Uganka o nevarnih razmerjih in nevarnih besedah

Sofoklejeva tragedija o Antigoni, ki je eno najbolj slavnih literarnih del, je pri nas znana predvsem po sodobni, slovenski preinterpretaciji. Leta 1959 jo je napisal Dominik Smole in takoj je začela tako rekoč triumfalno pot po odrih v Sloveniji in vsej Jugoslaviji. To se je zgodilo tako zaradi tematike kakor literarnih odlik Smoletove drame. Posvetilo se ji je že veliko režiserjev, dramaturgov, kritikov in drugih analitikov, saj prevladuje mnenje, da gre za eno centralnih tem sodobne slovenske zgodovine: Kaj se zgodi po bratomorni vojni? Kakšen je odnos do žrtev, do poražencev? Kdo sme o tem razmišljati in kaj sme iz tega izpeljati? Zadnja postavitev je delo režiserja Janeza Pipana, članek, ki sledi, pa je nastal po branju kritike, objavljene v reviji Sodobnost letos jeseni. Posveča se vprašanju, kaj in koliko je bilo znanega o povojnih pobojih.

Smoletova Antigona »gostilniško filozofiranje«?!

»Krvava vojna se je po naši zaslugi zmagovito zaključila, prestopili smo v svet miru in blagostanja«, je pred več desetletji Andrej Inkret intoniral svoj pristop k Antigoni Dominika Smoleta; pravzaprav k vladarju Kreontu, njegovi samohvali, ki je v ostrem nasprotju s stališči Antigone. »Danes marsikaj od tega v Smoletovi igri žal zveni kot gostilniško filozofiranje,« pravi letos o stvari Maja Murnik, ko v Nevarnih razmerjih družbe, v Sodobnosti (št. 10), ocenjuje najnovejšo izvedbo Smoletove drame Antigona. »Države in njenega družbenopolitičnega sistema, v katerem je igra nastala, ni več. Iskanje samega sebe se je spridilo v imperativih sodobne 'selfie' družbe, ki samo sebe prezentira na družbenih omrežjih ...«

Kaj so o zločinih vedeli Smole in drugi?!

Ampak kaj se dogaja v tej drami? Kaj se godi v mestu in kaj za mestnim obzidjem? Kaj počne Antigona in kaj, vsaj na začetku, misli njena sestra Ismena? Kaj se je spridilo? Ocenjevalka Maja Murnik o tem izrazi takšne misli:

»Ob zgodbi o Antigoni, ki išče truplo brata Polinejka, da bi ga pokopala, se sama ponuja interpretacija, nastala v osemdesetih letih, ki sta jo začela Spomenka in Tine Hribar – namreč, da je imel Smole pri pisanju drame v mislih povojne poboje oziroma slovenski bratomorni spopad med drugo svetovno vojno. Vendar se zdi taka interpretacija nekoliko prisiljena in igro celo zlorablja. Pipan recimo v intervjuju meni, da Kreontov režim ni nastal na zmagi ene in na porazu druge strani, temveč na likvidaciji obeh strani: tako likvidaciji ideje partizanstva in revolucije (na primer uboj Stražnika v drami) kot vojaškem porazu kvizlingov (skrunitev Polinejkovega trupla). Navezava na problematiko povojnih pobojev je sicer lahko eden od vidikov tega teksta (čeprav ostaja uganka, kaj in koliko sta takrat o tem vedela Smole in njegov krog; sam o tem namreč nikoli ni podal jasne izjave), toda še pomembnejši se zdijo drugi vidiki ...«

Kako nekatere teme v nekaterih družbah obveljajo za tabu

Marsikateri stavek mi zbuja skepso in željo po ugovoru, vendar ne bi bila rada polemična. Bolj kot interpretacija interpretacije ali mnenje o domnevah me mika ugankarski del. Zanima me izjava, da ostaja uganka, kaj in koliko sta o tem vedela Dominik Smole in njegov krog. Prepričana sem, da so vedeli precej. In vem, da so vložili veliko truda v to, da bi kaj izvedeli.

Ali je vprašanje sploh pomembno? Se je z njim vredno ukvarjati? Meni se zdi, da je tako. Fascinantno se mi zdi, kako nekatere teme v nekaterih družbah obveljajo za tabu – tabu v najstrožjem pomenu besede. In kako nato ta molk obvelja za dominantno potezo časa – kar se je v dobršnem delu 20. stoletja zgodilo Evropi od Španije in njenega tiempo de silencio na zahodu do družbe molčavcev in šepetalcev v Sovjetski zvezi na vzhodu. Kako se ta molk dogaja? Kaj ljudje vseeno vedo in komu kljub vsemu zaupajo? Kako se to kaže oziroma zaznava? Kako se prekinja? Zakaj molčeči vztrajno tajijo in se delajo neumne, če jih ujamejo? Zakaj se tako bojijo jasnih besed, tudi ko najhujše mine? Zakaj se teh tem izogibajo? In kako se potem zgodi, da se svet trikrat zasuka in že je tu klepetava, nastopaška družba selfijev, ko se zazdi tisti čas strogega molka tako daleč in nedoumljiv kot doba neandertalcev ...

Preproste, vsakdanje, a polnozrnate, nenašminkane besede

Zaradi vsega tega se mi zdi smiselno vzeti resno izjavo, da »ostaja uganka, kaj in koliko so vedeli«, ter dodati, da to ni prav težka uganka. Marsikaj so vedeli, skrili pa za toliko metaforičnih, metonimičnih in podobnih figur, da jih je bilo težko ujeti v past. Moje dokazovanje se bo torej izognilo Sofokleju in Smoletu, ubijalcem kač in ljudožercem in tako dalje. Sledijo čisto preproste, vsakdanje, a polnozrnate, nenašminkane besede.

Spomenik Borisu Kidriču pred predsedniško palačo v Ljubljani – odgovornemu za nepojmljive zločine nad Slovenci.

1. Trije, ki vedo

Prvi pričevalec v zadevi seznanjenosti s povojnimi poboji je oficir, upokojeni general, nekoč slaven partizanski komandant. V pogovoru s prijateljem si je dal duška:

»Med vojno je bila partija likvidatorska, Kidrič je vedno govoril: 'Čim več jih boš danes pobil, manj ti jih bo treba potem.' Bil je zarotnik proti lastnemu narodu. Šel je slepo naprej, ni mu bilo jasno, kakšna bo stvar na koncu. Vsi so ga morali nazaj držati; tudi Kardelja bi, a ni prišel blizu. Partija je s svojim odnosom do ljudi ustvarjala sovražnike. Marn - Črtomir je postal nasprotnik komunistov samo zato, ker je videl njihove nečloveške pokole. Zapiranje in likvidacije partizanov so bile v partizanih brez prave osnove. Novljan se je temu upiral, kolikor se je mogel, a vsega ni mogel preprečiti. Pobijali so (zlasti Kidrič) vse vprek, in to prav tiste, ki jih ne bi bilo treba. - Toda če je medvojne likvidacije še nekako mogoče razumeti, za povojne ni mogoče najti opravičila. Likvidirani so bili popolnoma nedolžni ljudje.«

Božidar Jakac o Kardeljevih zločinih

Drugi pričevalec je slikar, ena vodilnih oseb v tako imenovanem kulturniškem partizanskem krogu: »Jakac Božidar je Ameriški Slovenki Grilovi razlagal razmere pri nas po osvoboditvi takole: 'Tedaj so uprizorili masovno streljanje po zaslugi ene barabe, to je Mačka, ki je desna roka Kardelja. Kot minister za notranje zadeve je imel vso oblast v rokah. Kmalu po osvoboditvi je dal postreliti v Rogu 8.000 ljudi. Nekateri govorijo, da je bilo ustreljenih celo 20.000 nedolžnih ljudi. Tatjana je videla skozi okno, ko so jih vozili na kamijonih. To se je zgodilo zato, ker so odločali taki banditi. In to gre potem na račun vse borbe, samo zaradi ene barabe, ki se je hotel maščevati.' V zvezi s tem je dodal, da so se prijavljali samo prisilno mobilizirani v domobranstvo, dočim so se pravi zločinci poskrili: 'Teh zločincev ne more nihče opravičiti ... Danes pa imamo hude belogardiste na visokih položajih, baje so celo ministri. Takrat so pa postrelili najboljše ljudi.' Grilovi je dejal, da je edina sreča, da ga niso prisilili, da bi stopil v Partijo, ker bi bil danes najmanj minister ali poslanik in bi moral pritrjevati neresnicam.«

Spomenik Borisu Kidriču v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

In zdaj zvezda krvava od povsod se strahotno reži

Tretje pričevanje lahko prispeva pisateljica, tedaj še mlada začetnica. Sloves si je ustvarila s povestmi in romani, zelo obsežnimi, na začetku pa je pisala predvsem pesmi. V glavnem baladne, dolge, pripovedne. Nikdar jih ni objavila, saj ji je bilo jasno, da so neobjavljive. A čutila je silovito potrebo, da poišče besede za grozote, ki se dogajajo, in jih zapiše. Potem jih je skrila in sploh ni dala vedeti, da obstajajo. V eni teh pesmi z neba pade srebrna zvezda, na tla, z grobovi pokrita, s krvjo se napoji, pordeči in – »in zdaj zvezda krvava od povsod se strahotno reži, zvezda krvava, rdeča od naše krvi ...« Pesmi pripovedujejo o aretacijah, izgonih, manifestacijah, paradah. O izginjanju, pobijanju, iskanju. V petnajst kitic dolgi pesmi Vsi Sveti, ki ima značaj balade, se mrtvi vračajo iz onstranstva, ter se soočajo s preživelimi. Obiščejo tudi svojega morilca, ki je zdaj očitno pomemben in premožen tovariš, saj pije šampanjec. »Prekleta banda! Škriplje z zobmi, sloni na mizi, vino pije, pije, obrazov vrsta se pred njim reži in vsakemu kri po obrazu lije.«

Najprej so ubijali, nato prisluškovali

Da jih predstavim: Prvi pričevalec je general Lado Ambrožič - Novljan. Njegovo pripovedovanje in robantenje je bilo leta 1962 skrivaj posneto v stanovanju Josipa Rusa, kjer je bil na obisku. Ohranjeno je v Specialnih biltenih Udbe; ti so bili delani za pet, šest najvišjih funkcionarjev republike. Ambrožič je bil med NOB eden najbolj znanih komandantov, blizu samega centra gibanja, po vojni pa je opravljal več pomembnih funkcij v vojski, politiki in gospodarstvu. Torej je mogoče reči, da je bil dobro obveščen o vseh ključnih dogajanjih, tudi o zakulisnih, tajnih.

Drugi pričevalec je Božidar Jakac, slikar in fotograf, med NOB eden najvidnejših partizanskih kulturnikov, po njej rektor Akademije za likovno umetnost. Njegova izjava je iz leta 1963, posneta na neznani lokaciji »z našimi tehničnimi sredstvi, zato Vas prosimo, da ga vzamete le kot podatek v Vašo osebno informacijo«. Ohranjena je v Specialnem biltenu Udbe, »podatek o izjavi Jakca smo vnesli samo v Specialne informacije, namenjene tovarišem: Sekretarju CK ZKS Mihi Marinku, organizacijskemu sekretarju CK ZKS Ivanu Mačku Matiji in predsedniku IS LS LRS Viktorju Avblju.« Božidar Jakac je bil prav tako del nove družbene elite, a ne tako visoko kot Ambrožič in bolj na (kulturniškem) robu. Gotovo je marsikaj slišal in izvedel.

Spomenik Borisu Kidriču v Rogaški Slatini. FOTO: Ivo Žajdela

V poezijo prelite izjave Mimi Malenšek

V poezijo prelite izjave Mimi Malenšek so verjetno iz leta 1946 ali 1947, in zanje Udba ni nikdar izvedela. Odkrila sem jih leta 2018 v zapuščini pisateljice. V nasprotju z besedami Ambrožiča in Jakca jih ni treba iskati v arhivih Udbe, eno teh pesmi – Pavliha na sprehodu po Ljubljani – ter nekaj informacij o njih sem objavila v knjigi V vročem soncu vonj pelina (2019). Mimi Malenšek je bila po statusu daleč za generalom in slikarjem, za povojne poboje je izvedela v spodnjih plasteh družbe, od prizadetih oziroma od sorodnikov, ki so iskali pogrešane. So živi ali mrtvi? So zaprti in kje? Se jih da rešiti? Se da karkoli zvedeti? Bila je namreč poročena z moškim, ki so ga mobilizirali v nemško vojsko, od tam je pobegnil k Rusom, prišel z njimi ob koncu vojne v domovino, tu pa so ga zaprli. Mimi je torej spadala v množico tistih, ki so iskali, bolje rečeno iskale sledove za svojimi, spraševale, ugibale, šepetaje izmenjavale vesti ... Vmes pa obupovale, jokale, molile, se skušale domisliti, kdo od novih veljakov bi utegnil pomagati, kdo pa škodovati ... in tako dalje.

Cela množica ljudi, ki so izginili brez sledu

Iz teh treh primerov se da slutiti, da se tako strašne množične pokole res težko skrije. Za mogočne transporte in poboje se je dokaj na široko vedelo, čeprav v javnost ni segel noben glas, oziroma v tisku o tem ni niti besede. Bilo je nekaj poskusov, da se dogajanje razišče, razjasni. Povečini so se slabo končali. Franc Snoj, nekdanji vidni član Slovenske ljudske stranke, je že med samim pobijanjem zbiral vesti o dogajanju in z njimi odšel k Borisu Kidriču, ki jih je baje označil za sovražno propagando. O tem je Snoj pripovedoval tudi Edvardu Kocbeku, ki je sklenil vodilne ljudi seznaniti s hudimi napakami, ki delajo škodo in sramoto novemu režimu. Med temi je bila tudi usoda cele množice ljudi, ki so preprosto izginili brez sledu. Jeseni 1946 se mu je res posrečilo doseči tak sestanek in vodilnim partijcem je držal govor o tem, kaj »razkrajalno vpliva na etiko slovenskega človeka«.

Elza Premšak iz Celja – ena od slovenskih Antigon –, ki jo je Udba umorila, ker je govorila o komunističnih pobojih na Celjskem.

Celjanko Elzo Premšak so zaradi govorjenja o pobojih ubili

Mlada Celjanka Elza Premšak je od someščanov izvedela, kaj se je zgodilo na Teharjah in v okolici, celo Huda jama ji je bila znana. Napisala je dve poročili z dokaj točnimi podatki in jih poslala Angleški vojaški upravi na (avstrijskem) Koroškem; napisala je tudi jezno pismo Borisu Kidriču. Aretirali so jo in v zaporu ustrelili. Franc Snoj je bil aretiran poleti 1947 in je več let preživel v ječi. Edvard Kocbek je bil postopoma odrinjen in nato izločen iz javnega življenja. Njegov govor iz oktobra 1946 je ostal tajen in je doživel objavo šele po padcu komunizma, leta 1990, v reviji 2000, ki tudi ni imela posebno velikega kroga bralcev in je zgodovinarji ne jemljejo za upoštevanja vreden vir.

Mogoče je treba pojasniti zvezo s krogom sodelavcev Revije 57 in zatem Perspektiv: Josip Rus, nekdanji sokol, soustanovitelj OF, potem dokaj visok funkcionar, ki so mu namestili mikrofone, je oče sociologa Veljka Rusa, enega vodilnih neliterarnih ustvarjalcev obeh revij. Odnos med očetom in sinom je bil dober, v družini so se veliko pogovarjali, sin je bil pogosto navzoč pri očetovih obiskih in se je rad pogovarjal s starimi partizani.

2. Ljudski glas

Da je bila tiha vednost o pobojih dokaj razširjena, se da razbrati tudi iz številnih ovaduških poročil, ki so spremljale razpoloženje ljudi. Posebno zanimivo je – in presenetljivo – da so o tajno izvedenih pobojih krožile dokaj točne številke. Neki Rado Malenšek, ki je pel v 'raufenku', to je v baru na vrhu Nebotičnika, je včasih zabaval publiko tudi z drobnimi sarkastičnimi priredbami. Recimo, da je bolje plesat bugi vugi kot pa delat na omladinski prugi. Zalotili pa so ga tudi pri izjavi, da je bilo v Rogu pobitih kakšnih deset tisoč ljudi.

Ko je proti koncu leta 1953 pobegnil v Nemčijo Igor Šentjurc, urednik izredno popularnega PPP (Poletove podobe in povesti) ter obetaven pisatelj, so privili večino njegovih znancev in sodelavcev. Borisa Osoleta so aretirali in podrobno zaslišali tudi o Janezu Doklerju – kaj misli, kaj govori, kako komentira ... Tu je odlomek: »Zdaj se pri OZN borimo za človekove pravice, pa nismo nič boljši od drugih. Za primer je navajal, koliko smo po vojni pobili belogardistov in ustašev, ki so se vračali s Koroške. Kako so v Kočevju metali te ljudi v nek prepad in jih pobijali. Da je povedal nek primer, da se je 5 ljudi rešilo ... Nismo nič boljši od okupatorjev.«

Zdi se, da so leta 1953 te govorice dobile znaten polet, ker je spomladi umrl Boris Kidrič, sorazmerno mlad, saj je imel šele 40 let. Ljudski glas je prav njemu pripisoval največjo brezobzirnost. Širili so se glasovi, da je umrl zaradi zastrupitve, ker se je napil krvi, da se je okužil zaradi gazenja po truplih, po kosteh ... in podobno. Te črne domislice so bile povezane tudi s tem, da se je Kidrič v zadnjem obdobju življenja zelo zredil oziroma napihnil.

Ena od slovenskih Antigon je bila tudi Ivanka Trojar

S Kidričevo smrtjo in številnimi komemorativnimi zborovanji je povezan tudi eden najbolj nenavadnih dogodkov, ki spadajo v poglavje o povojni moriji. Zgodil se je spomladi 1953 – in zares je bil dogodek, javen dogodek in ne samo izmenjava privatnih mnenj. Glavna junakinja je mlada Ivanka Trojar, ki se je udeležila množičnega zborovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Slavili so ali junaški lik pravkar preminulega Borisa Kidriča ali tudi že dan Osvobodilne fronte. Na govorniški oder se je skozi gnečo prebila drobna neznanka, stopila je pred mikrofon in – in potem so se namesto slavilnih besed in svečanih zaobljub med zborovalce usule ostre besede čez oblast, ki da je surova in brezobzirna, ki je dala pobiti veliko ljudi, ki nam krati svobodo in nas drži v revščini, Kidrič je bil prava pošast ... Po nekaj stavkih je na oder skočilo več aktivistov in udbovcev, odtrgali so jo od mikrofona in jo sredi vpitja, groženj in besnega psovanja odvlekli z odra ter s trga. Na policijo. Dolgo so jo zasliševali: Kdo vam je pripovedoval o Kidriču in ujetnikih na Rogu? Kdaj? Imena hočem ... Aretirali so več študentov ekonomije, njenih znancev ... Ivanka je imela za sabo dovolj hudih preizkušenj, njen oče je naredil samomor, vojna je družino zelo prizadela – in to se ji je poznalo ... Bilo je po svoje tudi srečna okoliščina. Odpeljali so jo na psihiatrijo in dr. Lev Milčinski ji je, verjetno iz velikodušnega sočutja, pripisal znake začetne shizofrenije. Kar jo je mogoče rešilo najhujšega. Kako se je izteklo, ne vem. A težko se izognem misli na Smoletovo Antigono in njeno sestro Izmeno:

Ona je sama ... me slišiš, vedež, že dolgo mi ta sum vznemirja glavo, ona je sama ... – Daj, reci! Res je. Reci! – Ona je sama ... nora! Nora!

Velezločincu Borisu Kidriču se takole klanjajo nasledniki komunistov.

3. Dva pesnika o dveh iz jame

Pesnik, pisatelj in novinar Jože Snoj je »eden tistih Slovencev, katerim povojni poboji vrnjenih domobrancev in njihovih somišljenikov niso bili neznani tako rekoč od samih začetkov teh zlodel«. S to samooznako je začel svoj članek Blasfemija kot izum »ljudožercev«, ki je objavljen v Interpretacijah št. 2, torej v zborniku, posvečenem pesniku in dramatiku Gregorju Strniši (1993). Snoj se je v njem posvetil Strniševi drami Ljudožerci, za osnovo pa je uporabil lastno postopno izobraževanje. »Ob spominu na množične pokole v okolici Mozlja in v Jelendolu konec leta triinštirideset«, za katere je potihem zvedel že kot otrok, »nas je povojno dogajanje do konca zgrozilo in potrdilo v pričakovanju najhujšega« ... »V začetku je torej bil Rog in Rog je bil v nas in mi smo bili v Rogu, v labirintski temi njegove skrivnosti. Toda kolikor se je ta jasnila z na ušesa pricurljanimi podrobnostmi iz doživetij posameznikov, toliko globlje smo bili v nji in toliko dlje je bil od nas omen ljudožerskega Minotavra na njenem dnu ... To je bila strašna zgodba o tisočih mučeniških smrti in herojsko svetniških držah usmrčevanih ...«

Snoj je popisal postaje seznanjanja: »Prvi vir bi lahko bili naši dolenjski prijatelji in znanci, s katerimi smo v Mokronogu kot pregnanci in begunci iz Maribora preživeli prva tri leta revolucije, to je čas od začetka vojne do zime triinštirideset. Drugi vir pa je skoraj zagotovo deloval iz bližine mojega strica Franceta Snoja, ki je bil leto poprej kot zastopnik našega begunskega katoliškega političnega vrha, zbranega okoli Izidorja Cankarja, iz Londona poslan med partizane in bil v času množičnih pobojev minister v Kidričevi vladi /.../ Kot deklariranega katoličana na tem na videz vplivnem mestu so ga iz poraženega katoliškega tabora obveščali o Kočevskem rogu že v teku zločinskega dogajanja v njem – roteč ga, očitno, naj posreduje pri oblasti.«

Od Jožeta Snoja do ljudožercev Gregorja Strniše

Toda če je bilo v Jugoslaviji »nasilje preveliko in človeške moči prešibke, da bi se zločine komunistične strahovlade dalo razgaliti in obelodaniti«, pa so daleč po svetu razseljeni ljudje zbirali pričevanja, pisali članke in knjige, pesmi in prozo, spominske govore in poizvedbe. Marsikaj so objavili. Vse to je bilo v Jugoslavijo strogo prepovedano uvažati, a sem in tja se je komu posrečilo naleteti na tako literaturo, jo dobiti, pripeljati, prebrati, celo spregovoriti o njej ... Snoj je poleti 1971 prišel do knjige V Rogu ležimo pobiti (leta 1968 jo je v Argentini objavil Tomaž Kovač oz. Branko Rozman), ki je stvarna pripoved o zajetih, mučenih, na morišče odpeljanih, postreljenih, v jamo padlih, redkih rešenih ... Brez težav jo je iz Avstrije pripeljal domov. (Drago Jančar je moral čez tri leta zaradi nje na sodišče in v zapor.) V njej ga je posebno prevzela pripoved o kanibalizmu. Po breznih je namreč obležalo precej padlih, ki so bili samo ranjeni in ki so potem dolgo umirali – in povečini umrli, nekaj pa se jih je celo rešilo. In ko je Snoj srečal Gregorja Strnišo, je »ves pretresen, o Rogu in o fantu, ki se je rešil iz enega roških brezen, tam nekje med Opero in Cankarjevo ulico pripovedoval zmeraj bolj prevzetemu in pozornemu Gregorju Strnišu.«

»'In praviš, da ni hotel jesti človeškega mesa?' 'Ni,'« sem potrdil, »'in oni je kmalu zatem, ko je po izruvanem deblu priplezal iz brezna, padel zaklan nazaj med mrliče; ta, ki mu sploh ni bilo do rešitve, pa je po nekaj dneh čakanja na smrt iz nenadne želje, da bi o teh grozotah obvestil ljudi, po isti poti prišel srečno iz njega.'«

Grobišče Macesnova gorica v Kočevskem rogu, kjer je Kidričeva Ozna ubijala domobrance; pred izkopom. VIR: vladna komisija za grobišča

Upesnitev Zajčeve čudežne rešitve iz brezna

Čez leto in dan je Strniša objavil Ljudožerce in Snoj je bil »poplačan za prizadevanje«, saj je v songu O fantu, ki je jedel fanta, prepoznal svojo pripoved, oziroma, da je to »do podrobnosti natančna upesnitev Zajčeve čudežne rešitve iz brezna, kakor je bila opisana v knjižici V Rogu ležimo pobiti.« Takole se začne:

»Vem za vest, ki je bolj strašna, / ko ta o dvoglavem strahu: / Zgodilo se je v naših dneh. / Resnična povest o resničnih ljudeh:/ Ljudje so ujeli druge ljudi, / sovražnike sovražniki. / Sovražnik je klal sovražnike. / Zmagovalci so premagane/ klali, metali v globok prepad. / Dva sta bila samo ranjena. / Vse so zmetali v črno jamo ...«

Snoj pravi, da s Strnišo nista prijateljevala in si nista bila zaupna. S tem je povezan tudi zanimiv spodrsljaj v njegovem besedilu. Pripovedovalec strašne zgodbe iz knjige o v Rogu ležečih misli, da Strniša »o Rogu ne ve dosti ali nič«, zato je bil »še toliko bolj gorečen v tem svojem prikazovanju in posredovanju«. Ta domneva ne drži. Mimogrede pa da vedeti, kako so bili tudi dobri znanci ali prijatelji previdni pri izjavah, kako dobro so igrali, kako se niso izdali, kaj vse vedo. Vsaj kadar so bili trezni. Pod vplivom alkohola so zavore pogosto popustile.

Podtalno tlenje v presušenih gozdovih

Gregor Strniša je seveda vedel za povojne poboje. Če že prej ne, je zanje izvedel v času od pomladi 1949 do pomladi 1951, ko je bil zaprt. Po zaporih in taboriščih so se pripovedi o povojni moriji širile kot podtalno tlenje v presušenih gozdovih. Najprej zato, ker so ljudje ugibali, kaj bo z njimi, kakšne možnosti imajo – v tem strašnem novem svetu, kjer nobena trdna pravila ne veljajo več, kjer je vse čisto nepredvidljivo. Potem zato, ker je bilo med njimi nekaj takih, ki so videli transporte, tudi kakšnega rešenca, vedeli za kakšnega skrivača. Med zaprtimi je bilo veliko žensk, ki so oskrbele rešene, jih skrivale, zdravile, hranile; za vsakega odkritega begunca so zaprli po par žensk – mamo, sestre, zaročenke, sosede ... V taboriščih za prisilno delo na Kočevskem – Strniša je bil zaprt v Inlaufu, na jugu Kočevske – kjer so delali v kamnolomih, gradili ceste, sekali in spravljali les, so stražarji radi strašili zapornike, da tista pot vodi v kraje, od koder ni vrnitve, ali da se gre tam v 13. bataljon ali kaj podobnega, s komaj prikritim namigovanjem na morišča. Pokrajina je sama po sebi precej strašljiva, saj je divja, neposeljena, skalnata, poraščena z veličastnimi gozdovi. Tudi posejana z ruševinami, vse bolj zaraščenimi bivališči. Zbujala je tesnobo in hude slutnje. Stražarji so jih namenoma krepili, da so preprečili misli na beg in uporniške poskuse kljubovanja. In marsikdo od taboriščnikov je vedel, da se teh krajev upravičeno drži slab glas.

Grobišče Macesnova gorica v Kočevskem rogu, kjer je Kidričeva Ozna ubijala domobrance; med pripravljalnimi deli za izkop. VIR: vladna komisija za grobišča

»... saj so jih tam toliko poklale te preklete kurbe, partizanske, hudičeve!«

Da je Gregor Strniša dobro vedel, za kaj gre, je mogoče ilustrirati s slikovitim prizorom. Skupina sodelavcev Perspektiv se je zbrala, da bi pretresla položaj, ki se je zaostril z 21. številko, v kateri je Primož Kozak objavil članek Na rob vatikanskega koncila. Očitno je bil precej drzen, Udba je zaznala, da ga duhovniki iščejo po kioskih, marksistični center mu je na nekem sestanku posvetil pozornost, Boris Ziherl je bil jezen in je ostro nastopil proti »sovražnim izpadom«. Perspektivovci so to zajedljivo komentirali – »oho, postali smo antisocialistična in antipartijska grupa«! Veljko Rus in Taras Kermauner sta debatirala, kako odgovoriti Ziherlu. Med živahno diskusijo je nekdo omenil, da se pripravlja velika slovesnost v počastitev Kočevskega zbora, (bilo je leta 1963, pred dvajseto obletnico zbora odposlancev, ki je bil septembra 1943 in so ga razglasili za zgodovinsko prelomnico). Nekdo je omenil, da sta v pripravljalnem odboru tudi Debenjak in Pirnat. Ob tem je Gregor Strniša izbruhnil:

»'Naj bodo raje tiho o tistem Kočevju, saj so jih tam toliko poklale te preklete kurbe, partizanske, hudičeve!' Rus ga je zavrnil, naj bo tiho, potem pa je na vse Strniševe izpade reagiral kot na resno diskusijo in se sam pridružil raznim Strniševim izrazom in trditvam. Strniša je govoril, da je pri nas samo 'govno', ki ga ni mogoče odstraniti, dokler je tu pri nas neka absolutna garnitura, ki vse vodi, garnitura UDB-ovcev s Starim na čelu, ki mu že drek na možgane kaplja. Edina rešitev bi bila vojna, da bi se nekaj naredilo, v mirnem času tega ni mogoče spremenit, saj tudi Komunistična partija pred vojno ni nič naredila. Pisariš lahko, kolikor hočeš, pa jih nič ne briga in delajo svoje svinjarije naprej. V vpitju je zatrjeval, da je smrtni sovražnik komunistov in zaradi njih še Jugoslavije.«

4. Da o stonogah ne govorimo ...

Skrivanju povojnih pokolov je politični vrh s pomočjo policije posvetil izredno veliko energije, izkazane z delovnimi akcijami, kot so zasipanja jam s smetmi, odpadki, z dodatnimi miniranji, nato z rampami in zaprtim območjem, pa s stražami, ki so varovale te kraje pred obiskovalci in žalovalci. Kontrolirali pa so tudi tiste službe in ustanove, ki so močno vezane na določene predele, kjer je bilo posebno veliko morišč, tako gozdarje in speleologe. Marsikaj na pogled čisto neproblematičnega, iz nabora pohlevnih zanimivosti, se je izkazalo za nevarno. Recimo odkritje in predstavljanje Prelesnikove koliševke, udorne jame na Rogu, ki ima čisto posebno klimo in zato nenavadno rastlinje ...

Za sklepno kodo bom posvetila v kraško podzemlje in družbeno nevarnost tistih, ki ga raziskujejo. Udba je izkazovala veliko pozornost dr. Egonu Pretnarju (ali Pretnerju), ki je bil zaposlen na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni. Imel je stike z avstrijskimi in italijanskimi kolegi, kljub opozorilom jim je včasih poslal kakšen zemljevid. Ko ga je dr. Karel Strasser iz Trsta prosil za podatke o 36 kraških jamah – na Notranjskem, po Dolenjski in Kočevski – so se na Udbi zelo vznemirili. Strasser je raziskoval podtalne zverinice, zlasti ga je zanimala vrsta Brachydesmus inferus. To so stonoge.

Prispevek Alenke Puhar sem za poobjavo na spletni straniDružine opremil z novim naslovom (originalni je na začetku prispevka), mednaslovi in fotografijami. I. Ž.

1/9