Vrhunec je to njegovo čutenje doseglo s ploščo Podarjeno srcu, ki je nastajala in izšla v času, ko se je rojevala slovenska država. Domoljubna naslovna pesem Podarjeno srcu je bila vključena v slovesen protokol razglasitve samostojnosti slovenske države junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani. Ob sklepu lanskega praznovanja 30-letnice slovenske državnosti smo v januarski številki Družinine mesečne priloge Slovenski čas objavili pogovor z avtorjem, ki je kljub bivanju v tujini Slovenijo nosil v svojem srcu ter jo s svojim delom predstavljal svetu.

Ko človek pogleda na tvoje delo, na število samostojnih izdaj, koncertov, posnetkov in sodelovanj s številnimi glasbeniki, pesniki in slikarji …, se mi najprej poraja vprašanje, kako je vse to nastalo?

Ko svojo življenjsko pot gledam nazaj, jo vidim kot nekaj doživetega, ne nekaj načrtovanega. Če bi vnaprej vedel, kaj vse me čaka, bi imel občutek, da me bo zasula gora bremena. Ko greš korak za korakom, je to videti drugače. Vedno sem se osredotočal na tisto, kar mi je najbližje. Človek nima energije, da bi se ukvarjal z nešteto stvarmi. Trudil sem se, da vsako začeto delo dokončam.

Naša zgodovina je bogatejša, kot se Slovenci zavedamo.

Pri ustvarjanju sem imel določen ritem. Vsake par let sem izdal vsaj eno ploščo. To je povezano z mojim življenjem v Londonu, kjer sem podpisal založniške pogodbe. Obvezan sem bil napisati 15 pesmi na leto, kar se ne sliši veliko. Žal pa so stvari potekale drugače, kot sem si predstavljal. Založniki niso sprejeli vsake od mojih pesmi, zato sem moral pisati, dokler jih nisem zadovoljil.

Kljub obveznostim, ki so obrtniške narave, če lahko tako rečem, si vseeno prišel do tega, da si začel ustvarjati po svoje in vse povezovati z navdihom.

Res sem bil nekaj časa vpet v komercialno ustvarjanje glasbe. To je bilo neizogibno. Pisal sem lahko za vse, ki so takrat snemali po londonskih studiih. Avtorji smo imeli dostop do teh informacij pri založnikih in tudi možnost pisati za zelo zanimive izvajalce. To so bili neke vrste natečaji, kjer so izbrali najboljša dela. Takšno je bilo tudi moje sodelovanje s Cliffom Richardom. Zaupal mi je naslov plošče, ki jo je pripravljal, in mi predlagal, naj napišem pesem na to temo. Moje delo je bilo izbrano, a sem izvedel, da je bilo v izboru več avtorjev. Končna odločitev je bila v rokah producentske ekipe, ki nikomur ni delala uslug.

Moj cilj ni bil pisati samo za druge. Želel sem povedati svoje misli in ostati avtorsko svoboden. Vedno sem imel občutek, da moram za tisto, kar napišem in izvajam, imeti razlog.

Aleksander Mežek na letnem koncertu Glas življenja Zavoda živim leta 2015. FOTO: Tatjana Splichal

Ko si iz Anglije iz drugačne kulture in politične ureditve spremljal, kaj se dogaja v Sloveniji, kako si to doživljal?

Angleži so me sprejeli takšnega, kot sem. Bil sem del angleške družine, ki jo še vedno smatram kot svojo. Ta izkušnja je primerljiva mojemu odraščanju v vaseh na Gorenjskem, kjer so bila vrata domačij vedno odprta in ljudje gostoljubni. Angleže, ki sem jih spoznal, je zanimalo moje življenje v takratni Jugoslaviji. Nikoli mi ni bilo težko najti sogovornika ali poslušalca. Angleški tisk je bil vedno poln člankov o Jugoslaviji. Ko so se začela stopnjevati nesoglasja med Srbi in Slovenci, je britanska vlada podprla srbsko stran. Britanci vedno želijo reševati konflikte po mirni poti. Kar sem jaz zagovarjal, so bile takrat sanje večine Slovencev – postati samostojna država. V tem času sem pisal pesmi, ki tvorijo izdajo Podarjeno srcu. Nekaj mesecev po izidu plošče so me v Londonu presenetile z velikimi črkami potiskane naslovnice časopisov WAR IN YUGOSLAVIA, SLOVENIA INVADED. Moja prva misel je bila vrnitev. Teden kasneje sem bil doma in se poskušal prijaviti v enoto teritorialne obrambe v Radovljici. Komandir, ki me je sprejel, me je najprej prosil, naj se slikam z vojaki, nato pa odslovil z besedami: Raje napiši še kakšno pesem!

Kar sem jaz zagovarjal, so bile takrat sanje večine Slovencev – postati samostojna država.

Glede plošče Podarjeno srcu. Če metaforično vprašam, kje je danes to srce, ki si mu podaril to ploščo? Kako si takrat postavil koncept plošče, kako si postavil te stebre naše državnosti? Kako vidiš konstitucijo naše države in njenih ljudi? Kaj sestavlja to skupnost?

Šele v zadnjem času se v Sloveniji prebuja potreba po ohranjanju in obnavljanju naše dediščine. Naša zgodovina je bogatejša, kot se Slovenci zavedamo. Po vseh letih še vedno spoznavam našo preteklost in zgodbe, ki jo tvorijo. Plošča z naslovom Podarjeno srcu je nastala v želji, da osvetlim tisto, kar je blizu našega srca. Pesmi so posvečene materi, prijatelju, pesniku, staremu muzikantu, Ljubljani, morju, Sloveniji in spečemu otroku. Pri tej izbiri mi je pomagala gruzijska pesnica Evgenija Dumbatze. V meni je prebudila slovanska čustva, ki so primerljiva s čustvi drugih narodov. Nisem si predstavljal, da bo izid te plošče zaznamoval nastanek naše države. Nekaj več kot 30 let po izidu je moje srce tam, kjer je najraje – spet doma.

Celoten pogovor objavljamo v januarski številki Slovenskega časa (SČ 141/2022).