Zlo epidemije nam je vzelo občestveno praznovanje, kajti druženje ljudi se je obravnavalo kot nevarno za širitev virusa. Zlo vojne nam ni vzelo občestvenega liturgičnega praznovanja. 

Še v Ukrajini bodo velikonočne liturgije praznovali skupaj, pa čeprav v begunskih centrih in v podzemnih zakloniščih. V zameno pa nam lahko ta vojna skvari vsebino praznovanja oziroma temeljno čustveno držo. 

Na dva načina: 1. da ob veselem praznovanju pozabimo na vojno trpljenje bratov in sester; 2. da si zaradi žalosti, ki nam jo prinaša vojna, ne dovolimo veselega praznovanja.

Ne bi bilo prvič, da sta v nevarnosti vsebina in čustvo velike noči. Tako je velika noč leta 1941 (padla je na 13. april) na Slovenskem sovpadala z nemško okupacijo. 

Duhovnik Alojz Sunčič, župnik na Frankolovem, vnet domoljub, je zato pri velikonočni pridigi dejal, da Slovenci namesto velike noči doživljamo veliki petek. V smislu, velika noč vstajenja je za naš narod odložena, čeprav jo koledar že narekuje.

Kajti kako naj zapojemo alelujo, ko je ravnokar tuji vojaški škorenj stopil na moje dvorišče? Kako naj bom prežet z mistično radostjo, hkrati pa v mislih pri trpečih sedanjega trenutka? Kako naj slavim odrešenje in obenem pozorno motrim zlo, ki se širi?

Nekoč smo študentje v Rimu vprašali profesorja liturgije, kateri je najpomembnejši trenutek velikonočnega slavja. Zadnja večerja? Križanje in smrt? Vstajenje? Hoteli smo vedeti, kdaj točno se zgodi velika noč? 

Poučil nas je, da velikonočnega tridnevja ne smemo gledati kot razdeljenega v prekate, ampak kot en sam velik dogodek oziroma en sam misterij. Vstajenjsko (velika noč) je že prisotno na križu (veliki petek), križevo ostaja v srčiki vstajenjskega. Do obojega pa dostopamo po skrivnosti bratske ljubezni ter deljenja Kruha in Vina (veliki četrtek).

V odgovoru rimskega profesorja se skriva tudi odgovor na naša vprašanja. Velikonočni Kristus je tako vseobjemajoč, da je v njem hkrati mogoče trpeti zaradi zla, ki se dogaja, srčno upati na odrešenje, ki prihaja, in se s svatbenim veseljem veseliti zmage nad človeško hudobijo in smrtjo.

Velikonočni Kristus je vseobjemajoč.

Le tako je lahko tudi župnik Sunčič za veliko noč leta 1941 zapel alelujo, čeprav je dejal, da je naš narod tisto leto ostal zagozden sredi velikega petka. Tovrstno alelujo bomo peli tudi letos. 

V njej bo krik žrtev iz Buče in Mariupola ter drugih ukrajinskih krajev; v njej bo trepet otrok, ki se v Harkovu že več kot mesec dni skrivajo v podzemni železnici; v njej bo negotovost milijonov ukrajinskih beguncev. V tej isti aleluji – ne v neki drugi ali tretji – bo tudi pristno vstajenjsko veselje naših verujočih src.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (15/2022).