Spokornik, spoznavalec

Zavetnik: Innsbrucka; romarjev, beračev, potepuhov, bolnikov, pasarjev; priprošnjik proti slabemu vremenu, bliskom in potresom, proti nalezljivim boleznim, proti kugi.

Kljub temu da je življenje svetega Aleša zavito v legendo in ne vemo, kdo naj bi v resnici bil ta svetnik, pa je nauk njegove zgodbe vendarle pomemben. Gre za človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.

Ime: Nastalo naj bi kot skrajšano ime iz latinskih imen Alexis, Alexius, ki pa izhajajo iz grškega imena Aleksios, ta pa iz glagola alekso »odbijam, odvračam, branim«.

Poročila: Obstajajo tri legendarna poročila o njegovem življenju: sirsko, grško in latinsko, iz katerih lahko izluščimo nekatere osnovne podatke.

Rodil se je v 4./5. stoletju v Rimu v Italiji, umrl pa v 5. stoletju v Edesi, danes Urfa v Turčiji.

Družina: Rojen naj bi bil kot sin edinec v bogati, plemeniti in pobožni rimski družini. Njegov oče Evfemij je bil senator in cesarski svetovalec, materi pa je bilo ime Agla. Na željo staršev je privolil v poroko s Sabino, a je na poročni dan zapustil njo in domačo hišo.

Asket: Aleš naj bi se 17 let kot berač potikal po Siriji in Mezopotamiji oz. naj bi kot spoštovan asket živel v Edesi v Mezopotamiji.

Vrnitev: Ker so ljudje Aleša zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenili in ga imeli za svetnika, je sklenil pobegniti v Tarz, a je vihar ladjo zanesel v bližino Rima, tako da se je vrnil na svoj dom kot berač in živel pod stopnicami.

Smrt: O njegovi smrti pravi legenda, da je bil ob njegovi postelji navzoč sam papež, saj naj bi ta pri maši zaslišal glas, naj v Evfemijevi hiši poiščejo božjega svetnika in ga častijo, da bo izprosil Rimu blagoslov. Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami. Ta naj bi ob smrti v rokah držal pismo, v katerem se je dal prepoznati.

Grob: Imel naj bi veličasten pogreb, bolniki, ki so se dotaknili njegovega trupla, so čudežno ozdraveli. Pokopali so ga v isti cerkvi, kjer se je poročil, v cerkvi sv. Bonifacija na Aventinskem griču, ki so jo kasneje prezidali in posvetili njemu.

Češčenje: Legenda o svetem Alešu je našla svoj odmev v srednjeveških pesmih, glasbi in igrah, o njem je skomponirana tudi opera.

Upodobitve: Upodobljen je kot asket, večinoma z brado, najpogosteje pa kot berač pod stopnicami v očetovi hiši.

Skupnost: Po Alešu se imenuje tudi skupnost Aleksijancev, ki skrbi za bolnike, tudi duševne. Več na: www.alexianbrothers.org

Goduje: 17. julija, na vzhodu pa 17. marca.

Misel: »Oba si prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« (Aleš svoji ženi)