Knjigo Dr. Albin Šmajd, Dnevnik in dosje 1941–1946, ki obsega 1.039 strani, so v četrtek, 2. februarja 2023, v Arhivu Slovenije v Ljubljani predstavili njen urednik dr. Matevž Košir, avtorica izčrpne predstavitve dr. Albina Šmajda dr. Mateja Jeraj ter recenzenta knjige dr. Zdenko Čepič in dr. Renato Podbersič ml.

Dr. Mateja Jeraj, avtorica obsežne študije v knjigi z naslovom Pravnik in politik dr. Albin Šmajd. FOTO: Ivo Žajdela

Med vojno je bil eden od voditeljev strani, ki so jo uničevali komunisti

Dr. Albin Šmajd je bil radovljiški odvetnik in politik Slovenske ljudske stranke, med drugo svetovno vojno pa eden od voditeljev tiste strani na Slovenskem, ki je bila življenjsko ogrožena s strani komunistov in njihovih partizanov ter se je morala pred tem nasiljem braniti v izjemno težkih pogojih sovražne okupacije.

Iz Šmajdovega dnevnika veliko izvemo o dogajanju med okupacijo in komunistično revolucijo, o ravnanju in razmišljanju »protipartizanske strani«, tako med vojno kot po njej.

Februarja 1946 so Šmajda pripadniki Ozne v Trstu ugrabili in ga približno teden dni zasliševali v Ljubljani. Marca 1946 za njim izgine vsaka sled. Zapisniki oznovskega zaslišanja so del objavljenega dosjeja.

Več kot 30 let po demokratizaciji dobivamo knjigo o znanem Šmajdovem arhivu

Knjiga predstavlja pomemben prispevek k osvetlitvi razmer in razumevanju slovenske polpretekle zgodovine.

Tri desetletja smo morali čakati, da to zelo pomembno arhivsko gradivo postaja dostopno širši javnosti.

Pod komunizmom in še leta po demokratizaciji so arhivisti in zgodovinarji izdajali publikacije o »dokumentih ljudske revolucije« in partizanstvu. Bilo jih je zelo veliko.

Končno le dobivamo tudi temeljne dokumente s tradicionalne politične strani med drugo svetovno vojno in po njej ter komunistično revolucijo.

Urednik knjige dr. Matevž Košir. FOTO: Ivo Žajdela

Pri pripravi knjige je sodelovala večja ekipa strokovnjakov

Kot je dejal urednik knjige dr. Matevž Košir, so zaradi številnih obveznosti in kadrovskih zadreg v arhivu šele posebni delovni pogoji po izbruhu koronavirusa leta 2020 omogočili večji delovni fokus na pripravi objave dokumentov iz »protirevolucionarnega tabora na Slovenskem«.

Sodelavkam in sodelavcem pri pripravi Šmajdove knjige je izrekel posebno priznanje in zahvalo, prav tako oba recenzenta, dr. Zdenko Čepič in dr. Renato Podbersič ml.

Pri pripravi knjige je sodelovala večja ekipa strokovnjakov. Njeni člani so z veliko vnemo in vztrajnostjo sodelovali pri delu, ki je nemalokrat zahtevalo precejšnjo angažiranost pri reševanju zapletenih in slabo berljivih dokumentov ter njihovem smiselnem vključevanju v celoto.

To so Tadej Cankar, Gregor Jenuš, Mateja Jeraj, Tadeja Tominšek Čehulić, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar in Tanja Žohar.

Košir se je zahvalil tudi številnim drugim posameznikom in ustanovam, ki so dali k projektu svoj prispevek.

Šmajdova arhivska zapuščina skupaj obsega 4.820 strani

Matevž Košir je poudaril, da ima med dokumenti »protikomunističnega, včasih poimenovanega protirevolucionarnega oziroma protipartizanskega tabora«, pomembno mesto dokumentacija iz arhiva dr. Albina Šmajda.

Šmajdova arhivska zapuščina skupaj obsega 4.820 strani in nosi oznako ZA 600/20, ki so mu jo določili organi državne varnosti.

Dejal je, da ni znano, kako točno se je gradivo znašlo v posesti Ozne, razen omembe, da je del Šmajdove dokumentacije Ozna marca 1946 zaplenila ob hišni preiskavi na Trdinovi 5 v Ljubljani v Šmajdovem stanovanju.

Gradivo t. i. Šmajdovega arhiva je za UDV predstavljalo pomembno pridobitev, saj je bil Šmajd zelo izpostavljen akter medvojne protirevolucionarne strani.

V naslednjih letih je imelo – podobno kot drugo pridobljeno in zaseženo medvojno gradivo nemške, italijanske, domobranske in druge protipartizanske provenience – pomemben operativni pomen, saj je Udbi predstavljalo vir informacij o delovanju ter povezavah medvojnih in povojnih političnih nasprotnikov komunistov.

Knjigo so predstavili Renato Podbersič ml., Mateja Jeraj, Matevž Košir in Zdenko Čepič. FOTO: Ivo Žajdela

Šmajdov arhiv so do leta 1998 skrivali pred Slovenci

Kot je dejal Košir, je bilo gradivo v oskrbi IV. odseka UDV (od leta 1949 IV. oddelka), natančneje njegovega za arhive pristojnega IV. referata.

Skupaj z ostalim zaseženim gradivom v letih 1946 in 1947 so ga razvrstili, uredili in oštevilčili ter uporabljali pri izdelavi različnih elaboratov in poročil.

Skozi naslednji dve desetletji je operativni pomen t. i. Šmajdovega arhiva gotovo upadal, četudi je gradivo po velikih organizacijskih in strukturnih spremembah celotnega področja državne varnosti v letih 1966 in 1967 ostajalo v pristojnosti državne varnosti.

Šele od leta 1975 je SDV gradivo uvrstila med gradivo brez večje vrednosti za tekoče državno-varnostno poslovanje in je bilo kot takšno tudi v omejenem obsegu dostopno za raziskovanje.

Tvorilo je del gradiva, ki je bil označen s skupno oznako Ostanki meščanskih strank. Na začetku leta 1992 so ga predali Arhivu Ministrstva za notranje zadeve, ki je bil leta 1998 pripojen k Arhivu Republike Slovenije.

Najprej objavljajo Šmajdov dnevnik 1941–1945

Košir je pojasnil, da glavne sestavne dele Šmajdovega arhiva v Arhivu Republike Slovenije sestavljajo Dnevnik dr. Albina Šmajda, Dokumenti o organizaciji in delu Slovenske ljudske stranke pred, med in po drugi svetovni vojni; Dokumenti Narodnega odbora in Slovenske zaveze; Dokumenti oboroženih formacij protipartizanskega tabora; Dokumenti v zvezi z obveščevalnimi službami protikomunističnega tabora; Razne resolucije, referati in predavanja; Vojaška in politična poročila in podobno.

Od naštetega gradiva je tokrat objavljen samo dnevnik 1941–1945.

Knjiga je prva v seriji dokumentov iz Šmajdovega arhiva

V želji po temeljitem zasledovanju Šmajdove politične in življenjske poti so se v arhivu odločili transkribirati in objaviti tudi njegove povojne dnevniške zapise med 1. decembrom in 2. januarjem 1946, ki so shranjeni v arhivu Studia slovenica.

Poleg dnevnika je v knjigi objavljen tudi osebni dosje Albina Šmajda, katerega osrednji in najzanimivejši del predstavljajo zapisniki zaslišanj v Centralnih zaporih Ozne v začetku marca 1946.

Košir je dodal, da je ta knjiga prva v seriji dokumentov iz Šmajdovega arhiva. Velik del gradiva za naslednjo knjigo je v pripravi. Tako bo tudi Šmajdov dnevnik še bolj zaživel, ko bo enkrat objavljen celoten korpus gradiva od korespondence do drugih političnih in vojaških dokumentov iz Šmajdovega arhiva.

Albin Šmajd je v javnosti kot tudi med zgodovinarji slabo poznan

Dr. Matevž Košir je tudi spomnil, da je Albin Šmajd v slovenski javnosti kot tudi med zgodovinarji slabo poznan. V delih, ki obravnavajo slovenski »protikomunistični tabor«, se njegovo ime sicer pogosto pojavlja, a največkrat v opombah, ki navajajo njegove zapise ali zbrane dokumente, o njem samem pa ni mogoče prav veliko izvedeti.

Krajši prispevek o njem je za Enciklopedijo Slovenije prispeval Boris Mlakar, Andreja Škofljanec Klasinc je navedla Šmajdove življenjepisne podatke v Vodniku po arhivskem gradivu Studia slovenica, Zdenko Čepič pa ga je predstavil v zborniku o pomembnih slovenskih odvetnikih, a tam za podrobnejši prikaz Šmajdovega življenja in dela ni bilo na voljo dovolj prostora.

S predstavitve; Gregor Jenuš, Renato Podbersič ml., Mateja Jeraj, Matevž Košir, Zdenko Čepič. FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Mateja Jeraj je o Šmajdu napisala obsežen prispevek

O Šmajdu so pisali tudi nekateri njegovi sodobniki: Janez A. Arnež ga je pogosto omenjal v delu o delovanju Slovenske ljudske stranke (SLS) v obdobju med letoma 1941–1945, Janez Grum mu je posvetil dva zelo povedna prispevka v Vestniku, argentinskem glasilu slovenskih domobrancev, pisatelj Ruda Jurčec je svoja razmišljanja o Šmajdu in njunih srečanjih razgrnil v spominskem romanu Skozi luči in sence, njegova skrivnostna smrt pa je navdihnila Toneta Brulca, da je v glasilu Slovencev v Argentini Svobodna Slovenija objavil literarizirano zgodbo o Šmajdovih zadnjih urah.

»Vendar pa Albin Šmajd, čeprav izjemno zanimiva in deloma tudi kontroverzna osebnost, do zdaj še ni bil sistematično obravnavan,« je še dejal dr. Košir.

Na predstavitvi je več o dr. Albinu Šmajdu povedala dr. Mateja Jeraj, avtorica obsežne študije v knjigi z naslovom Pravnik in politik dr. Albin Šmajd, v knjigi od str. 25 do 117.

Kje je Udba zakopala Albina Šmajda?

Tadeja Tominšek Čehulić je z marljivim raziskovalnim delom uspela zbrati precej podatkov o Šmajdovi ženi Mariji Šmajd.

Dr. Renato Podbersič ml. je izpostavil pobudo, da se skuša najti Šmajdov »grob«, saj si vsak zasluži grob.

Šmajda je Udba umorila in zakopala na neznanem mestu. Na predstavitvi knjige so omenili tudi govorice, da Udba Šmajda marca 1946, ko je izginila za njim zadnja sled, ni ubila, ampak ga je kot pomemben vir informacij ohranila pri življenju, morda tudi pod drugo identiteto.

Toda to so govorice, teorija zarote, ki je malo verjetna, ali celo zamegljuje glavno, zločin Udbe in komunističnega režima, samo še eden v strašni množici desetin tisočev umorov ter krivd za smrti Slovencev.

S predstavitve. FOTO: Ivo Žajdela

Oznaka s kolaboracionistom – brez konteksta komunistične morije

Dr. Zdenko Čepič je zelo pohvalil vse, ki so sodelovali pri zahtevnem projektu izdaje gradiva o dr. Albinu Šmajdu.

Samega dr. Albina Šmajda pa je na veliko označeval kot kolaboranta, kolaboracionista, sodelavca gestapa in še kako.

Gre za tipični prokomunistični »očitek« oziroma diskreditacijo osebe, ki je bila med drugo svetovno vojno nasprotna komunistom in njihovemu zločinskemu »projektu« komunistične revolucije.

Na predstavitvi so izpostavili nekaj Šmajdovih medvojnih dejanj, ki naj bi pomenila kolaboracijo z okupatorjem in bila zato negativna.

Tako je decembra 1942 Šmajd v Belgijski vojašnici v Ljubljani zasliševal osebe, ki jih je aretiral ljubljanski varnostni zbor.

Toda Čepič niti z besedico ni omenil, kaj so pred tem leto in pol v Ljubljani in drugod po Sloveniji počeli komunisti in njihovi partizani.

Ti so sistematično ubijali politične nasprotnike. Do Šmajdovega zasliševanja, bil je pravnik (odvetnik), so komunisti v Ljubljani umorili Fanouša Emmerja, Avgusta Praprotnika, Jaroslava Kiklja, Frančka Župca, dr. Lamberta Ehrlicha, Iva Peršuha, Fortunata Majdiča, Marka Natlačena in Kazimirja Kukoviča, če naštejem le najpomembnejše in najbolj razvpite umore.

Poleg teh so umorili še desetine drugih Slovencev, pri tem pa vodili izjemno strupeno propagando in diskvalifikatorsko vojno proti tradicionalni politični strani.

Šmajdova knjiga ima 1.039 strani. FOTO: Ivo Žajdela

Šlo je za izrazito obrambo pred neizmernim nasiljem komunističnih partizanov

Zdenko Čepič je Šmajdu očital sodelovanje s poveljnikom Nemcev Rösenerjem od septembra 1943 in z gestapom.

Povsem pa je zamolčal kontekst tega sodelovanja: strahotno komunistično morijo nad Slovenci. Tu ne bom navajal številk o tej moriji iz leta 1942, naj le omenim partizanske množične poboje leta 1942, strašno morijo na Turjaku, v Grčaricah in drugod leta 1943.

Če se je bila tako politično genocidno uničevana stran s strani komunistov – in to v razmerah sovražne okupacije – prisiljena zateči po pomoč k takratni oblastni sili, ta je pač bila takrat edina v obliki okupatorja, potem to pač ni zavržno dejanje, ampak izrazita obramba pred neizmernim nasiljem komunističnih partizanov in osnovna zaščita življenj.