do danes v publicistiki prikazane na povsem enostranski način, brez navedbe ključnega elementa, to pa so vzroki za takšno postopanje. Seveda, vse to Janeza Stanovnika ni zanimalo, zanimali so ga samo nekateri navedki, povsem iztrgani iz konteksta celote dogajanja, ki jih je potem uporabil za svoje tendenciozne potrebe.

Nadaljevanje v: Aleš Stanovnik, Janez Stanovnik, krščanski socialist, komunisti [2]

Ivo Žajdela, Pamflet o krivdi, Demokracija, 1. 4. 2004

1/7