Zavetnik: priprošnjik ob otroških boleznih

Atributi: škofovski ornat

Sveti Albin, opat in škof

V času Albinovega rojstva se je v tedanji Galiji, njegovi domovini, rimska prevlada začela razkrajati in umikati novi družbi, ki so jo začeli vzpostavljati germanski Franki. Ti so bili sprva še pogani, kasneje pa so sprejeli krščanstvo. Albinovi starši so bili še pripadniki starega rimskega reda. Albin je zato že v mladosti prejel najboljšo krščansko vzgojo, ki ga je kasneje pripeljala do odločitve, da želi postati redovnik. Odšel je v samostansko samoto, kjer se je tisti čas vzgajala nova krščanska elita. Pravila meniškega načina življenja še niso bila strogo določena, vsak samostan je živel dokaj samostojno in svobodno, upoštevajoč predvsem pobude posameznih asketskih voditeljev. Albin se je tako vzgajal po načinu, ki je pripadal šoli sv. Martina. Poglabljal se je v svete knjige, se vadil v krepostih in razvijal svoje posebne darove. Že zgodaj je postal vodilna osebnost v svoji okolici in imel, zlasti zaradi svojega krepostnega življenja, ugled tudi med starejšimi menihi. Imel je komaj 35 let, ko so ga izvolili za opata v Tehilaku, kraju blizu mesta Guerande nad izlivom reke Loire. Tedanji družbi je želel dajati predvsem zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. S šestdesetimi leti so ga na željo ljudstva imenovali za škofa v mestu Angers. Kljub visokim letom je škofijo vodil kar dvajset let. Njegova glavna naloga je bila oznanjevanje evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so komajda dobro sprejeli krst in bili potrebni temeljite verske izobrazbe. Njegova posebna skrb so bili reveži, veliko težav je imel zlasti s tedanjimi oblastniki in mogočneži, ki so na zunaj sicer sprejeli krščanstvo, v svojih navadah pa so ostali surovi pogani. Življenjepisec ga primerja z Janezom Krstnikom, saj je z vso odločnostjo grajal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju ter se trudil v škofiji vzpostaviti red. Posebej se je zavzemal za uveljavljanje dobrega družinskega reda, preganjal je tedaj pogosto ženitev med najožjimi sorodniki. Tudi zaradi nasprotovanja temu (celo od škofov) je doživel marsikatero bridko uro, a so mu redovniki in ljudstvo vedno zvesto stali ob strani.

Ime: Izhaja iz latinske besede albinus »bel«, ki je izpeljanka iz pridevnika albus, ki ima pomene: »bel, belo oblečen, bled, siv, svetel, srečonosen, ugoden, dober«.

Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka (Francija),
umrl pa 1. marca 550 v mestu Angers, prav tako v Franciji.

Družina: Njegovi starši so bili izobraženi, ugledni in bogati kristjani.

Zavetnik: Bil je med najbolj znanimi in priljubljenimi svetniki srednjega veka. Velja za priprošnjika ob otroških boleznih.

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, največkrat, kako daje slepcu vid.

Čudeži: Že za časa njegovega življenja, še bolj pa kasneje, se je na njegovem grobu na Albinovo priprošnjo dogajalo mnogo čudežev, zlasti ozdravljenja. Z znamenjem križa in molitvijo je ozdravil veliko slepih, ženo s paralizirano roko in celo obudil mladeniča od mrtvih.

Goduje: 1. marca.