V četrtek, 12. decembra, je Združenje novinarjev in publicistov v Ljubljani podelili častna priznanja Boruta Meška. Za življenjsko delo ga je prejela publicistka Alenka Puhar.

Poleg Alenke Puhar sta priznanji za posebne dosežke pripadli preiskovalni skupini Televizije Slovenija EkstraVisor in publicistu Igorju Omerzi.

Kot so zapisali pri Alenki Puhar, je njen glas v slovenski družbeni in medijski krajini tak, »da ga ni mogoče spregledati, je tako drugačen in sočasno tako trdoživ, da mu pravzaprav ni potrebno ničesar dodajati, pač pa mu je najbolje prisluhniti«.

V nadaljevanju so podeljevalci sicer omenjali »ostrino«, ki da odlikuje Alenko Puhar. Seveda ne gre za ostrino, ampak za jasnost in poštenost pri pisanju.

Alenka Puhar namenja posebno pozornost samohodcem

V obrazložitvi so izpostavili, da Alenka Puhar namenja posebno pozornost samohodcem. »Ljudem, ki jih je v tradicionalno popredalčkani slovenski minulosti težko vreči v ta ali oni predal, ker se mu vztrajno izmikajo. Njihov seznam je vsako leto daljši. Na njem so med drugimi Angela Vode, Izidor Cankar, Leon Štukelj, Rudolf Maister. Ali Lindsay Rogers, ki na svoj način povzema značilnosti 'junaka' Alenke Puhar.
Zato mu je zase značilno hotela in morala vrniti glas med Slovenci, ne pohabljenega glasu, ki so mu ga dopustili njegovi nekdanji soborci, ampak pristnega in popolnega.«

Po mnenju združenja nagrajenka »tudi sicer zna bolje kot kdo drug svoje like 'zalotiti' v pozah, ki marsikomu ostanejo skrite, pričajo pa o preživetju veličine v njih in o njihovem posmehljivem odporu proti neumnosti in samozagledanosti režima, v obnebju katerega so morali živeti. Tako se nam denimo razkrije na prvi pogled nevpadljiva, a dejansko eksplozivna fotografija nekdanjega duhovnika Izidorja Cankarja, kjer se portretiranec s svojo držo grenko posmehne vsemu, kar je oblastnikom njegovega časa vsaj na papirju sveto.«

Je najboljša in vsaj meni je velik vzor ter navdih

Naj k zgornjemu dodam, da je Alenka Puhar zame, ki veliko berem, v slovenski publicistiki nekaj posebnega, nekaj najboljšega. Njena besedila odlikujejo že omenjena jasnost povedanega, izrazit občutek za obstrance, za tiste, ki so doživljali krivice, odlikuje jo poštenost ter zavezanost resničnosti in pravičnosti. Poleg tega je njeno pisanje polno znanja, pa ne le tistega, ki ga človek pridobi skozi daljše ustvarjalno obdobje, ampak tudi kot rezultat, ki je posledica vsakokratne poglobitve v temo. Za njenimi besedili je veliko časa, ki ga zahteva raziskovanje, to je včasih težko in dolgotrajno, včasih pa hvaležno.

Pri vsem omenjenem Alenki Puhar v Sloveniji ni enakega, zato so tudi njeni članki, prispevki, daljša besedila v knjigah tisto najboljše, kar si kot bralec želim. Je najboljša in vsaj meni je velik vzor ter navdih.

Kako piše Alenka Puhar?

Ker so ta teden, v sredo, 11. decembra, predstavili knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, kjer je Alenka Puhar soavtorica oziroma piska uvodnega besedila, naj za občutek naveden odlomek:

Vojna je še silovito vihrala, bila je jesen 1944, Beograd z velikim delom Srbije pa je bil že osvobojen. Iz dogajanja se je dalo razbrati, kaj se bo zgodilo po ostalih predelih države, ko bo vojna vihra končana. Edvard Kocbek, vodilni pričevalec svoje dobe, vesten pisec dnevnika, je od konca oktobra 1944 živel v Beogradu (prej pa na Visu, kjer je bil vrhovni štab partizanske vojske in sedež vlade) in si je beležil različne pojavne vidike osvobajanja ter prevzemanja oblasti. Dne 20. novembra 1944 si je zapisal tole: »Čudne vesti o delovanju OZNE. Vukanović mi javlja, da v zgradbah in uradih OZNE kurijo z arhivi, celo s knjigami iz Spajalkovićeve bibli­oteke. Poleg tega je postopek v preiskavi in zapiranju prestrog in prehiter. OZNA ima neomejeno oblast, odgovarja najbrž samo kompartiji. Tudi tu smo figure, ne vemo nič, koga zapirajo, zakaj, kakšno je merilo. Črnogorci se tudi tu izživljajo. O tem bo nekoč še mnogo govora, toda takrat bo za marsikoga prepozno.«

Je bilo mnogo govora? Odgovor je izrazito bolj ne kot da. Za mnoge, premnoge je bilo pa zares prepozno. Ob skoraj popolnem zaukazanem molku je s sveta izginjalo na tisoče ljudi. Seveda so sem in tja ljudje pritajeno komentirali ozračje izrazite prestrašenosti, kar »nečloveškega strahu«, ki je prišlo z osvobo­ditvijo, in se spraševali, kam je izginil ta, kam oni, kje so tisti, kaj se je zgodilo z ono družino ... Včasih je kdo to rekel tudi naglas, denimo Edvard Kocbek v svojem govoru pred odličniki centralnega komiteja partije, ali pa takole:

»Plemelj je na vladnem sprejemu, to je bilo že pozno v razigrani noči, vprašal Vidmarja: »Poslušajte, kaj pa tistole, da bi nekdo kar tako na lepem izginil, prosim, brez sledu, brez kakršnega koli znaka, kakor se je to dogajalo po vojni, ali se še dogaja ali se ne dogaja več? Saj veste, kaj mislim?«

Pošten odgovor bi bil: Seveda se še dogaja, samo manj množično kot prej. Mnogo aretiranih je bilo še vedno od doma, iz šol ali delovnih mest odpeljanih neznano kam, ne da bi kdo obvestil njihove domače, kaj se je zgodilo. Ponavadi so se morali sorodniki zelo potruditi, da so izvedeli, kam so aretirane odpeljali, kje so, ali se jim sme pisati in na kateri naslov, ali lahko dobivajo pakete, kaj sme v njih biti in podobno. Zaporni nalog za Leona Štuklja je bil izdan 5. septembra 1945, »zaradi begasumnosti«. Odpeljali so ga iz stanovanja svaka, opernega pevca Julija Betetta, kjer je stanoval vse mesece takratnega bivanja v Ljubljani. Verjetno peš, saj je od Gledališke do Miklošičeve samo pet minut hoje ...

Tako piše Alenka Puhar. Vsem nam je lahko vzor.

Igor Omerza – prejemnik častnega priznanja Boruta Meška za izjemne dosežke



Blizu, vsaj po vztrajnosti oziroma pri vloženem delu v raziskovanje neke teme, je Alenki Puhar publicist Igor Omerza, ki je bil prejemnik častnega priznanja Boruta Meška 2019 za izjemne dosežke.

Igor Omerza je najbolj znan po svojem zagnanem in temeljitem raziskovanju v arhivih, kjer pregleduje in preučuje gradivo nekdanje komunistične tajne policije Službe državne varnosti oziroma Udbe.

Kot so zapisali v obrazložitvi se zadnja leta »posveča predvsem pisanju knjig (do danes jih je nastalo že 14). Nekatere je mogoče brati tudi v nemškem, hrvaškem in angleškem jeziku. Večinoma piše o nekdanji tajni komunistični politični policiji in javnosti odstira zastor polpretekle zgodovine.«

Njegov zakaj je razgaljenje preteklega političnega režima

Zapisali so, da se je njegova prava publicistična in raziskovalna kariera, ki se ji je nato popolnoma posvetil, »začela s knjigo, ki je takoj postala knjižna uspešnica, to je knjigo Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (Založba Karantanija, 2010). Sledil je niz del, ki so prek zgodb posameznikov, skupin ali gibanj odkrivala moč in neusmiljenost enopartijskega režima oziroma njegove tajne politične policije.

Njegov zakaj je razgaljenje preteklega političnega režima, da se ta ne bi več pojavil oziroma znova vzpostavil. Omerza prav zato sistematično in neprekinjeno raziskuje arhivsko gradivo, sestavlja zgodbo za zgodbo ter Sloveniji nudi vpogled v najbolj krut in nečloveški del polpretekle zgodovine.

Ker resnica včasih boli, njegovo raziskovalno in publicistično delo ni povšeči tistim, ki so bili na kakršen koli način vpleteni v dogodke, o katerih piše, zato so mu med drugim poskušali preprečiti dostop do arhivov. Posledici tega sta bila referendum o noveli zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (leta 2011) ter referendum o noveli zakona o arhivih (leta 2014).«