Nadaljevanje iz: Albert Gruden - Blisk, Dušan Puh, družina Gustinčič, Rosanda Kralj [5]

Aprila 2015 sem objavil prispevek v treh nadaljevanjih o umoru Rozalije Žezlina iz Brij (Brje) pri Komnu. Prvega sem naslovil Še četrti umor narodnega heroja, Demokracija (16. 4. 2015), drugega Žrtve so bili tudi otroci žrtev (23. 4. 20159, tretjega pa Umor Rozalije Žezlina iz Brij (30. 4. 2015). Poglejmo najprej, kaj sem napisal v prvem.

Bil je strah in trepet civilnega prebivalstva na Primorskem

O zločinih »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska (1923–1982) sem pred tem prispevkom v Demokraciji pisal že dvakrat. Gruden se je rodil v Šempolaju pri Nabrežini. V zadnjem delu druge svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem je bil eden vodilnih komunističnih vojakov na Primorskem. Bil je poveljnik enote VDV (Vojske državne varnosti) na Primorskem (v Brkinih), ki je spomladi 1944 nastala iz VOS. Zaradi zločinov, ki jih je kot VDV-jevec naredil, ga je povojni komunistični režim nagradil z nazivom »narodni heroj«. Bil je strah in trepet civilnega prebivalstva na Primorskem. Leta 1982 ga je na lovu ustrelil lastni sin.

Komunistični »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk.

Od Suhorja in Slivnega …

Prvič sem o Grudnovih zločinih pisal v Demokraciji 12. septembra 2013, ko sem opisal umor dveh deklet iz Slivnega pri Nabrežini, 20-letne Rosande Kralj in njene 23-letne sosede Vide Kralj. V Slivnem ju je ugrabil ob koncu vojne maja 1945 in ju po posiljevanju umoril na Krasu blizu Komna.

Še prej, 13. marca 1945, je v vasi Suhorje v Brkinih ponoči na domu ugrabil tri člane družine Gustinčič in jih tik za vasjo okrutno umoril (zločin sem opisal v Demokraciji 19. septembra 2013).

… do zločina v ulici Rossetti v Trstu

Drugič sem o zločincu Grudnu pisal v Demokraciji 29. maja ter 5. in 12. junija 2014, ko sem povzel ugotovitve Martina Breclja v tržaškem Primorskem dnevniku 20. aprila 2014, v katerem je zapisal pričevanje neke gospe, da je Albert Gruden sodeloval (tudi) pri znamenitem trojen umoru v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944, ko so »neznanci« umorili dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico (roj. Tomažič) in njunega naključnega gosta Draga Zajca.

Brezobzirni morilec, psihopat in sadist

Očitno je bil »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk serijski morilec. Zdaj osvetljujem še njegov četrti umor. 5. maja 1945 je umoril Rozalijo Žezlina iz Brij pri Komnu, mater dveh deklet. Tudi njo je, tako kot nekaj dni kasneje dve dekleti iz Slivnega, umoril blizu svojega rojstne vasi Šempolaj.

22. avgusta 2014 sem v Slovenski Istri obiskal hčerko umorjene Rozalije Žezlina Lidijo Boštjančič, ki mi je opisala Grudnov umor svoje mame in kasnejše Grudnovo trpinčenje. Njena zgodba je grozljiva, Gruden pa v njej nastopa kot brezobzirni morilec ter bolni psihopat in sadist.

Pot do Lidije Boštjančič

Gospa Lidija svoje strašne življenjske zgodbe ni obešala na veliki zvon. Do nje sem prišel čisto po naključju. Zanjo sem izvedel nekaj pred tem, ko sem bil v Harijah v Brkinih zaradi neke druge teme, o kateri sem pisal. Tam sem naletel na gospo, dobro Lidijino znanko, ki je pred tem brala moje članke v Demokraciji o Grudnovih zločinih v Brkinih in na Krasu. Na kratko mi je povedala, da je Gruden umoril tudi mamo njene znanke. Dala mi je njen telefon in Lidija Boštjančič me je čez nekaj dni odprtih rok sprejela, saj je tudi ona pred tem brala moje članke o Grudnovih zločinih v Demokraciji.

Po svoje me ta slučajnost, kako sem prišel do tega »novega« Grudnovega zločina, zelo zaskrbi. Govori o tem, kako so nekateri med drugo svetovno vojno in po njej storili hude zločine, pa sorodniki ubitih v teh zločinih o tem ne govorijo. Mnogi zločini partizanov bodo na tak način odšli v pozabo.

Lidija Boštjančič, hči umorjene Rozalije Žezlina. FOTO: Ivo Žajdela

Dogodek v gostilni v Brjah pri Komnu

Prisluhnimo pripovedi Lidije Boštjančič. Začelo se je leta 1944. Takrat so ponoči hodili partizani Lidijino mamo Rozalijo Žezlina strašit. Bili so domačini, organizator je bil Albert Gruden - Blisk. Bili so pijani, saj so bili v vaški gostilni, ki jo je vodila prihodnja Grudnova tašča Pavla Grgič; po vojni se je poročil z njeno hčerko Mileno. Stvari od očeta (obleke, tudi usnjen reklc) so odnesli. Prav zahtevali so to in izgleda, da so vedeli, da ima to.

Lidijin oče Dominik Žezlina je leta 1941 ali 1942, dokler ga Italijani niso vpoklicali v vojsko, hodil v gostilno Grgič. Oče je začel piti in ni več sodeloval doma. Ves denar je, po domače povedano, doma »kradel« in ga »znosil« tja. Tam so balinali in nekaj se je »spletlo« med očetom in gostilničarko Grgičevo (mamo prihodnje Grudnove žene).

Lidijini mami je bilo enkrat, ko očeta ni bilo domov dva dni, vsega zadosti in je šla v gostilno. Tam je (verjetno med prepirom) med drugim zgrabila pollitrsko vinsko steklenico in je z njo udarila gostilničarko Pavlo Grgič. Od takrat naprej je gostilničarka Rozalijo zelo sovražila. Takrat je bila hčerka gostilničarke Milena že Grudnova punca. Gruden je živel blizu, saj je njegova vas Šempolaj oddaljena od Brij le »dvajset minut« (danes na drugi strani slovensko-italijanske meje).

Postali sta »partizanski siroti«

Lidijinega očeta so leta 1942 vpoklicali v italijansko vojsko. Domov je prišel septembra 1945 s Prekomorsko brigado. Takrat sta mu hčerki povedali, da mame ni. Začel je piti in govoril, da se bo šel obesit. V začetku še ni vedel, da je vmešan Gruden. Potem pa je »šel« in hčerki pustil sami doma. Ni ne skrbel za njiju in jima ni dal prav nič. Takrat je bila vas polna Angležev in Američanov. V vasi so bili do oktobra, ko so odšli v Trst.

Za sestri je skrbel stric. Tudi njega je Albert Gruden - Blisk hotel ubiti, vendar mu je ušel. Septembra 1945 je k njima prišla ena ženska, ki je delala na občini v Komnu. Rekla jima je, da naj se »napravita«, da bosta šli v Ljubljano v internat oziroma šolo. Odpeljali so jih v Gorico na železniško postajo. Tam se jih je nabralo več otrok. Rekli so, da so partizanske sirote, vendar onidve s sestro to nista bili. Ko so prišli v Ljubljano, so jih dali v neko stavbo, kjer so bile slamarice in umazane sive deke.

Iz te hiše v Brjah je Gruden odpeljal Lidijino mamo v smrt. FOTO: Ivo Žajdela

Dekli na Gorenjskem

Naslednji dan so jih, bilo jih je okoli 40, naložili na vlak. V Medvodah so morali sestopiti. Prišli so ljudje in jih izbirali – za hlapce in dekle. Ti kmetje so bolj izbrali fante in le kakšno punco. Potem so jih odpeljali naprej in v Škofji Loki se je to ponovilo. Lidijo je izbrala ena Manca, ki je imela restavracijo blizu železniške postaje na Trati. Zanjo je lepo skrbela, vse do osemnajstega leta. Poslala jo je tudi v osnovno šolo, da bi jo končala, saj je imela samo pet razredov italijanske. Ker pa je govorila v primorskem narečju, so se sošolci iz nje norčevali. Zaradi tega ni hotela več v šolo. Manca je šla z njo, da bi se težava nehala, vendar je bilo prehudo.

Lidijino sestro Marčelo so posvojili v Kranju pri Pičulinu. Ti so dobro skrbeli zanjo. Od septembra 1945 do velike noči 1946 se nista videli.

Delavka v gostinstvu na Gorenjskem

Lidijina skrbnica Manca je bila tri leta zaprta v Ravensbrücku. Pri njej se je Lidija naučila del v gostinstvu. Ko so leta 1948 vse nacionalizirali, so tudi tisto restavracijo. Manca bi lahko ostala kot poslovodja, vendar je kupila hišo v Radovljici in Lidijo vzela s seboj. Živela je z enim Janezom, mesarjem, tudi on je šel z njimi in tam sta se Manca ter Janez poročila.

Lidija je začela delati v kavarni Triglav. Zatem je šla v gostinsko šolo na Bled. Od tam so jih pošiljali, kjer so jih rabili (npr. v Kranjsko Goro ali na Bled). Lidija je ostala na Bledu, v hotelu Lovec. Tam blizu je bil dom za miličnike in udbovce.

Grudnov »vpliv« na Bledu

Takrat je bil na Bledu na dopustu tudi Albert Gruden - Blisk z družino. Lidija ni vedela, da je to on, poznala pa je njegovo ženo Mileno, saj je bila doma iz njene vasi Brje (hčerka gostilničarke Grgič). Nastal je »cirkus«. Gruden je od direktorja zahteval, da morajo Lidijo »dati proč«. Direktor je odgovoril, da ne ve zakaj bi jo »dajal proč«, saj punca dela, edino manj je kvalificirana. Gruden je vztrajal, prihajali so tudi drugi udbovci, direktor je tudi bil oficir. Dali so jo v Žirovnico, kjer je bila nekaj časa. Od tam pa je šla v Kranjsko Goro (bila je zimska sezona) in tam delala leto in pol. Pove, da so bili mladi navdušeni, da bi šli »proč« (v tujino).

Spomenik partizanskemu »narodnemu heroju« Albertu Grudnu - Blisku sredi Sežane. FOTO: Ivo Žajdela

»Obsodili« so jo na dve leti zapora

Lidija meni, da je bilo organizirano iz ozadja, da bi jo »zapeljali«. Verjela jim je, da bodo šli (ilegalno) čez mejo. Želela je nazaj na Tržaško, v Trst, kjer je živela mamina sorodnica. Toda v Ratečah so jih ujeli. Bilo je leta 1950. Zaprli so samo njo. »Obsodili« so jo na dve leti zapora. Ko je bila na sodišču v Ljubljani, kot starejša mladoletnica, je njen oče od strahu rekel, da ona ni njegova hči, da se ji odpoveduje. Bil je šofer, vozil je tovornjak, ko so gradili Novo Gorico. Potem se je še trikrat poročil, umrl je v Celju leta 1983.

Ivo Žajdela, Še četrti umor narodnega heroja, Demokracija, 16. 4. 2015Nadaljevanje v: Narodni heroj Albert Gruden - Blisk, Sežana, Brje, Rozalija Žezlina [7]

1/5