Alenka Auersperger je knjigo Česar mi starši niso povedali napisala predvsem na osnovi časopisnega pisanja, pa tudi iz mnogih drugih virov. Njena pripoved se zgosti od leta 1935 naprej, ko so nekateri kočevarski Nemci začeli propagirati Hitlerja in njegov nemški nacionalizem. Ker je knjiga obsežna (479 strani), je tudi prikaz podroben in nazoren.

Kako so se v »novem redu« znašli Nemci zunaj meja »tretjega rajha«

»Evropa naj ne bo geografski, ampak po krvi pogojeni pojem.« Na tem načelu je temeljila radikalnost nacionalno-rasistične politike, ki je sledila Hitlerjevemu govoru 6. oktobra 1939 v Reichstagu. Kako so se v napovedanem »novem redu« znašli Nemci zunaj meja »tretjega rajha«, še posebej z Balkana in kočevski Nemci? Kako so potekale njihove selitve? Kako se je temu utiralo pot že po prvi svetovni vojni in kakšne so bile posledice?

Česar mi starši niso povedali je obsežna dokumentarna knjiga, ki je nastajala več kot deset let ob proučevanju domačega in tujega arhivskega gradiva, izčrpnega fonda tiskovin, znanstvene literature, raznih poročil, literature nemških in kočevarskih organizacij pri nas in v tujini ter na podlagi zasebnih pogovorov in drugih virov.

Gottscheer Zeitung, 17. julij 1941: Wir wollen heim ins Reich!

Avtorica pripravlja še nadaljevanje z naslovom Glas drugega

Ob tako bogatem gradivu se zgodovina razgrinja večplastno, celovito, ob branju dobimo temeljit vpogled v čas. Beremo o dogajanjih, okoliščinah, dojemanju, poudarkih in težnjah, načrtih, o katerih se je marsikdaj molčalo ali o njih poročalo z zamikom že v času dogajanja in ki se jih pogosto, kot opozarja avtorica, še vedno zastira, s tem pa tudi zgodovinska dejstva.

Knjiga bo skupaj z njenim neposrednim nadaljevanjem, raziskavo Glas drugega, ki bo zajemala obdobje po drugi svetovni vojni do danes, sestavljala temeljit prikaz obravnavane tematike.

Širši politični in družbeni kontekst germanizacijskih teženj na slovenskem ozemlju

Knjiga Česar mi starši niso povedali razkriva širši politični in družbeni kontekst germanizacijskih teženj na slovenskem ozemlju, zlasti na Kočevskem, po prvi svetovni vojni, o čemer je izčrpno poročal že tedanji tisk na Slovenskem, a tudi številna poročila.

Temo uvaja praznovanje »600. obletnice« naselitve nemških priseljencev na Kočevskem avgusta 1930 skupaj z nasprotujočimi se odmevi v tedanjem tisku. Ti komentarji nas s pomočjo te knjige popeljejo v poglobitev kontekstov in osredotočenje na delovanje nemških kulturnih društev, organizacij za nemštvo v tujini, zlasti na Kulturbund, Volksbund, Heimatdienst, posredniških organizacij in drugih ključnih ustanov ter na sprego politike, gospodarstva in kulture, izobraževanja.

Sestavljanje naselitvenega načrta za Kočevarje v Posavju na gradu Rajhenburg: štabni vodja Wilhelm Laforce, Wilhelm Lampeter in Martin Sturm. VIR: knjiga / Muzej NSZS

Zedinjenje vseh Nemcev je postajal vse bolj izrazit politični cilj

Propaganda Zveze za nemštvo v tujini (Volksbund für das Deutschtum im Ausland) in Švabsko-nemškega Kulturbunda je v okviru obnoviteljskega nacističnega gibanja rasla vse do druge svetovne vojne.

Dva procesa – obiski študentov iz nemških šol v okviru Deutsche Studentenschaft in skoraj sočasno odhajanje krošnjarjev v Nemčijo, kar je potekalo tudi v spregi z delovanjem nemških društev, veleindustrijo in nemštvom v tujini – sta poglobila idejo o eni sami nemški narodnosti (Volkstum), ki seže prek meja nemške države.

Zedinjenje vseh Nemcev je postajal vse bolj izrazit politični cilj. Selitev narodov je Hitler napovedal v svojem dolgem govoru v nemškem državnem zboru 6. oktobra 1939, dober mesec po napadu na Poljsko. Najprej okupacija, nato razmestitev Volksdeutscherjev, to je Nemcev, živečih zunaj meja Nemčije, na podlagi parole Heim ins Reich (Domov v rajh).

Ko so Kočevarje preselili v Posavje in Obsotelje

Tako je bilo tudi na Kočevskem, ki ga je po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 zasedla italijanska vojska. Na podlagi sporazuma med Italijo in Nemčijo so se Kočevarji sredi zime 1941/42 prostovoljno selili v rajh. Hitler jim je dodelil Posavje in Obsotelje. Slovence pa je nemška vojska od tam izgnala.

Vodstvo nemške manjšine je svojim ljudem prikrivalo, kam natančno in kako se bodo odselili iz svoje domovine. Velik poudarek v knjigi je zato na prikazu procesov utrjevanja nemštva in prikazu večplastnega procesa novačenja ter politizacije nemškega prebivalstva, ki je sprožil in zaostroval sovražno razpoloženje, kar je imelo daljnosežne posledice.

Brege pri Krškem, obisk Uiberreiterja na naselitvenem območju A 17. in 19. marcem 1942. Zadaj napis Zahvaljujemo se našemu Vodji. VIR: knjiga / Muzej NSZS

Kdo vse bi moral zaradi starih krivic stopiti v ospredje

Avtorica je zapisala: »Že od otroštva me je vznemirjalo vprašanje, česa mi starši niso povedali ... Starši poosebljajo glas, dajejo moč, da spregovoriš, so dom, domovina. Zanimalo me je, kakšni so bili njihovi notranji boji, kako so se branili, ko so leta 1941 potrkali na vrata najprej italijanski, leta 1943 pa še nemški 'osvoboditelji'. Kje so dobili moč za preživetje, ko je nastajalo tisto čudno vrenje nacionalsocializma in so se oglašale zahteve po novem evropskem redu?

Prvotno moja tema ni bila preteklost, ampak sedanjost. Po padcu 'železne zavese' se je na široko odprl prostor za razprave o preteklosti in dokazovanje, pogosto brez upoštevanja zgodovinskega sosledja vzrokov in posledic. Spregledovalo se je, kdo je bil in kdo ni bil v drugi svetovni vojni žrtev in kdo vse bi moral zaradi starih krivic stopiti v ospredje ...«

Dekmanca, obisk Uiberreiterja na naselitvenem območju 17. in 19. marcem 1942. VIR: knjiga / Muzej NSZS

Visoka šola o tem, kaj lahko stori propaganda in slepi aktivizem

Zdi se, da je avtorica v knjigi ves čas neizprosna do teme oziroma »usode« Kočevarjev, da ji manjka sočutja. Toda to, kar se je zgodilo s kočevskimi Nemci, da so z nemško okupacijo Slovenije skoraj v celoti izginili s slovenskega ozemlja, je tragično in boleče. Tema je visoka šola o tem, kaj lahko stori propaganda in slepi aktivizem.

V knjigi veliko izvemo tudi o kontekstu dogajanja, o tem, da se je podobno zgodilo tudi z mnogimi drugimi nemškimi skupnostmi po Evropi v tistem času, od Nemcev na južnem, Tirolskem, v Kanalski dolini, do Nemcev v Vojvodini in Besarabiji. Številke in »usode« so strašne.

O Brozovi »narodno osvobodilna vojski« in »narodnih izdajalcih«

Avtorica ne skriva, da je zagovornica komunizma, partizanstva in politike Josipa Broza Tita. Na strani 426 je celo objavila »zadnji poziv« predsednika »nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije«, »vrhovnega komandanta NOV in POJ« in »maršala Jugoslavije« (strašni vzdevki samooklicancev in uzurpatorjev) Broza: »Vsi tisti, ki jih bomo dobili po 15. septembru 1944 v vojaških enotah domobrancev, četnikov in drugih, ki se bore proti Narodno osvobodilni vojski, bodo postavljeni pred vojaško sodišče in sojeni kot narodni izdajalci ter najstrožje kaznovani.«

Kot da ne bi vedela, kakšno pošastno morijo so Brozovi partizani počeli po Sloveniji leta 1941 in 1942. Seveda ve, a mnogih resnica ne zanima.