Mučenec

Zanesljivo je ohranjeno samo njegovo ime, vsa druga poročila o njegovem življenju pa izvirajo iz poznejše dobe in se tudi med seboj razlikujejo. Opis njegovega mučeništva, tako imenovana Passio, nam je ohranjen v treh različicah. Vse tri se ujemajo v podatku, da je bil Aleksander »prvi lokostrelec sv. legije«, s sedežem v Milanu in da se je spreobrnil h krščanski veri.

V ječi naj bi ga našel skupaj z nekaterimi drugimi legionarji Fidelis, vojak, ki ga je spreobrnil milanski škof Maternus. Ječar, ki je bil pri njihovemu pogovoru in je tudi videl, kako se je zgodil čudež, je o tem poročal cesarski palači. Dva vojaka, Karpofor in Esant, sta hotela videti zaprte tovariše in sta se ob tem spreobrnila. Skupaj so načrtovali pobeg iz ječe proti mestu Como, toda Aleksander se je iz neznanih vzrokov ločil od njih in se skril. Ujeli so ga in prepeljali v Milano. Tu ga je zasliševal cesar Maksimilijan in zahteval od njega, naj daruje poganskim bogovom. Toda namesto da bi daroval, je prevrnil že pripravljeno mizo za daritev.

Aleksander je bil obsojen na smrt, toda rabelj ni mogel izvršiti sodbe, ker se mu je mučenčeva glava zdela kakor gora. Znova so ga poslali v ječo. Aleksandru je tedaj uspel pobeg, prekoračil je reko Adižo in se zatekel v gozd blizu Bergama. Cesarska straža ga je ujela in privedla v mesto, kjer je bila vojaška posadka, da bi daroval bogovom. Uprl se je, zato so ga obglavili. Njegovo truplo je čez nekaj dni našla Lupova hči Grata in ga dala pokopati na svojem posestvu zunaj obzidja. Nad grobom pa je dala sezidati spominsko znamenje.

Langobardski kralj Autari si je mučenca Aleksandra izbral za zavetnika in v njegovo čast leta 585 sezidal cerkev v kraju Fara Gera ob reki Adiži. Nekaj ostankov te cerkve je vzidanih v sedanjo cerkev sv. Felicite.

Po izročilu naj bi Aleksander oznanjal evangelij v Bergamu, vendar brez navedbe časovnih in krajevnih okoliščin. Edino zanesljivo dejstvo, opisano v vseh različicah njegovega življenjepisa, je njegova mučeniška smrt. Ta naj bi se zgodila za časa preganjanja zahodnorimskega cesarja Maksimilijana v letih 286–305 ali 307–308.

Nekateri življenjepisci njegovo mučeništvo postavljajo v Milano. Toda sv. Ambrož, milanski škof, ki je živel samo nekaj desetletij od Aleksandrovega mučeništva, o tem nič ne ve. V Bergamu pa je že v četrtem stoletju izpričano češčenje mučenca Aleksandra, ko so njemu na čast zgradili baziliko zunaj mestnega obzidja, na kraju, kjer naj bi pretrpel mučeniško smrt.

Mučenca slikajo kot vojaka jezdeca, ki v rokah drži prapor.