Danes dopoldne, ob 10. uri, bosta tako vladni Urad za komuniciranje in društvo Heraldica Slovenica na Prešernovem trgu v Ljubljani postavila stojnico, pri kateri bodo lahko mimoidoči dobili informacije o zgodovini slovenske zastave, društvo je še posebej k obisku povabilo tudi učence in šolarje. Na stojnici bodo prisotni tudi ministra Aleš Hojs in Zvonko Černač, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca in predstavnik društva Heraldica Slovenica Matija Kenda.

Sem zagovornik spoštovanja simbolov svoje države. To je temelj, mimo katerega ne more noben državljan.

Heraldica Slovenica sicer že od zgodnjih 90. let skrbi za zastavo, ki je stalno izobešena na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani, torej na mestu, kjer je slovenski domoljub Lovro Toman 7. aprila 1848 prvič izobesil slovensko narodno zastavo. V spomin na njegovo narodnobuditeljsko dejanje tako vsako leto 7. aprila na tem mestu (nekdanja gostilna Pri zlati zvezdi) ob 16.30 zamenjajo slovensko državno zastavo. Ta datum pa se je, po zaslugi društva, od leta 1998 uveljavil kot dan slovenske zastave.

Ste vedeli? Največji slovenski zastavi na drogu, ki v dolžino merita kar 13 metrov, sta zaplapolali pri baziliki Marije Pomagaj na Brezjah in v krožišču Tržec v Vidmu pri Ptuju, največja zastava velikanka izven drogov pa v vasi Rovi pri Domžalah (dolžina 6 metrov). VIR: Heraldica Slovenica.

Odtlej društvo vsako leto že tradicionalno organizira tudi slovesnost, proslavo dneva slovenske zastave, in sicer prvo nedeljo po 7. aprilu. Letošnja proslava bo tako v nedeljo, 10. aprila 2022, ob 14. uri v Geometričnem središču Slovenije (GEOSS) v Spodnji Slivni pri Vačah. Osrednji govornik bo prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, ostali govorniki pa župan Litije Franci Rokavec, operativni zastavoslovec Stanislav Jesenovec in predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek. Program bo vodil Nejc Krevs, za kulturno kuliso bo poskrbel Orkester Slovenske vojske.

Aleksander Hribovšek je heraldik in predsednik društva Heraldica Slovenica.

O odnosu do slovenskih državnih simbolov, zlasti do zastave, o osveščenosti Slovencev o tej tematiki, pa tudi – v kontekstu dogajanja v Ukrajini – o zadnje dni vse glasnejši pobudi o zamenjavi slovenske zastave je za spletno Družino spregovoril heraldik in predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek.

Aleksander Hribovšek: Pri vzgoji je treba začeti doma in nadaljevati v šoli. Ni potrebno veliko, le čut za odgovornost do lastnega doma, ki ima svoj simbol, in da imajo simbole tudi vse druge države. FOTO: osebni arhiv

Pogovor z Aleksandrom Hribovškom

V društvu Heraldica Slovenica velik poudarek dajete ozaveščanju o pravilni uporabi državnih simbolov, zlasti zastave. Ali Slovenci, če posplošiva, znamo pravilno uporabljati državne simbole?

V Sloveniji smo glede lastne zastave v primerjavi z drugimi državami dokaj skromni in jo uporabljamo relativno zadržano. Največkrat jo srečamo ob športnih uspehih sonarodnjakov. Vseeno pa opažamo, da se stanje iz leta v leto izboljšuje in je zastav vedno več tudi izven praznikov in športnih prireditev. Pravilnost uporabe pa je relativno dobra. Največ težav s spoštovanjem zakonodaje je opaziti pred vzgojno-izobraževalnimi zavodi, kjer so največkrat nameščene zastave, ki so predolge, kar je v nasprotju z določilom v Ustavi Republike Slovenije. Dodatna težava so tudi zastave, ki so nameščene navpično, kar je v nasprotju z Zakonom o grbu, zastavi in himni. Zato smo pred leti namenoma izdelali informacijsko spletno stran, da so informacije glede zastave zbrane na enem mestu (TUKAJ).

Pot do simbola, ki ga narod ponotranji in sprejme, je ponavadi dolga. Javni pogovor treznih glav glede primernosti nacionalnih simbolov pa je vedno dobrodošel, ne glede na povod.

Kako otrokom in mladim, skozi družinsko vzgojo in šolski sistem, privzgojiti spoštljiv odnos do slovenske zastave in drugih državnih simbolov?

Pri vzgoji je treba začeti doma in nadaljevati v šoli. Ni potrebno veliko, le čut za odgovornost do lastnega doma, ki ima svoj simbol, in da imajo simbole tudi vse druge države. In ko se naučimo spoštljivega odnosa do lastne družine, okolice, države in zastave, se zavemo, da tako kot mi spoštujemo svojo, imajo enak odnos do svoje tudi tujci. Predvsem pa je potrebno razumevanje, da je zastava Slovenije zastava naše države in ne zastava vsakokratne aktualne oblasti.

Zastava Slovenije je nastala v naglici burnega obdobja tik pred osamosvojitvijo in doživela krvavi krst med osamosvojitveno vojno, ko nas je predstavljala na bojnem polju. Z zastavo označujemo tudi suverenost nad svojim ozemljem. In, ja, naša je. Edina je, ki jo imamo.

V društvu Heraldica Slovenica predlagate, da bi ves mesec april posvetili slovenski zastavi. Zakaj?

Temelj pobude meseca zastave je naslednji:

Cilj meseca slovenske zastave je izboljšati zavedanje, da imamo lahko slovensko zastavo izobešeno skozi vse leto, pa tudi izboljšati zavedanje o tem, da je treba z našimi simboli ravnati spoštljivo.
April je tisti mesec, ko praznujemo tudi dan slovenske zastave.
Slovenska zastava je zastava vseh državljanov Republike Slovenije ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Slovenska zastava simbolizira izjemno enotnost, ki je bila dosežena v postopku osamosvajanja; našo samostojnost, neodvisnost in suverenost; ter vse vrednote, ki smo jih zapisali v ustavo in za katere smo se pripravljeni zavzemati.
Slovenska zastava nas združuje in ne razdvaja.
Slovenska zastava je zastava naše države in ne zastava aktualne oblasti.
Slovenija, kot mlada država, potrebuje aktivno gradnjo zavesti o državnih simbolih.

Največ težav s spoštovanjem zakonodaje je opaziti pred vzgojno-izobraževalnimi zavodi, kjer so največkrat nameščene zastave, ki so predolge, kar je v nasprotju z določilom v Ustavi Republike Slovenije.

Ne morem mimo perečega vprašanja: ali je smiselno (samo) zaradi znanih trenutnih okoliščin okrepiti razpravo o menjavi slovenske zastave?

Sem zagovornik spoštovanja simbolov svoje države. To je temelj, mimo katerega ne more noben državljan. Zastava Slovenije je nastala v naglici burnega obdobja tik pred osamosvojitvijo in doživela krvavi krst med osamosvojitveno vojno, ko nas je predstavljala na bojnem polju. Z zastavo označujemo tudi suverenost nad svojim ozemljem. In, ja, naša je. Edina je, ki jo imamo.

Predvsem pa je potrebno razumevanje, da je zastava Slovenije zastava naše države in ne zastava vsakokratne aktualne oblasti.

V ustavo smo zapisali, da je zastava države belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije, kar dejansko pomeni, da je temelj državne zastave zgodovinska zastava slovenskega naroda, ki je nastala burnega leta 1848 v stari Avstriji. Že morda res, da je zastava Slovenije zaradi naglice in političnih nesoglasij ter drugih okoliščin leta 1991 morda neizrazita in mestoma zelo podobna drugim zastavam, se pa moramo zavedati, da se nacionalnega simbola ne menja takrat, ko nekomu v tujini nekaj ni po godu. Če jo bomo kdaj menjali, bi jo zato, ker bomo morebiti našli ustreznejšo ali ker bi sami trezno začutili, da je to potrebno. Nikoli pa ne v ihti. Nacionalni simboli so trajna znamenja, ki oblikovno, vsebinsko in upodobitveno niso podvržena trenutnim tržnim smernicam. In tega se moramo vsi zavedati. Pot do simbola, ki ga narod ponotranji in sprejme, je ponavadi dolga. Javni pogovor treznih glav glede primernosti nacionalnih simbolov pa je vedno dobrodošel, ne glede na povod.