Knjiga Aleša Marđetka z naslovom Trdnjava na jugu Tretjega rajha in podnaslovom Celje med okupacijo 1941–1945 obravnava dogajanje na območju okupacijske občine Celje, ki so jo nemški okupatorji ustanovili leta 1941.

Največ del je bilo posvečenih komunističnemu uporu

O obdobju iz celjske zgodovine je bilo zbranega že veliko gradiva ter napisanih kar nekaj strokovnih del in prispevkov. Večinoma so obravnavali okupatorjevo nasilje, raznarodovalne ukrepe in okupacijski upravni oz. oblastveni aparat. Največ del je bilo posvečenih razvoju in značilnostih (komunističnega) upora v mestu ter okolici (Vurcer, Jurčeč, Verbovšek). Precej manj je bilo raziskav, ki so preučevale vsakdanje življenje in posamezna področja človeške dejavnosti ter življenje med okupacijo. Nastala so dela o šolstvu med okupacijo (Fran Roš), v zadnjem času pa še raziskave, ki so preučevale delovanje okupacijskih oblasti, bombne napade na mesto, oskrbo, kulturo, posamezne gospodarske dejavnosti idr. (Kregar, Žižek, Himmelreich, Mikola, T. Ferenc, Počivavšek).

Avtor je obdelal še nekatera področja, ki še niso bila raziskana

O Celju med okupacijo še ni nastalo raziskovalno delo, ki bi že raziskane teme strnilo v celoto, in bi obdobje okupacije v Celju prikazalo v luči vzročno-posledičnih odnosov časa pred okupacijo. Ki bi torej predstavilo, kako so se dogodki, ki so se med vojno zgodili na okupiranem območju Štajerske in na svetovnem prizorišču druge svetovne vojne, kazali na življenju v mestu ter vplivali na dogajanje v Celju po koncu vojne. Da to delo ne bi bila kompilacija, je avtor obdelal še nekatera področja, ki še niso bila raziskana. Preostala področja je dopolnil z novimi spoznanji, že raziskana področja pa prikazal v povezavi z dogodki na Spodnjem Štajerskem in v kontekstu globalnih vojaško-političnih dogodkov med drugo svetovno vojno.

Avtor knjige Aleš Marđetko. VIR: omrežje X

Celovit in strnjen pregled dogajanja v Celju

Knjiga Aleša Marđetka predstavlja celovit in strnjen pregled dogajanja v Celju v času okupacije v obdobju med letoma 1941 in 1945 v povezavi z dogodki na svetovni in lokalni ravni ter vplivov teh dogodkov na življenje v okupiranem Celju. Na podlagi analize arhivskega gradiva in drugih virov odkriva nova dejstva o dogodkih pred vojno (predvsem o protinemški dejavnosti določenih prebivalcev mesta), nova dejstva na področju šolstva (predvsem o poklicnem izobraževanju), kulturnega dogajanja, oskrbe lokalnega prebivalstva in športnih dogodkov ter nova dejstva o obdobju vojaške uprave in enotah celjske garnizije ter protiletalski obrambi in bombnih napadih, hkrati pa prinaša nova spoznanja o načinu preimenovanja slovenskih krajev v nemška imena in o organizaciji občinske uprave. Knjiga vsebuje tudi analizo smrtnih žrtev, ki jih je povzročila druga svetovna vojna, ter povojnega dogajanja v Celju in njegovi ožji okolici. Delo torej prispeva k celovitejšemu razumevanju obdobja okupacije na Štajerskem in s tem tudi na območju Slovenije.

Prihod nemške vojske v Celje 11. aprila 1941. VIR: Muzej NZC

Vzročno-posledični odnosi, ki so se oblikovali med Slovenci in Nemci

Kot je pojasnil avtor, namen in cilj knjige ni samo kronološki prikaz dogajanja v Celju med nacistično okupacijo, temveč celovit prikaz razmer v Celju med okupacijo v luči vzročno-posledičnih odnosov, ki so se oblikovali med Slovenci in Nemci v mestu že pred izbruhom vojne, ter predstavitev, kako so ti odnosi vplivali na dogajanje na začetku okupacije in kaj so pomenili za čas po koncu vojne.

Namen in cilj je tudi prikaz dogajanja v Celju v luči okupacijske politike nacistične Nemčije, v luči dogajanj na preostalem delu Spodnje Štajerske in v luči odvijanja vojne na svetovnih bojiščih. Ali na kratko: cilj tega dela je prikaz vpliva zgoraj omenjenih dogodkov na življenje ljudi v Celju med okupacijo.

Vsebina knjige temelji na izbranem arhivskem gradivu v ustreznih državnih (Arhiv Republike Slovenije) in pokrajinskih arhivih (Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Celje), arhivih muzejskih ustanov (Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Slovenski šolski muzej) ter na objavljenih zbirkah virov, časopisnih virih, izbrani literaturi in tudi elektronskih virih na spletu.

Parada nemške vojske v Celju 20. aprila 1941. FOTO: Josip Pelikan, Muzej NZC

Odraz mednacionalnih nasprotij med Nemci in Slovenci

Na podlagi arhivskega gradiva in literature avtor ugotavlja, da je bilo Celje med okupacijo večinoma odraz mednacionalnih nasprotij med Nemci in Slovenci, ki so mesto označila že v času pred drugo svetovno vojno, ter odraz razmer in dogajanj, ki so se v času druge svetovne vojne odvijala na preostalem prostoru okupirane Spodnje Štajerske in drugih svetovnih ali evropskih frontah, tako v političnem kot v vojaškem smislu.

Nemški okupator je želel dokazati, da je Celje starodavno nemško mesto in da je vedno spadalo v nemški kulturnopolitični prostor. Za dosego tega cilja pa je želel popolnoma uničiti vse sledi Slovencev na tem prostoru, prebivalstvo pa ponemčiti. To je želel doseči z raznarodovalnimi ukrepi, ki so posegli v vse pore življenja, pri tem so mu bili v pomoč različni represivni organi, pravosodje, šolski sistem in različne organizacije, ki jih je ustanovil ob okupaciji. Celje je hotel kot del Spodnje Štajerske prostorsko, upravno in politično povezati z Zgornjo Štajersko in ga tako vključiti v nemški tretji rajh.

Nemško streljanje t. i. talcev v Celju.

Velik pečat so mestu dajali celjski Nemci

Avtor je prikazal, kaj se je dogajalo, ko je v času po prvi svetovni vojni Celje prišlo v nov državni okvir jugoslovanske države. Celje je veljalo v političnem smislu za mesto, ki je bilo bolj naklonjeno liberalnemu taboru. Vendar so politično dogajanje močno obeležili tudi drugi politični tabori in stranke. Mesto je bilo večkrat izbrano za središčno dogajanje oziroma prizorišče državnih ali banovinskih političnih dogodkov.

Velik pečat so dogajanju v mestu s svojim vplivom, finančno močjo, kulturno in športno dejavnostjo dajali celjski Nemci. Od konca 19. stoletja močno radikalizirani, od 30. let 20. pa tudi v veliki meri nacificirani so združeni v Kulturbund s svojo aktivno vohunsko dejavnostjo močno zaznamovali in vplivali na dogajanja v mestu in okolici v mesecih pred in po okupaciji leta 1941.

Najbolj so Celje uničili »zavezniki« z bombardiranjem. FOTO: Josip Pelikan, Muzej NZC

Celjsko okrožje je bilo največje okrožje Spodnje Štajerske

Ob začetku druge svetovne vojne na Slovenskem, 6. aprila 1941, je Celje zasedel nemški okupator. Nemški okupator je v Celju 14. aprila 1941, po prvotni ureditvi in razdelitvi zasedenega slovenskega ozemlja, nastanil politična komisarja za mesto Celje in za celjski okraj s svojimi uradniki, določenimi že pred okupacijo v Zgornji Štajerski. Za političnega komisarja oziroma deželnega svetnika celjskega okrožja je bil imenovan Anton Dorfmeister. Samo mesto z nekaterimi predmestji je bilo premajhno, da bi ga, podobno kot Maribor, uredili kot okrožje Celje – mesto, zato so ga združili s celjskim podeželskim okrajem in z drugimi okraji oz. njihovimi deli. Celjsko okrožje je bilo največje okrožje Spodnje Štajerske in je na vzhodu mejilo na NDH, zato mu je okupator pripisoval poseben pomen.

Posledice uničevanja »zaveznikov« z bombardiranjem v Celju. FOTO: Josip Pelikan, Muzej NZC

Celje je bilo tudi »končna postaja« za številne ljudi

Celje kot središče največjega spodnještajerskega okrožja je bilo za Mariborom drugo največje mesto na okupiranem območju Spodnje Štajerske in je v nekaterih pogledih imelo na jugu pokrajine enak položaj kot Maribor na severu. Dobilo je namreč nekatere urade, ki niso imeli pristojnosti samo za celjsko, ampak tudi za trboveljsko in brežiško okrožje. Urad političnega komisarja in nato deželnega svetnika okrožja Celje je bil zelo razvejan in se je delil v dva dela: v državno upravo in okrožno samoupravo, ki pa je imela le malo pristojnosti. Celjska občina je bila v celoti podrejena političnemu komisarju Dorfmeistru. Ta je že zgodaj za bodočega celjskega poklicnega župana izbral celjskega Nemca Roberta Himmerja. Poleg upravnega središča je bil v mestu Celje tudi vojaški, policijski, orožniški in varnostni center ter tudi vmesna postaja za izgnance za večji del zahodne in južne Spodnje Štajerske. Celje pa je bilo žal tudi »končna postaja« za številne ljudi, ki so kot t. i. talci končali svoja življenja v zaporu Stari pisker.

Najbolj so Celje uničili »zavezniki« z bombardiranjem. FOTO: Josip Pelikan, Muzej NZC

Okupator je z šol ostranil slovenske učitelje in nastavil nemške

Tako kot drugod je okupator tudi na tem območju že zelo hitro začel z raznarodovalnimi ukrepi: izgon Slovencev, naseljevanje Nemcev in ponemčevanje ljudi ter skrb za nemški videz območja. Okupator je ustanovil Štajersko domovinsko zvezo in vsi, ki so ostali doma, so se morali vanjo vpisati. Celotno celjsko okrožje je bilo po tem sistemu razdeljeno na 38 krajevnih skupin, 158 celic in 687 blokov, mesto Celje pa na štiri krajevne skupine: Ostrožno, Gaberje–Hudinja, Lisce in Zagrad. Okupator je od leta 1942 izvajal mobilizacijo v nemško vojsko in državno delovno službo. Iz šol, tako osnovnih kot srednjih, je ostranil slovenske učitelje in nastavil nemške. Pouk je potekal v nemškem jeziku, prav tako so se vsi prebivalci območja morali udeleževati tečajev nemškega jezika. Okupator je posegel tudi v organizirano varstvo najmlajših prebivalcev. S sistemom vrtcev v mestu in podeželju je začel svoje ideološke poglede vsajati že predšolskim otrokom. Vzporedno z uvajanjem nemškega pouka je okupator intenzivno organiziral delo z mladino v okviru organizacije Deutsche Jugend.

Cilj je bil tudi kulturno ponemčenje prostora

Kulturno življenje na območju Celja je bilo zatrto z ukinitvijo slovenskih društev. Po ukinitvi slovenskih društev se je okupator intenzivno lotil obujanja kulturnega življenja v mestu, katerega cilj je bil tudi kulturno ponemčenje prostora. Organiziral je knjižnico, razstave, koncerte, kino predstave ..., katerih glavna nota je bilo širjenje nacionalsocialističnega duha. Svoje ideološke poglede je okupator razširil tudi na področje športa. Kmalu po ukinitvi predvojnih športnih klubov je ustanovil nove klube, ki so igrali dokaj uspešne vloge v nižjih rangih nemških lig.

Komunisti so, tako kot drugod po Sloveniji, organizirali upor

Poleg celjskih Nemcev in nemško čutečih Slovencev oz. nemškutarjev je okupatorju na svojo stran uspelo vsaj začasno pridobiti precejšen del socialno najšibkejših slojev. Po drugi strani pa so množične aretacije in deportacije celih družin ter nato še mobilizacija v nemško delovno službo in vojsko v precejšnji meri zmanjšale simpatije do okupatorja. Tako je v Celju in okolici še vedno obstajalo precejšnje število narodno zavednih ljudi iz različnih družbenih slojev ter različnih ideoloških prepričanj, ki se s pasivnim odnosom do okupatorja niso bili pripravljeni sprijazniti z njegovo raznarodovalno politiko. Komunisti so, tako kot drugod po Sloveniji, organizirali upor, izpeljali prve akcije proti okupatorju, poleti 1941 je nastala tudi partizanska Celjska četa, ki jo je okupator kmalu uničil, aretacije vodilnih ljudi pa so skoraj popolnoma pacificirale območje Celja.

Zaradi komunističnih akcij so se znesli nad sorodniki

Mesto je največje nasilje doživljalo v letu 1942. V tem letu je namreč začel okupator tudi v celjskem Starem piskru streljati t. i. talce (žrtve povračilnih ukrepov), udaril pa je tudi po družinskih članih pripadnikov komunistične organizacije. Celje je leta 1942 postalo središče okupatorjevega nasilja. V mesto so prepeljali aretirane družinske člane komunističnih upornikov in jih od tam poslali v koncentracijska taborišča, nekaterim materam pa so tudi ukradli otroke in jih odpeljali v Nemčijo, bodisi v otroška taborišča bodisi so jih dali v posvojitev izbranim nacističnim družinam.

Komunistično uničevalno taborišče na Teharjah na info tabli. FOTO: Ivo Žajdela

Najbolj so Celje uničili »zavezniki« z bombardiranjem

Ker okupirano Celje z zavezniškega vidika ni sodilo med pomembnejše vojaške cilje, je precej časa veljalo za pred letalskimi napadi varno mesto. Vendarle pa se je strah pred napadi iz zraka z razvojem vojnih dogodkov vedno bolj krepil in v ta namen so od leta 1943 naprej tudi oblasti v Celju okrepile in razširile ukrepe na področju protiletalske zaščite. Mestu se, predvsem zaradi lege ob železniški progi Maribor–Zidani Most, ni uspelo izogniti zračnim napadom zavezniškega letalstva, bombe pa so padale tudi na Laško in druge kraje. Prvič so zavezniki bombardirali Celje že februarja 1944, od jeseni tega leta do pomladi 1945 pa je mesto postalo tarča bolj ali manj sistematičnih letalskih napadov.

Skozi Celje so se umikale množice beguncev z Balkana

Pred koncem vojne so razmere na območju Celja postale zelo kaotične in katastrofalne. Skozi mesto so se v maju 1945 na poti proti Koroški pomikale kolone nemškega vojaštva in drugih vojaških formacij z Balkana ter ogromno civilistov, ki so se umikali pred napredovanjem komunistične vojske. Vendar je umik čez mesto potekal relativno mirno in Celje je na začetku maja 1945 brez spopadov in dodatnega uničevanja dočakalo konec vojne.

Spominska slovesnost na Teharjah. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so okolico Celja spremenili v morišče

Toda konec vojne ni pomenil tudi svobode. Po vojni so komunisti začeli preganjati nemško manjšino. Veliko Nemcev se je iz mesta uspelo umakniti že pred koncern vojne. Tiste, ki pa so ostali, je komunistična vojska aretirala, izgnala ali umorila. Toda v Celju se ni odvijal samo pogrom nad Nemci, ampak sta tu Ozna in Knoj množično ubijala begunce z Balkana, predvsem pripadnike hrvaških nacionalističnih vojnih formacij in civilistov. Slovence pa so komunisti uničevali na Teharjah, kjer so organizirali uničevalno koncentracijsko taborišče. Vse to je avtor opisal, vendar z bolj »nevtralnim« besednjakom.