Nadaljevanje iz: Albert Gruden - Blisk, družina Gustinčič, Suhorje, Brkini [3]

Ko sem septembra 2013 objavil »zgodbo« o zločinih »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska v Brkinih in na Krasu, se je najprej odzvala hčerka, nato še sin, nazadnje pa z dolgim blatenjem v Primorskih novicah še Dušan Puh. Zaradi tega sem v reviji Demokracija 29. maja 2014 objavil prvi del prispevka pod naslovom Če ni besede, tudi zločina ni. Takole sem napisal.

V Sloveniji sta dve vasi s podobnim imenom. Prva, Suhor nad Metliko, je povezana z velikim partizanskim zločinom 29. novembra 1942, ko so partizani uničili postojanko protirevolucionarne Legije smrti. V boju je bilo ubitih 23 protirevolucionarjev, partizani pa so po napadu umorili še osem ujetnikov.

V Brkinih, nad reko Reko in blizu Škocijanskih jam, pa je vas Suhorje. Tam so partizani 13. marca 1945 umoril družino Gustinčič.

Sovražijo resnico, malikujejo pa mitologijo protifašizma

Več let sem bil naprošan, da raziščem in obelodanim umor družine Gustinčič. Zaradi obilice dela sem s tem odlašal. Potem pa sem se julija 2013 le zapeljal na Suhorje. Na pokopališču sem iskal grob Gustinčičevih in najprej slikal napačnega. Šele ko so mi v vasi povedali, da na njihovem grobu ni napisa Gustinčič, ampak domače ime Janezovi, sem ga našel. Grob je za cerkvijo, osamljen in le z skromnim napisom Janezovi. Samo to in še nekaj plastičnih rož.

Tisti dan sem govoril z domačini, ki sem jih naključno srečal v vasi. Povedali so mi grozljivo zgodbo o umoru družine Gustinčič. 68 let je ostala neraziskana. Noben primorski zgodovinar ali novinar se je ni lotil. Tovrstne zgodbe – mnogo jih je na Primorskem – za njih ne obstajajo. Za njih obstajajo le partizani, fašizem in mitološka »Vstala Primorska«. Kot bomo videli v nadaljevanju, zanje zločini partizanskega »protifašizma« ne obstajajo. Če pa kdo v zadnjih letih na kakšnega opozori, pa je vreden popolnega molka in verjetno tudi prezira. Takšni s(m)o!

Sovražijo resnico, malikujejo pa mitologijo protifašizma.

Suhorje nad reko Reko v Brkinih (zadaj Vremščica). FOTO: Ivo Žajdela

Oče Polde Gustinčič je celo »futral« partizane zločinca Masla

Družina Gustinčič, po domače Janezovi, je živela v vasi Suhorje v severozahodnem delu Brkinov. Njihova hiša je stala sredi vasi, Gustinčičevi pa so pred drugo svetovno vojno in v času fašizma imeli v njej manjšo trgovinico. Sina Karla so Italijani mobilizirali v svojo vojsko in delil je usodo mnogih primorskih moških, ki so se ob koncu vojne vrnili v Slovenijo v okviru t. i. prekomorskih partizanskih brigad. Drugega sina Poldija so od doma odgnali (»mobilizirali«) partizani. Ker se pri njih verjetno ni počutil dobro, jih je zapustil in se vrnil domov (nekateri to imenujejo dezertacija, kar pa je povsem napačno in krivično za obravnavano osebo). Poslej je partizane kritiziral. Janezovi, kot so rekli po domače Gustinčičevim, so dajali partizanom celo hrano. Oče Polde Gustinčič je v Žlebu, kot so rekli območju v smeri proti Ostrožnemu Brdu, kjer so pasli krave, dajal hrano lačnim partizanom, ki jih je vodil Karlo Maslo.

Albert Gruden je umoril tričlansko družino na Suhorju

V vasi, nedaleč od Gustinčičeve hiše, okoli trideset metrov vstran, so imeli trije komunisti, člani Knoja, v gospodarskem poslopju Marije Prelc v kleti bunker. Vodil jih je Albert Gruden - Blisk, druga dva pa sta bila Tajnikar in Kocijančič. Gruden je vodil peti bataljon (1. brigade 2. divizije) VDV, ki se je spomladi 1945 že preimenoval v Knoj.

13. marca 1945 ponoči je Albert Gruden - Blisk s svojo skupino partizanskih morilcev prišel h Gustinčičevim in jih prisilil, da je družina šla z njim od doma. Nedaleč od vasi, morda dobrih sto metrov od domače hiše proti vzhodu, so jih na nekem vrtu umorili: očeta Poldeta, mater Marjano in sina Poldija. Hči Antonija jim je uspela uiti (kasneje je živela v Trstu, kjer je umrla in je tam tudi pokopana). Slabo so jih zakopali na kraju zločina, na njivi, tako da je obleka gledala ven. Čez nekaj dni, 17. marca, so jih domačini prekopali na pokopališče. Kasneje je Gruden »komentiral«, da so dobili svoje. Bili so kritični do partizanov. Gustinčičeva je hodila v Trst po blago, ki so ga prodajali v trgovini. Po umoru so trgovino in hišo izropali.

Osamljeni grob Janezovih (Gustinčičevih) na Suhorju. FOTO: Ivo Žajdela

Po 68 letih sramotnega molka – zgodovinarjev, novinarjev ...

12. in 19. septembra 2013 sem v Demokraciji v dveh nadaljevanjih (končno) objavil »zgodbo« o umoru družine Gustinčič na Suhorju. Ob raziskavi te zgodbe pa sem odkril, da je morilec Gustinčičevih »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk storil še več hudih zločinov. Med drugim je s partizanskim pajdašem v Slivnem pri Nabrežini nekaj dni po končani vojni maja 1945 ugrabil dve lepi dekleti, Rosando Kralj (20 let) in Vido Kralj (23 let). Za njima je izginila vsakršna sled. Kasneje so njuni razmrcvarjeni trupli našli pri Komnu.

Dopis leta 2024: Tri leta po objavi tega prispevka je, leta 2016, je Martin Brecelj izdal knjigo Anatomija političnega zločina (Mladika, Trst), v kateri je s poglobljeno analizo veliko virov dokazal, da so Stanka Vuka umorili trije morilci komunistične VOS, eden med njimi je bil Albert Gruden - Blisk.

Tonin Milene Gruden

14. novembra 2013 se je Milena Gruden, hči »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, v Demokraciji odzvala na moje pisanje o Grudnovih zločinih v Brkinih med drugo svetovno vojno in že po vojni na Tržaškem. Prav nič je niso zanimali zločini, ki sem jih pripisal njenemu očetu. Namesto tega mi je pripisala »nestrokovnost«, »tendencioznost«, »strup«, »gnev« in »sovraštvo«, zraven pa še natrosila vrsto floskul o spravi. Celo poslanec NSi Matej Tonin ji je prišel prav glede »spravljivosti« in »gledanja v prihodnost«. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Kaj žalostno, to je tako značilno za veliko Slovencev, ki so žrtve ideoloških indoktrinacij in živijo v ponarejenih svetovih ter z izkrivljenim pogledom na resnico in pravico.

Milena Gruden živi v takšnem svetu vrednot, da je svoje pisanje proti meni objavila celo v Primorskih novicah in tržaškem Primorskem dnevniku, čeprav bralci teh dveh časopisov mojih člankov niso poznali in zato niso mogli vedeti, o čem teče beseda. Primorskim novicam sem poslal kratki odgovor, ki so ga 28. novembra 2013 objavile, Primorskemu dnevniku pa nisem nič pošiljal. Mislil sem si svoje, čeprav pri tem ne bi smel ostati.

Komunistični »heroj« Albert Gruden - Blisk VIR: Arhiv Slovenije

Heroji Milana Grudna

7. januarja 2014 se je v Primorskih novicah oglasil še njen brat Milan Gruden. Tudi njega resnica o zločinih njegovega očeta ni prav nič zanimala. Namesto tega se je spraševal »koga motijo heroji«. Zapisal je, da je bil njegov oče upornik in heroj ter da je »lahko vzor obnašanja današnjih in prihodnjih generacij«. Jaz pa sem zanj le »kolešček« nekakšnega »stroja«. Na koncu je pribil: »narod brez herojev je narod hlapcev«. Tudi njemu nisem odgovoril, čeprav bi zaradi bralcev moral.

Izdajalci Dušana Puha

Potem pa je uredništvo Primorskih novic 31. januarja 2014 v posebni petkovi prilogi časopisa 7. val objavilo eno stran in pol dolg napad name, ki ga je napisal »partizan« (kot se je podpisal) Dušan Puh. Tudi Puha ni nič zanimalo moje navajanje o zločinih »narodnega heroja« Grudna. V apologiji zločinca pod naslovom Izdajalec je hujši od sto sovražnikovih elitnih vojakov je pisaril vse mogoče, predvsem pa me je ves čas blatil.

Dušan Puh, Izdajalec je hujši od sto sovražnikovih elitnih vojakov, Primorske novice, 31. 1. 2014

»Partizan« Dušan Puh. VIR: obalaplus.si

(Ne)pravica do odgovora Vesne Humar

6. februarja sem odgovorni urednici Primorskih novic Vesni Humar poslal odgovor na Puhovo pisarijo z naslednjim spremnim dopisom: »Pošiljam vam članek, ki je tudi odgovor na članek Dušana Puha v petkovi prilogi Primorskih novic 7. val (31. januar, str. 20–21). Zelo bi vam bil hvaležen (in verjamem, da tudi marsikdo od bralcev Primorskih novic), če bi lahko v isti prilogi na enak način objavili tudi moj članek.

Opremili bi ga lahko s fotografijami, kot jih predlagam s podpisi na koncu članka. Dve vam že zdaj dodajam, ostale pa vam bom poslal takoj, ko mi boste sporočili, da se strinjate s takšno objavo. (Objave članka mi seveda ni treba honorirati.).«

Nihče za urednico

Potem sem čakal. Navadno se na elektronsko pošto odgovori takoj. Karkoli. Toda odgovora odgovorne urednice Primorskih novic Vesne Humar nisem pričakal. Prav tako ni objavila mojega članka, v katerem sem odgovarjal stran in pol dolgi diskreditaciji mojega pisanja s strani Dušana Puha.

Urednica mi je verjetno s to popolno ignoranco hotela sporočiti, da sem zanjo NIČ. Objavila je stran in pol dolgo pisarijo proti meni, jaz pa nisem vreden niti odgovora, da je mojo pošto prejela.

Zgovorni molk

Vprašati se moramo, čemu tak odnos in ignoranca. V času socializma, pred 24 in več leti, bi lahko rekli, da sem dregnil v »sveto kravo«, kar ni dovoljeno početi. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 – polnih 24 let že živimo v demokraciji – pa »svetih krav« več ni. Končno, po dolgem in nasilnem molku, se lahko govori in piše tudi o zločinih »druge strani«, torej komunistov, partizanov, »narodnih herojev«, »protifašistov« ...

Odgovorna urednica Primorskih govoric pa – 24 let po demokratizaciji Slovenije – s svojim zgovornim molkom pritrjuje Dušanu Puhu, ki je gluh za zločine (kogar koli), mene, ki sem najprej o nekih zločinih pisal, potem pa se branil pred očitki ignorantov resnice o zločinih, pa ima za nevrednega kakršne koli obravnave. Hvala lepa, gospa urednica. Ali mar verjamete, da vam bodo Primorci za to vašo svojevrstno cenzorsko držo ploskali? Verjetno vam marsikdo bo. Vendar, kako vam ni jasno, da nismo več v socializmu. In: da je danes zavržno dejanje tudi to. Branjenje zločincev in blatilcev pa je res svojevrsten ponos. Prav zanimivo bo gledati, kako bodo ti ljudje živeli v tej toliko opevani »prihodnosti«.

»Nam« je vse dovoljeno

Naslov članka Dušana Puha Izdajalec je hujši od sto sovražnikovih elitnih vojakov lepo prikazuje mentaliteto nekdanjih komunistov, ki so pod oznako »izdajalca« množično ubijali ljudi. Svoje politične nasprotnike so enostavno označili s terminom »izdajalec« in že je bil zanje umor opravičen.

Dušan Puh se je na moje pisanje o zločinih »narodnega heroja« Alberta Grudna - bliska odzval z dolgim odmevom. Toda v njem je uporabljal le prej omenjeno »logiko«. Ta je bila, da »smo mi«, to je partizani, lahko počeli vse, kar »nam« je bilo prav. Če pa zdaj nekdo kaj od tega problematizira, je podoben tistim »izdajalcem«, ki smo jih nekoč uničevali. Ne vem, če se Dušan Puh vidi tako, kot sem ga zdaj tu okarakteriziral, toda tako je. Ker vem, da gre za starejšega človeka, za katerega bi pričakoval, da je že zdavnaj vzel lekcijo iz osnov človeškega življenja, iz njegovega pisanja izhaja, da temu ni tako. Zato naj mu vsaj pri teh letih povem, da v Sloveniji živijo tudi drugi ljudje, ne le Dušan Puh in tisti krog, za katerega meni, da je lahko počel vse in da tega ne sme nihče problematizirati.

Dušan Puh. VIR: društvo Tigr

Nasilje komunistov in protinasilje nacistov

V pisanju o »narodnem heroju« Albertu Grudnu - Blisku sem konkretno pisal o njegovih zločinih. Dušana Puha te konkretnosti oziroma ti zločini sploh ne zanimajo. Ponavlja mantro, da je bil Gruden partizan, s čimer mu je torej bilo dovoljeno vse, tudi najbolj zavržni umori, in da so bili okoli njih »izdajalci«, fašisti, Nemci, nedičevci in še kdo, ki niso bili nič vredni. Potrebno jih je bilo uničevati. Kot rečeno, lekcije, da ta človeški svet ni črno-bel, ampak je veliko bolj »pisan« in zapleten, Dušan Puh ni osvojil.

Gotovo so bili okupatorji vredni vsega zaničevanja in upora. Toda to še ne pomeni, da pod krinko upora lahko neka ideološka klika počne prav vse in da potem tega ne sme nihče problematizirati, če je to potrebno. Po Evropi je bilo med drugo svetovno vojno veliko uporniških oblik, toda nikjer drugje, razen v Sloveniji in Jugoslaviji, ni bilo takšne, kot so to bili Brozovi in Kardeljevi komunisti s svojimi milicami. Povsod drugod so skrbno pazili, da bi bilo uničenih življenj v povračilnih ukrepov okupatorja čim manj, pri nas pa ti uničeni nikoli niso bili noben problem. Nasprotno, več kot je bilo tega (partizanskega) nasilja in (okupatorjevega) protinasilja, večjo legitimnost so si pripisovali komunisti s svojimi vojskami.

Prodajalec puhlic o »izdajalcih«

Uvodoma sem povzel »zgodbo« o partizanskem umoru družine Gustinčič na Suhorju v Brkinih. Dušan Puh bi s svojo »logiko« opravičevanja partizanskih zločinov morda ob tem rekel, nečesa so že morali biti krivi, da jih je Gruden dal ubiti. Ne, ničesar niso bili krivi. Takšnih partizanskih umorov je bilo med vojno na Slovenskem nešteto. Tu jih ne morem naštevati. Saj Dušan Puh dobro ve za kaj je šlo med vojno, zato je njegovo sprenevedanje v članku toliko hujše. O tem dogajanju se je v zadnjih 25 letih v Sloveniji že zelo veliko pisalo. Vse je znano, vse je jasno. Le Dušan Puh in nekateri njegovi somišljeniki bi radi še kar naprej prodajali puhlice o »izdajalcih«.

Dušan Puh je bil komunistični »politični komisar« v partizanskem Istrskem odredu. Lahko bi veliko povedal o komunističnih zločinih med Brkini in Istro, bilo jih je veliko, tako pa raje zagovarja morilca Primorcev Alberta Grudna - Bliska ter trosi nesmisle o »izdajalcih«. Tisi, ki hoče vedeti, ve, kdo so bili izdajalci slovenstva.

Koprska rdeča oblast je partizanskemu zločincu Karlu Maslu v Kopru postavila celo spomenik. Očitno živijo v samoprevari, da jih ni treba biti sram. FOTO: Ivo Žajdela

Koprski »narodni heroj« Maslo

Naj Puha potolažim z naslednjim. Lansko leto sem nameraval pisati o dveh »narodnih herojih«, ki sta delovala na Primorskem, oba v Brkinih. Eden je bil Albert Gruden - Blisk, drugi pa Karlo Maslo. Članek o Grudnu sem objavil, o Maslu pa še ne, saj je vmes prišla dolga nadaljevanka o Pohorskem bataljonu. No, Maslova zgodba pride na vrsto v kratkem. Ta bo še hujša od Grudnove, čeprav je pri zločinih, ki sta jih počela, težko primerjati, kateri je večji od drugega. Vsak zločin je velik. Na zgodbo o Maslovem zločinstvu torej malo še počakajmo. Naj Koprčani malo še živijo v samoprevari, da jih ni treba biti sram.

Olga Knez, Kdaj bo Karlo Maslo dobil spomenik?, Primorski dnevnik, 23. 8. 2009V Kopru bodo odkrili spomenik narodnemu heroju, Primorski dnevnik, 22. 4. 2010

Pripoved Iva Kralja

Nekateri ljudje so takšni, da večji kot je zločin, bolj se glede njega sprenevedajo. Ob hujšem zločinu si nadenejo debelejši oklep in zdi se jim, da so pod njim varnejši pred resnico in pravico, ki jih zasleduje. Albert Gruden - Blisk je takoj po koncu vojne, maja 1945, v vasi Slivno pri Nabrežini ugrabil dekleti Rosando Kralj in Vido Kralj. Za njima je izginila vsaka sled. Ni ju bilo nazaj. Slivenci so vedeli, kdo jo ju je ugrabil. Ko je Rosandin brat Ivo Kralj, ki je bil takrat mlad partizan, za nekaj dni prišel na obisk domov in je slišal, kaj se je zgodilo ter kdo sta bila nepridiprava, ugrabitelja mladih, lepih in priljubljenih deklet, je ponorel. Naj se še enkrat srečamo z njegovo pripovedjo.

Čeprav se ne ve, kje so morilci zakopali Marto Terčon, so jo sorodniki napisali na svoj nagrobnik v Slivnem. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski umor Marte Terčon pri Vrabčah

V Slivnem pri Nabrežini so živela tri lepa dekleta: Marta Terčon (19 let), Rosanda Kralj (20 let) in Vida Kralj (23 let).

Ivo Kralj: »Kot 16-letni fant sem bil mobiliziran v partizane in sem bil dodeljen komandi mesta Sežana. Bil je 8. maj 1945, ko sem v Sežani srečal sovaščana Stanka Miliča, ki mi je povedal, da sta dan prej prišla v vas oznovca Albert Gruden (Blisk) iz Šempolaja in moj sovaščan Oskar Petelin ter odgnala neznano kam mojo 20-letno sestro Rosando in 23-letno sosedo Vido Kralj. Slednjo so takrat že drugič odgnali. Že leta 1943 so jo partizani odgnali skupaj z 19-letno Marto Terčon. Vida je morala partizaniti skoraj leto dni. Marto pa so ustrelili in se še danes ne ve, kje je pokopana /umorili so jo pri Vrabčah nad zgodnjo Vipavsko dolino; ko so jo domači hoteli prekopati na domače pokopališče v Slivnem, so jo zločinci izkopali in skrili drugam, tako da je niso mogli vsaj spodobno pokopati v bližini doma, op. I. Ž./. Vse to zaradi nekega izmišljenega izdajstva, ki ga v resnici nikoli ni bilo.

Nagrobnik Rosande Kralj v Slivnem pri Nabrežini. FOTO: Ivo Žajdela

Za tri dni na kraj zločina

Vendar naj se vrnem k srečanju s Stankom Miličem. Vprašal sem ga, če se je moj oče vrnil iz Nemčije, kamor so ga nacisti odpeljali kot predsednika krajevne OF. Še danes slišim, kako mi je odgovoril: 'Še nihče se ni vrnil!' Pomislil sem na dom, na mamo in 18-letno sestro Ireno, ki prav gotovo ob tolikem hudem in tolikšni žalosti nista zmogli opravljati vsega potrebnega dela, saj smo imeli v hlevu šest glav živine pa trte in še ostalo nujno delo na kmetiji. Sklenil sem, da prosim komandanta, če me pusti domov vsaj za dva dni. Razumel je mojo stisko in mi podpisal tridnevni dopust ter mi dal prepustnico, ki jo še danes hranim. Na njej je bilo napisano: 'Se dovoli tovarišu Ivotu Kralju bivanje v Slivnem za 3 dni zaradi osebne snage. Nosi orožje št. 9019.' Nemudoma sem se odpravil domov. Komaj sem prišel, sem res najprej poskrbel, da sem se okopal, slekel sem se na štali, saj sem bil ves ušiv, kot je bilo v tistih razmerah za vojake normalno.

Spominska plošča v Slivnem pri Nabrežini z imeni Rosande Kralj, Vide Kralj in Marte Terčon, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Ure žalosti in jeze

Kakor so se me doma razveselili, tako je bilo tudi strašno. Mama je obupano jokala in prosila, naj ji vrnejo ljubljeno hčerko. Zame so bile to nepozabne ure žalosti in jeze. Vsa obupana mi je mama hitela praviti, kako so prišli po Rosando in kaj je rekla Petelinu. Kako ga je spomnila, da je bil oče v vojski generala Maistra, da so mu fašisti v Mavhinjah dali piti pol litra olja, ker ni hotel s svojimi godbeniki sodelovati na proslavi pohoda na Rim (Marcia su Roma). Povedala mu je, da so očeta leta 1938 zaprli, da je bila Rosanda partizanska kurirka, da je skupaj z Desanko Fabjan nosila pakete internirancem v Gonars, in naštela mu je še veliko primerov preganjanja naše družine. Petelin pa ji je odgovoril: 'Danes ne pomaga biti Slovenec. Danes moraš biti komunist!,' in odgnal sestro.«

Ivo Žajdela, Če ni besede, tudi zločina ni, Demokracija, 29. 5. 2014Nadaljevanje v: Albert Gruden - Blisk, Dušan Puh, družina Gustinčič, Rosanda Kralj [5]

1/12