Nadaljevanje iz: Narodni heroj Albert Gruden - Blisk, Sežana, Brje, Rozalija Žezlina [6]

Prisluhnimo nadaljevanju pripovedi Lidije Boštjančič (rojene Žezlina v Brjah pri Komnu) iz prejšnje Demokracije.

Leta 1950 so Lidijo Žezlina aretirali v Ratečah, ker se je s skupino znancev hotela umakniti iz komunistične Slovenije v demokratično Italijo. Zaprli so samo njo in ji »sodili« v Ljubljani /»sodili« je v narekovajih zato, ker je bilo komunistično »sodstvo« tipično totalitarno in zato nelegitimno sodstvo/.

Hiša v Brjah pri Komnu, kjer je živela družina Žezlina. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovci so jo zaprli v Rajhenburgu

Odvetnik je Lidijo branil, da je mladoletna, da je partizanska sirota (čeprav ni bila), zato so ji »dosodili« »le« dve leti. Takrat so ženske obsojali na pet let. Najprej je bila kakšnih šest mesecev zaprta v Radovljici. Njena prejšnja skrbnica Manca je poslala moža Janeza, da ji je prinesel v zapor kruh in jabolka.

Potem so jo zaprli na gradu Rajhenburg. Tam so zapornice šivale vreče. V isti sobi je bila zaprta tudi gospa iz Škofje Loke, ki so jim zaplenili gostilno (zaprt je bil tudi njen mož). Delali so tudi na polju pri Radečah. Tam je bil en paznik, s Primorske, Močnik, majhen in žleht, kot mi je povedala 22. avgusta 2014 na svojem domu v Slovenski Istri (pogovor sem posnel). Ko so pobirali paradižnik v zabojčke, jo je obdolžil, da je enega ukradla in pojedla. Razen ene zapornice so bile vse ostale tiho, ker so se bale, samo ena je rekla, da je bila poleg nje in je ni videla, da bi jedla paradižnik. Nedolžno so zaprli za tri dni v bunker. Tam jo je bilo strah, saj so bile v njem podgane. Ženske so ji skrivaj skozi okno vrgle kaj za jesti; hrano, kakšno »čorbo«, je dobila le enkrat na dan. Takrat je zbolela in imela visoko vročino. Pomagala ji je paznica Bruna, doma nekje z Goriške. Stiskale so ji rdečo peso, da je pila sok, dala ji je tudi tablete. Domov je odšla iz Radeč. Odšla je v Radovljico k Manci, ki ji je naredila »eno šolo« (ker se je hotela umakniti iz udbovske Slovenije).

Pomoč Zvonka Mihajla

Ko je Lidija Boštjančič prišla iz zapora (bilo je v začetku 50. let), je bila »črno zapisana«. »Težko je bilo dobiti službo, ampak sem jo dobila,« mi je pripovedovala. Nekaj mesecev je delala v Ljubljani pri Češnovarju, vendar ni imela stanovanja. Stanovala je pri neki družini, kjer je morala paziti na otroka. Delala je v Nebotičniku pri Mihajlovih. Zvonko Mihajl je bil doma iz Komna, v Ljubljano se je družina umaknila že pred vojno. Bil je potnik pri Svilanitu iz Kamnika. Nekega dne ji je rekel, da gre naslednji dan v Sežano, »v tvoje kraje«. Lidija tam ni imela drugih sorodnikov kot tete in strice. Ko je prišel nazaj, ji je rekel, da ji je uredil službo v Sežani. Bil je prijatelj z direktorjem Triglava v Sežani Langotom. Telefoniral mu je v Sežano, dogovorila sta se in Zvonko jo je spremljal v Sežano.

Cerkev v Šempolaju, Grudnovem rojstnem kraju. FOTO: Ivo Žajdela

Spremljanje Grudnove »sence«

Začela je delati v novo zgrajenem »bufetu« na meji na Fernetičih. Delala je nekaj mesecev, ko je nekajkrat prišel tja eden v civilu. Pogovarjala sta se, ampak vse je bilo »zmenjeno« s strani Grudna, pravi Lidija. Spraševal jo je od kod je in povedala mu je tudi za Grudna. Potem je morala takoj »vstran«. Lango ji je rekel, da ne ve kaj je narobe, vendar mora »iti vstran«. Šla je k sestrični v Tomaj, kjer je bila nekaj časa.

Potem je šla na urad za delo v Koper. Šofer avtobusa ji je rekel naj gre h Pahorju (doma iz Opatjega Sela), ki je tam šef. Pahorju je vse, kar se ji je zgodilo, povedala. Imenovala je tudi Grudna oziroma da je on zahteval, da je izgubila službo. Pahor ji je rekel, da zdaj, ko mu je vse to povedala, ji bo dal pismo, s katerim bo šla v Ljubljano, kjer bo povedala vse to, kar je njemu. Bilo je pozimi leta 1953 in 1954.

Partizanski spomenik v Šempolaju. FOTO: Ivo Žajdela

Obisk pri generalu Lokovšku

Na kuverti je bilo napisano, kam naj gre. Bil je nek odsek na notranji upravi. Pred tisto stavbo je bila straža in je niso pustili noter. Miličnik je telefoniral »gor«, ona pa je v hudem mrazu čakala zunaj. Miličnik jo je spremljal v dvigalu v neko pisarno, kjer jo je sprejel general Lokovšek (brat od sodnika v Piranu). Verjetno je šlo za Ivana Lokovška - Jana (1913–1993), med vojno poveljnika več pomembnih partizanskih enot, po vojni poveljnika milice in pomočnika notranjega ministra.

Bala se je, saj ni vedela, kaj bo

Bil je starejši in zelo prijazen, mi je pripovedovala Lidija. Povedala mu je prav vse. Na koncu jo je vprašal, kam gre zdaj. Rekla mu je, da nazaj v Tomaj k sestrični (pri Šprnetovih). Zanimalo ga je, če ima denar za avtobus, vendar ga je imela. Rekel ji je, da naj gre »domov« in počaka, da bo on jutri ali pojutrišnjem ob 11. uri prišel v Sežano in jo bodo prišli iskat. Bala se je, saj ni vedela, kaj bo. Ko so prišli naslednji dan opoldne z avtomobilom ponjo, Lokovšek je bil z še enim moškim, oba v civilu. Nona (stara mati) je jokala, češ da jo bodo »odpeljali« ravno tako, kot so mamo.

Na partizanskem spomeniku v Šempolaju je napisan tudi Grudnov brat, ki da je »padel«. FOTO: Ivo Žajdela

Soočenje z Grudnom v Sežani

V Sežani so jo posedli za veliko okroglo mizo, tam je bilo šest moških (udbovci iz Kopra, ki jih je kasneje spoznala v hotelu Triglav) in dva iz Ljubljane. Med njimi je bil tudi Albert Gruden - Blisk. General Lokovšek ji je rekel, naj pove vse tisto, kot je dan prej povedala njemu. Ko je vse povedala, je Gruden pograbil pištolo in jo v besu porinil po mizi do nje (češ, ubij me, če sem takšen nepridiprav, kot govoriš). Drugi so zavpili nad njim. Lokovšek jo je poslal iz sobe, da naj zunaj počaka. Med polurnim čakanjem je slišala iz sobe vpitje. Ko so jo poklicali nazaj v sobo, ji je Lokovšek rekel, da je ukazal, da ji morajo v 24 urah najti službo. Zapeljali so jo nazaj v Tomaj. Čez dva dni so jo prišli iskat, da bo šla delat na Kozino. Tam je delala v restavraciji na križišču (danes je tam semafor in picerija).

Naj tu pripišem (leta 2024), da je bil zločinec Gruden tudi v Sežani izrazito nečloveška figura, zato je toliko bolj sramotno, da ga sredi občinskega mesta še vedno častijo z velikim spomenikom in dvema rdečima zvezdama.

Partizanskega »narodnega heroja« oziroma velikega zločinca še kar naprej častijo z velikanskim psevdospomenikom v Sežani. FOTO: Ivo Žajdela

Grudnovo zasledovanje na Kozini

Albert Gruden - Blisk je bil na Kozini direktor steklarne. Vsak dan je prihajal v restavracijo in pogledal, če je prazna sosednja soba. Usedel se je, vprašala ga je, kaj bo, naročil je špricar. Ko mu ga je prinesla, je vstal in rekel: »Samo da čujem še besedo. Pazi se!« Na Kozini so si izmišljali vse mogoče o tem, da ne dela dobro. Spoznala je direktorja (novega) hotela Triglav iz Kopra Jožeta Zidarja, ki je prihajal v Brkine po pršut. Rekla mu je, da bi rada vstran s Kozine. Povabil jo je v Triglav, da rabi eno »šankistko« (za delo za šankom). Ker so ji na Kozini delali težave, je odšla v Koper (bilo je leta 1954), kot pravi, »v žarišče«. Ko je prišla v Triglav, je tam videvala tiste možakarje iz Sežane (njihov šef je bil Kovač).

Albert Gruden - Blisk – uničevalec življenj. 

Zaradi Grudna iz Kopra v Piran

Ko je delala v Triglavu jo je Zidar (bil je upokojeni oficir) en dan poklical v pisarno in ji rekel, da mu je žal, da jo je vzel s Kozine, ker bo morala »vstran«. Ko ga je vprašala zakaj, je odvrnil, da je tak »nalog«. Bilo ji je hudo saj je ravno začela lepo delati. Naslednji dan so jo izplačali, vendar jo je Zidar poklical v pisarno in rekel, da ji bo priskrbel službo v Piranu (bilo je leta 1956). Poklical je v Piran direktorja hotela Piran (prej Metropol) Dušana Kovača (doma iz Maribora).

Grudnov grob na Gorjanskem (na sredini, pod drevesom). FOTO: Ivo Žajdela

Novi Grudnovi pritiski

Tako je začela delati v Piranu, za šankom. Vendar ji Gruden tudi tam ni dal miru. Poskušal je, da bi jo odpustili, vendar mu je Kovač dejal, da ne vidi za to nobenega razloga. Direktor Kovač je vedel, za kaj gre, saj mu je Lidija takoj po prihodu povedala za svoje težave. Ko je Kovač odšel v Gorico, je prišel za direktorja Franček Kosovel. Ta ji je nekaj očital, kaj da počne, vendar je lahko ostala. Ko je za direktorja prišel Polšak, je tudi njemu povedala o svojih težavah. Zadnjih 18 let je bila šefica petih oddelkov. V hotelu Piran je delala 32 let; tam se je leta 1984 upokojila.

»Bila je trda, zelo trda,« je dodala k svoji pripovedi. Ko se je upokojila, se je poročila njena hči Doris.

Grudnov vikend v Nadrožici pri Gorjanskem. Imel ga je blizu krajev njegovih zločinov. FOTO: Ivo Žajdela

Mož Lojze Boštjančič

Lidija je živela z možen Lojzetom Boštjančičem 30 let neporočena, čeprav jo je spodbujal k poroki. Mož je bil lesni trgovec in je veliko posloval po Sloveniji in Jugoslaviji. Nabavljal je žagan les, tudi v Srbiji in Bosni. Spoznala ga je leta 1954, ko je nekaj mesecev delala na Fernetičih. Prinesel ji je kakšne najlonke. Ko je odšla na Kozino, sta se tam še bolj spoznala. Ko je morala s Kozine, je izgledalo, kot da pred njim beži. Vendar jo je iskal po Kopru. Z direktorjem Triglava Zidarjem sta si bila blizu doma, z Brkinov, mož je bil doma iz Harij pri Ilirski Bistrici. Zidar ga je spraševal, zakaj jo išče, vendar mu ni povedal, da je že odšla v Piran. Nekega dne je prišel v Piran, dobila sta se v kavarni Tartini. Iskal jo je pet let, potem pa sta ostala skupaj 30 let (do njegove smrti).

Ivo Žajdela, Žrtve so bili tudi otroci žrtev, Demokracija, 23. 4. 2015Konec v: Narodni heroj Albert Gruden - Blisk, Sežana, Brje, Rozalija Žezlina [8]

1/12