Ob vse višji inflaciji vse bolj gledamo kako in za kaj trošimo. Kaj bi svetovali, kje začeti klestiti stroške, da bo najmanj »bolelo«?

V bistvu ne gledamo, za kaj trošimo. Ne spremljamo, kam denar gre in ne računamo. Denar ima pa to lastnost, da odleti proti nebu kot orel (prim. Prg 23,5). Kot bi bankovci razprli peruti, vzletijo in jih ni. Ne veš, kam sedejo in kam grejo. Tako mnogo družin ne ve, kam gre njihov denar. In zato ne vedo, kje bi bilo pametno klestiti stroške. Menim, da če hočemo narediti spremembo prakse, moramo to narediti na podlagi realnih številk, ki jih dobimo iz spremljanja družinskega proračuna. Če tega ne naredimo, je to potem »klestenje« stroškov na pamet, kar vodi v spore med zakoncema. Pravzaprav pa, najprej pa bi se morali kristjani zavedati, da je lastnik vsega denarja Bog, mi pa smo le upravniki. On želi, da z Njegovim denarjem dobro delamo, ga ne razmetavamo, obenem pa, kot pravi Sveti Pavel, naj se naučimo biti zadovoljni v vsakem položaju (prim. Flp 4,11-13).

Za začetek moramo verjeti, da je Bog dober, da ima dobre načrte za nas – tudi na področju denarja, da bi nas rad blagoslovil z denarjem, da nismo »blagoslovabilni«, nismo v skladu z Njegovo voljo na področju materialnega. Lastnik ne dopusti razmetavanja denarja in nam ga pač ne daje. To je težak koncept, ki ga ne želimo sprejeti.

Kako torej začeti v praksi, v vsakdanjem življenju?

Stroške moramo začeti klestiti pri sebi in ne težiti ostalim, recimo svoji ženi. Najlažje je seveda spreminjati drugega. Pri drugem takoj vidimo, kako je zapravljiv, pri sebi pač ne. Oklesti stroške pri sebi in zaupaj, da bo Bog naklonil milost »klestenja« tudi sozakoncu.

Daljši intervju si lahko preberete v novi številki Naše Družine.

Največja stroška povprečnega slovenskega gospodinjstva sta transport in hrana. Glede na statistične podatke (l. 2020) povprečno gospodinjstvo za hrano in brezalkoholne pijače mesečno potroši dobrih 300 €. Se da preživeti tudi z manj, a ne za ceno slabše kakovosti?

Danes številke kažejo, da se potroši več kot 300 evrov. Se pa da porabiti manj, če malo razmišljata. Jaz bi za začetek ukinil recimo nakupovanje vode in vseh brezalkoholnih pijač. Preprosto kuhajta kompote, sokove, čaje. Nimaš sadja? Povprašajta sorodnika ali soseda. Pravzaprav je letos toliko sadja, da ga mnogi ponujajo. Vzemite ga, naredite iz njega marmelado, čežano, sokove, kompot, shranita ga v zamrzovalni skrinji. Naredite si recimo omake, iz katerih pozimi lahko hitro pripravita kosilo. Pri nas doma delamo tudi jabolčni kis. Sami si lahko pripravimo tudi jogurt in še marsikaj. Naredi, loti se, računaj razlike.

Domač jabolčni kis. FOTO: Kaja Zupanc

Obroke si pripravljajte sami. Naredil sem primerjavo cen domače pice s tisto, ki jo naročiš v lokalu. Če jo naredim doma za štiri osebe, nas to stane 7,51 €. V piceriji pa bi za to odštel 37,60 €, če bi jih dostavili na dom okoli 40 €. Če bi štiričlanska družina le enkrat na teden šla ven na pice, bi to zneslo 1625 € razlike v primerjavi z doma narejeno. Veliko? Meni se zdi veliko.

Kupujte večje količine na kmetijah. Skrajšujte torej verigo od njive do vaše mize.

Pred leti ste se lotili projekta prehranjevanja z enim evrom na dan. Kateri so bili ključni koraki, ki ste jih sprejeli, da za ta denar niste bili lačni?

Saj sem bil kdaj lačen, ko sem se lotil dražje hrane, predvsem beljakovinske. In to je bila pravzaprav Božja milost, da sem lahko občutil lakoto in se veselil, da bo naslednji dan na voljo spet en evro. V današnjih časih to seveda ne bi šlo več z enim evrom.

Naučil sem se hrani vrednost dodajati sam. Pač kupiš osnovna živila in iz njih sam pripraviš obroke. Hrani dodajaš vrednost sam in ne kdo drug. S tem postaneš zelo spreten tudi v kuhinji. Kuhanje ti začne predstavljati užitek. Takrat sem tudi začel ceniti hrano iz vrta, tako da sem takoj naslednje leto povečal vrt in ga bolj intenzivno obdelujemo še danes.

Eden preprostih nasvetov glede nakupovanja je: nikar v trgovino lačen. Kaj bi glede tega še svetovali?

To je res. Obenem pa pravim, da v trgovino nikar ne hodite brez listka, na katerem imate zapisano, kaj potrebujete. V nakupe ne vpletajte čustev. Kupujte osnovno hrano in ne gotovih jedi. Ne kupujte reči okoli blagajne. Tam so najdražje reči v primerjavi s tem, kaj sploh prinašajo v naša življenja. Na policah v višini oči so najdražji izdelki, za cenejše se je treba skloniti, kar pa se ljudem po navadi ne ljubi in vzamejo tiste, ki so v višini oči in rok. Zapomnite si, proizvajalci kupujejo dobra mesta na trgovskih policah.

Čemu se ljudje najtežje odpovemo?

Sam pravim, vsemu se lahko odpovem, samo dobrinam ne.

Kot ste omenili, je treba začeti pri sebi. Kako pa otroke naučiti živeti preprosto, kako pri njih zmanjšati željo po materialnem?

Otroci so pač otroci. Otrok bo zahteval in želel dobiti. Menim pa, da otroci ne vedo, kaj potrebujejo, ampak vedo, kaj hočejo. Starši smo odgovorni za to, da jim damo vse, kar potrebujejo, in le malo tega, kar hočejo. Mi smo odrasli, mi moramo delati to razliko. In jih vzgajati k skromnosti. Tudi, če si lahko privoščimo. Bolje, da jih vzgajamo za trde čase, na dobre se bodo zlahka navadili. Obratno je pa težko.