Aktivnejšo kulturo športa je mogoče ustvariti, vendar moramo s tem začeti že v zgodnjih letih. O tem, kako spodbujati samoiniciativnost otok, da bi z veseljem ukvarjali s športom, smo se pogovarjali s športnim pedagogom Alešem Bašarjem.

Aleš Bašar je športni pedagog, zaposlen na Osnovni šoli Orehek Kranj. Svoje športno znanje predaja naprej tudi svojim trem otrokom in jih spodbuja k aktivnemu preživljanju prostega časa.

Katere koristi gibanje prinaša otrokom?

Pri otrocih je gibanje pomembno predvsem za razvijanje gibalnih spretnosti in ravnotežja. Na psihični ravni pa šport sprošča možgane, da so potem sposobni sprejeti čim več informacij, torej se zaradi gibanja tudi laže učijo. Šport je tako nujen ne samo na šolskem predmetniku, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Če je telo z dobro telesno kondicijo pripravljeno na boj, vsak napor laže prenesemo; imamo večje samozaupanje, pozitiven odnos do stvari ter pozitivno samopodobo.

Ni treba, da starši z otroki tečejo maratone in trenirajo tek na smučeh, lahko pa jih spodbujajo pri tem. Za to ni treba, da je vsaka mama ali oče vrhunski športnik.

Koliko oziroma kako pogosto se morajo otroci gibati in kako intenzivna mora biti vadba? Je dovolj sproščen sprehod v naravi?

Najpogostejša kvota, ki se priporoča otrokom in mladostnikom, je šestdeset minut na dan, in to intenzivne vadbe. To pomeni, naj otrok v tem času v vadbo vključi aktivnost celotnega telesa: hitri tek, lovljenje ravnotežja, prenašanje svojega telesa oziroma izkoriščanje svoje moči. K temu stremimo tudi športni pedagogi na šolah, čeprav tega ne moremo izvesti v celoti, saj šolska ura traja petinštirideset minut. Zato naj otroci z gibanjem nadaljujejo tudi doma. Sprehod je torej premalo, saj mora biti telo aktivnejše. Kvečjemu lahko neka lažja telesna aktivnost, kot je sprehod, tej vadbi sledi, da se telo počasi ohlaja.

Otrokom na dan priporočamo šestdeset minut intenzivne vadbe, ki vključuje aktivnost celotnega telesa.

Ali je torej priporočljivo, da otrok trenira kak šport?

Treniranje bi vsekakor priporočal, ker so treningi organizirane aktivne vadbe. Treniranje nekega športa je lahko koristno za otroka, ker je to običajno tudi dejavnost, ki jo otrok rad izvaja. K temu pripomore tudi skupina otrok, ki se ukvarjajo z istim športom in se med seboj spodbujajo. Taki otroci potem tudi nimajo težav z motivacijo in delovnimi navadami. Vendar pa vidim pri treniranju veliko pasti. Ena od teh je hitra selekcija otrok na tiste, ki so v tem športu boljši, in tiste, ki pri napredovanju potrebujejo malo več časa in pomoči. Zdi se mi škoda, da se pogosto pozornost posveča samo boljšim otrokom. Torej: treniranje vsekakor podpiram, ampak tako, da damo priložnost vsakomur, ne samo tistim, v katerih vidimo neko športno prihodnost. Tukaj je pomembno predvsem medsebojno sodelovanje trenerjev in staršev. Trenerji morajo otrokovo napredovanje spremljati, starši pa otroka spodbujati k vztrajnosti.

Aleš Bašar je športni pedagog na OŠ Orehek Kranj. FOTO: Siniša Kanižaj

Se vam zdi, da šola za spodbujanje rednega in aktivnega ukvarjanja s športom naredi dovolj?

Veliko je odvisno od samoiniciativnosti športnega pedagoga, ali želi izvesti tudi kakšno dodatno športno dejavnost. Za mlajše otroke je pomembno, da spoznajo čim več športov in da jih doživljajo kot zabavno igro. V višjih razredih osnovne šole se potem bolj osredotočimo na tehniko in pravilno izvajanje športnih elementov. V šolah ponujamo veliko možnosti za krepitev športnega duha: pripravljamo tabore, kjer plavamo in smučamo, izvajamo razne športne dneve. Vse to pa počnemo z namenom, da otrok spozna neko športno aktivnost in potem doma pove staršem, ali mu je bila všeč in ali bi si želel, da bi jo počeli tudi z družino.

Torej: treniranje vsekakor podpiram, ampak tako, da damo priložnost vsakomur, ne samo tistim, v katerih vidimo neko športno prihodnost.

Kako motivirati otroke za šport?

Najmanj težav je z najmanjšimi; lovljenje, igre, štafeta, podajanje žoge so jim v veselje. Težava nastane pri starejših otrocih (nekje od 7. do 9. razreda), ko se jim telovaditi preprosto ne da več. Motivacija za športno aktivnost z leti nekako pada, predvsem pri dekletih. Da otroke obdržimo čim bolj fizično aktivne, je za športne pedagoge bistveno, da z otroki spoznavamo široko paleto športov, od katerih lahko vsak najde tistega, s katerim se rad ukvarja. Najučinkoviteje je, če si otrok postavi kratkoročen športni cilj, ki bo zanj zahteven, a vseeno dosegljiv. To mu bo dajalo motivacijo, da se giblje več, pa tudi krepilo njegovo vztrajnost.

Pri otrocih je gibanje pomembno predvsem za razvijanje gibalnih spretnosti in ravnotežja. Na psihični ravni pa šport sprošča možgane, da so potem sposobni sprejeti čim več informacij, torej se zaradi gibanja tudi laže učijo.

Igrajo pri spodbujanju gibanja otrok večjo vlogo starši ali šolski sistem?

Zagotovo starši, saj njihov zgled pri otrocih pomeni največ. Delo učiteljev je omejeno na čas šole, z družino pa otroci preživijo bistveno več časa. Tako kot lahko ustvarimo spodbudno okolje za učenje, ga lahko tudi za šport. Ni treba, da starši z otroki tečejo maratone in trenirajo tek na smučeh, lahko pa jih spodbujajo pri tem. Za to ni treba, da je vsaka mama ali oče vrhunski športnik. Veliko pomeni že, da starši pokažejo neko zanimanje za šport, sploh ko so otroci še majhni. Pozneje, ko so že najstniki, jim športni duh mnogo teže privzgojimo. Ni namreč dovolj, da svoje otroke vozimo na treninge in prelagamo ozaveščanje o pomembnosti gibanja na zunanje institucije, to se začne že doma.