25. junija je minilo 120 let od rojstva Georgea Orwella (1903–1950), britanskega pisatelja, ki ga javnost pozna zlasti kot avtorja dveh del, v katerih je satirično razgalil totalitarizem 20. stoletja. V mislih imamo seveda knjigi Živalska farma in 1984. Morda je v javnosti malce manj znano, da je za slovenski prevod črne utopije 1984 leta 1967 (to je bila sploh prva izdaja te knjige v Vzhodni Evropi!) poskrbela publicistka in prevajalka Alenka Puhar, ki jo Družinini bralci srečujejo na straneh priloge Slovenski čas. In prav za Slovenski čas je pred nekaj leti napisala odličen prispevek o sodobni recepciji omenjene črne utopije. Ob obletnici Orwellovega rojstva prispevek ponujamo v branje spletnemu bralskemu krogu.

Naslovnica črne utopije 1984, ki je v prevodu Alenka Puhar izšla leta 1967 - to je bila prva objava te knjige v Vzhodni Evropi. FOTO: arhiv Družine

»Z globokim, nezavednim vzdihom, ko mu ga ob začetku vsakodnevnega dela ni mogla preprečiti niti bližina telekrana, je Winston potegnil k sebi narekovalni stroj …« se glasi začetek 4. poglavja v knjigo 1984 Georgea Orwella. V mojih (slovenskih) besedah, zapisanih pred pol stoletja … Zbujajo mi željo po nadaljevanju v stilu: »Z globokim, nezavedni vzdihom je sedla k računalniku in se lotila še enega Orwella …« No, nisem jih napisala prav veliko, mislim, da samo štiri. Prav izrednega zanimanja zanje nikdar ni bilo. In če lahko odkrito povem, mi globlji vzdih izvablja to, kar berem o Orwellu, kot pa misel, da bi morala o njem (spet) kaj napisati.

Ena najbolj osupljivih potez v besedilih, ki nam skušajo (po slovensko, a tudi v nekaj drugih jezikih) predstaviti Georgea Orwella, njegovo delo, zlasti še črno utopijo 1984, je tale: Zbujajo vtis, da so šla skozi obdelavo Ministrstva za resnico.

Zadnje čase je spet zraslo zanimanje za tega nenavadnega avtorja Orwella, pravijo, in se sklicujejo na podatke o prodaji, podatke o omembah na družbenih omrežjih, na twitana mnenja in, jasno, na veliko poplavo člankov, ki prihajajo iz komentature. (Izraz, ki ga Orwell ni poznal, a je o stvari napisal precej bistrih in zajedljivih stavkov.)

Ena najbolj osupljivih potez v besedilih, ki nam skušajo (po slovensko, a tudi v nekaj drugih jezikih) predstaviti Georgea Orwella, njegovo delo, zlasti še črno utopijo 1984, je tale: Zbujajo vtis, da so šla skozi obdelavo Ministrstva za resnico. Osupljivo so si podobna, vsa tarnajo ali se škandalizirajo nad podobnimi fenomeni – ah, tehnološki napredek, ah, kako smo nesvobodni, atomizirani, brez individualnosti, oh, kako nas poneumljajo s plehko zabavo in fake novicami ... Kadar uporabijo imena, so to zmeraj imena iz ameriškega in angleškega sveta, pa se tako bralec srečuje z dolgo četo ameriških predsednikov, seveda z Donaldom Trumpom na čelu, v obveznem spremstvu kakšnih prezira vrednih britanskih mogotcev. Tu je nato Cia, jasno, in potem neusmiljena imperialistična politika, neoliberalistična dominacija …

Mnogim se posreči popolnoma prezreti dejstvo, da obstoji tudi še vzhodna polovica Evrope, da je ta skoraj pol stoletja (v primeru Sovjetske zveze bistveno dlje) živela v primežu ideologije, ki Orwella brati in misliti ni dovoljevala. Ki je Orwellove knjige prepovedovala in z njim povezane prestopke kaznovala. Včasih surovo. Da je bilo tudi raziskovanje teorije in prakse Ministrstev za resnico prepovedano, da je še danes precej sumljivo in bi torej, če prav premislimo, zaslužilo posebno pozornost …

Veliki brat, brki in Angsoc

In tako me ima, da bi – z globokim, nezavednim vzdihom – povedala nekaj o Georgeu Orwellu. In se pri tem počutila kot babica, ki trapi vnuke s starimi marnjami. Nekoč so bile samoumevne (vsaj v krogih ljudi, ki so si upali misliti s svojo glavo), a jih je danes očitno treba s poudarkom ponoviti, ker so jih vsi pozabili. S tem, da pri nas (v vzhodnem delu Evrope) niso bile niti pogosto izrečene. Zakaj? Najprej zato, ker to dolgo ni bilo dovoljeno (in je bilo nevarno). Potem zato, ker je njihovo izrekanje avtomatično pomenilo, da so človeka uvrstili na »desnico«. In končno tudi zato, ker so te antikomunistične desničarske marnje postale dolgočasne in sitne … Kar vse ne velja le za Orwella.

Črna utopija 1984 je z vsem svojim bistvom zgroženost nad tem, kaj se bo zgodilo, če na svetu prevladajo komunisti ali boljševiki. Od tod ime ideologije v tej totalitarni državi – Angsoc, kar je okrajšava za Angleški socializem.

Črna utopija 1984 je z vsem svojim bistvom zgroženost nad tem, kaj se bo zgodilo, če na svetu prevladajo komunisti ali boljševiki. Od tod ime ideologije v tej totalitarni državi – Angsoc, kar je okrajšava za Angleški socializem. Veliki brat je oblikovan po Stalinu – od brkov do tega, da se v živo komaj kdaj pojavi, na plakatih pa je čisto povsod. Miselna policija je tiste vrste politična policija, ki nadzoruje ljudi do obisti in se jim trudi prodreti v samo srž. Ne zadošča ji, da se ljudje ustrezno, se pravi bolj ali manj pohlevno vedejo, od njih zahteva, da tudi prav mislijo. Bolje, da mislijo čim manj ali nič. Bistvo tega režima je skoraj nepojmljiva prevrtljivost – zdaj so v vojni s tem, zdaj z onim delom sveta … In lažnivost – besede ponavadi pomenijo nekaj čisto drugega, nasprotnega od svojega izvornega pomena … Zato: Svoboda je suženjstvo. Vojna je mir. Nevednost je moč. Sprememba se zgodi čez noč, skoraj neopazno oziroma mora neopazno vsaj delovati. Vsa družba je nenehno v vojnem stanju, vsa dejavnost je boj za nekaj in proti nečemu, vse zasebno življenje je sumljivo … Preteklost se nenehno popravlja, ponareja in usklajuje s tekočimi političnimi potrebami. Za to skrbi Ministrstvo resnice.

Davno preden je postala popularna raba besedne zveze fake news ali alternative facts, je mnoge ljudi pretresla prodornost resnice: Svoboda eto robstvo.

Davno preden je postala popularna raba besedne zveze fake news ali alternative facts, je mnoge ljudi pretresla prodornost resnice: Svoboda eto robstvo. O prepričljivosti Orwellovega romanopisja je bilo izrečenih tudi precej kritičnih mnenj. Ampak v Sovjetski zvezi, ki je daleč najboljši lakmusov papir za ugotavljanje Orwellove prepričljivosti, so bili bralci uverjeni, da je Orwell obiskal njihovo domovino in nekaj časa živel tam. Zdelo se jim je kratko malo neverjetno, da bi kdo lahko tako poznal in prepričljivo opisal to mešanico diktature in bede, kakršna vlada v Oceaniji, ne da bi imel z njo stvarne, žive izkušnje.

Alenka Puhar. FOTO: Tatjana Splichal

Ranjeni in preganjani Orwell

In kje in kako bi si lahko Anglež prve polovice 20. stoletja nabral takšne izkušnje? Predvsem v španski državljanski vojni, v drugi svetovni vojni in v političnem dogajanju med prvo in drugo svetovno vojno.

V Španijo je mladega Orwella pripeljal sklep, da se je treba angažirati proti rastočemu fašizmu in se postaviti na republikansko stran – s peresom in tudi s puško. Leta 1936 je torej postal borec v španski državljanski vojni, na republikanski strani, toda ne v internacionalnih brigadah, ki so jih obvladovali komunisti. O komunistih je imel slabo mnenje. Tudi oni o njem. Potem je dobil strel v vrat. Ostal je s prizadetimi glasilkami in delno hromo roko. Toda v Barceloni, kamor je bil poslan na zdravljenje, ga je v zasedi čakala še ena državljanska vojna – in ta je potekala znotraj republikanskih vrst (ter je zelo verjetno kriva za polom republikancev in zmago generala Franca). Španski komunisti so ob odločilni vlogi sovjetskih agentov (med njimi pa so bili ljudje iz mnogih evropskih držav, tudi Jugoslavije) začeli izvajati čistke. Prepovedovali so nekomunistične levičarske skupine, stranke, časopise, oborožene enote. Zapirali so in začeli pobijati nekomunistične dotedanje soborce.

Ko se je Orwell leta 1937 znašel v Barceloni, ranjen, zdelan in zmeden, ga je čakalo vzdušje, ki mu je pomagalo doumeti Moskvo tistega časa. Občutil je, kaj je to teror.

Ko se je Orwell leta 1937 znašel v Barceloni, ranjen, zdelan in zmeden, ga je čakalo vzdušje, ki mu je pomagalo doumeti Moskvo tistega časa. Občutil je, kaj je to teror. Grozil mu je zapor, zasliševanja, mogoče smrt. Da bi temu ušel, se je skrival po kleteh, ruševinah. Posrečilo se mu je izogniti se aretaciji, prestopiti mejo in se vrniti domov v Anglijo. Na begu se je počutil kot zadnji človek sveta, ki se spreminja v apokalipso.

Osebno doživetje terorja je dopolnjeval z branjem in spremljanjem političnih razmer. Bil je izredno kritičen do večine tega, kar so v Angliji in po zahodni Evropi objavljali o Španiji in njeni državljanski vojni (zlasti o tej drugi, znotraj leve oziroma republikanske strani). Bil je zgrožen (in fasciniran) nad dogajanjem v Sovjetski zvezi, zlasti nad montiranimi procesi in samoobtožujočimi bedniki, ki so se Partiji javno opravičevali in zase zahtevali smrt. Enako je bil zgrožen nad kultom Pavlika Morozova, fantiča, ki so ga začeli slaviti, ker je ovadil lastnega očeta in ga pognal v lager. Z grozo in nejevero je spremljal številne umore raznih komunističnih disidentov, ki so se pred Stalinom razbežali po vsem svetu in ki so jih Stalinovi morilci po vsem svetu tudi zasledovali in pobijali. Tudi Leva Trockega.

Orwellov odpor do komunistične partije in do eksperimenta, ki ga je izvajala v Sovjetski zvezi, je postal poglavitni vir za naslednji dve knjigi, tisti dve, po katerih je predvsem znan – Animal Farm in 1984.

Izjemen pretres je sledil avgusta 1939, ko sta Stalin in Hitler sklenila pakt o nenapadanju ter nenadoma našla veliko skupnih točk, interesov, razlogov za ljubezen. Orwell, ki so ga med preiskavo hotelske sobe v Barceloni ozmerjali s fašistom, je toliko težje pogoltnil dejstvo, da zdaj pripadniki iste politične struje paktirajo s fašisti (oziroma nacionalnimi socialisti). Njegov odpor do komunistične partije in do eksperimenta, ki ga je izvajala v Sovjetski zvezi, je postal poglavitni vir za naslednji dve knjigi, tisti dve, po katerih je predvsem znan – Animal Farm in 1984.

Ko je ti dve knjigi pisal, je žal postajalo jasno, da se bo grozljivi eksperiment iz Sovjetske zveze razširil na pol Evrope. V tej polovici so Orwellove knjige preganjali, prestrašeni od njihove moči. Da se natančneje izrazim, preganjali so ljudi, ki so te knjige dobili, pretihotapili, posojali, prevajali, omenjali … No, preganjanje je imelo več stopenj jakosti, segalo je od črne pike do zapora. Je to zato še vedno tako kočljiva tema, da jo je hudo slišati in se ji pametni spisatelji raje izognejo? Ne vem, mogoče. Da je tako, pa ni nobenega dvoma. Recepcija in usoda Georgea Orwella, njegovih prvih bralcev, komentatorjev je za ustvarjalce javnega mnenja in njim podobne poklice lanski sneg … No, ja, pa koga to sploh zanima!? Pa ne težit s tem? … In tako dalje.

Poklon Borisu Furlanu

Da je Orwell s svojo usodo v socialističnih režimih stranska tema, se je pokazalo tudi na predstavitvi spominov Staše Furlan Vojna vse spremeni /to je bilo februarja 2017; op. ur./. To so v slovenščino prevedeni spomini hčerke Borisa Furlana, nekoč znanega pravnika in celo dekana pravne fakultete v Ljubljani, ki so ga spomladi 1947 aretirali, obsodili na smrt, nato pa mu kazen omilili na dolg zapor. Ko so ga končno izpustili – ker so se bali, da jim bo v ječi umrl in naredil sramoto –, so ga le pogojno izpustili. In zelo nadzorovali. Čez nekaj let je umrl, še vedno na pogojno dopuščeni »svobodi«. Njegova dva sinova sta ostala lojalna državljana Jugoslavije in režima, hčerka pa je leta 1945 emigrirala in postala Američanka. Njeni spomini, napisani v angleščini (War Changes Everything, 2014), so predvsem bridki spomini na očeta. (O knjigi sem pisala leta 2015 za Slovenski čas.)

Založba je priredila kar slovesno intonirano predstavitev – v starosvetni dvorani kavarne Union se je zbralo veliko ljudi, na odru pa je ob znani moderatorki sedela trojica uglednih zgodovinarjev. Kakšno uro in pol so govorili bolj ali manj tehtne stvari, publika se res ni mogla pritožiti, da bi ostala brez nekaj osnovnih informacij o možu in njegovi dobi, tudi o avtorici knjige (ki je bila v ZDA, ne v Unionu). Nihče pa ni nič rekel o elementih, iz katerih je tožilec (ali za njim skrita Miselna policija, to je Udba in za njo delujoči politbiro) izdelal konstrukt grozljivega procesa, ki je Borisu Furlanu (in še nekaterim) uničil življenje.

George Orwell je torej vstopil v slovensko kulturo na prav nenavaden način – naslov njegove Živalske farme je zadonel iz zvočnikov, razpostavljenih po mestu, torej na način, ki je Orwellu tako segel do živega, da ga je vključil v svojo črno knjigo.

V dvorani je bilo vse polno ljudi, ki jih zanimajo knjige in njihove usode, pa so šli vsi govorci mimo knjig, ki so bile obtožencem zaplenjene, in tudi mimo tistih, ki so se pojavile v obtožnici. Vsaj trije teksti so z naslovi nastopili v obtožnici in v sodbi, vsi v angleščini, in med njimi je tudi Orwellova Animal Farm. V zvezi z njim (ki ni bil imenovan, verjetno so imeli težave z zapisovanjem imena) in njegovo Živalsko farmo sta bila inkriminirana dva: Boris Furlan, ki je knjigo imel, in njegov kolega Franc Snoj, ki jo je od Furlana dobil na posodo in z njo menda pobudo, naj jo prevede. George Orwell je torej vstopil v slovensko kulturo na prav nenavaden način – naslov njegove Živalske farme je zadonel iz zvočnikov, razpostavljenih po mestu, torej na način, ki je Orwellu tako segel do živega, da ga je vključil v svojo črno knjigo. 

No, zunaj je teklo živahno življenje, kjer je precej pozornosti zbujalo tudi obnovljeno zanimanje za Orwella. Pri nas se je, kot že rečeno, strastno oklenilo vsega angloameriškega. Res, kdo neki bi se ob Bushu in Reaganu in Trumpu in, jasno, Margareth Thacher, ukvarjal s partijskimi in udbovskimi in sodnimi odličniki s slovenskimi imeni! Zakaj neki bi se posvečali Furlanu in njegovi knjižici o svinjsko pervertirani revoluciji, ki ga je skoraj stala glavo, ko pa je na voljo pošast kapitalizma, ki kar kliče po svetem ogorčenju …!? Ko človek mimogrede ugotovi, da je pri predelavi knjige War Changes Everything v Vojna vse spremeni imelo prste vmes tudi Ministrstvo resnice, saj je v spominsko režo izginil tovariš Jože Vidmar (enakejši med enakimi) z zalogo kravat, se mu zazdi, da bo molk o orwellovskih pojavih res še naprej omejen na iskanje pravih tarč v pravih krajih, kot jih zaznavajo pravmisleci.