Suhorje v Brkinih.

Nadaljevanje iz: Marta Terčon, Slivno, partizanski umor, Vrabče [2]

Družina Gustinčič, po domače Janezovi, je živela v vasi Suhorje v severozahodnem delu Brkinov, ki leži na vzpetini nad reko Reko, južno od Dolnje Košane. Nekoč je bila pri njihovi hiši hišna številka 28, danes pa je priključena k sosednji hiši št. 26. Hiša je stala sredi vasi, ob majhnem trgu, Gustinčičevi pa so pred drugo svetovno vojno in v času italijanske okupacije oziroma fašizma imeli v njej manjšo trgovinico. Sina Karla so Italijani mobilizirali v svojo vojsko in delil je usodo mnogih primorskih moških, ki so se ob koncu vojne vrnili v Slovenijo v okviru t. i. prekomorskih partizanskih brigad. Drugega sina Poldija so od doma odgnali (»mobilizirali«) partizani. Ker se pri njih verjetno ni počutil dobro, jih je zapustil in se vrnil domov. Poslej je partizane kritiziral. Ker so mu ti verjetno grozili, da ga bodo znova »mobilizirali«, si je na »zdravo nogo« nadel gips. Naj bi bil tudi delni invalid. Umaknil naj bi se celo v Sežano, k nekemu Žnidaršiču.

Janezovi, kot so rekli po domače Gustinčičevim, so dajali partizanom celo hrano. Oče Polde je v Žlebu, kot so rekli območju v smeri proti Ostrožnemu Brdu, kjer so pasli krave, dajal hrano lačnim partizanom, ki jih je vodil Karlo Maslo.

Skromni grob umorjene družine Gustinčič na Suhorju. FOTO: Ivo Žajdela

Zločin Alberta Grudna - Bliska na Suhorju

V vasi, nedaleč od Gustinčičeve hiše, okoli trideset metrov vstran, so imeli trije komunisti, člani Knoja, v gospodarskem poslopju Marije Prelc v kleti bunker. Vodil jih je bil Albert Gruden - Blisk, druga dva pa sta bila Tajnikar in Kocijančič. Gruden je vodil peti bataljon (1. brigade 2. divizije) VDV, ki se je spomladi 1945 že preimenoval v Knoj.

13. marca 1945 ponoči je Albert Gruden - Blisk s svojo skupino partizanskih morilcev prišel h Gustinčičevim in jih prisilil, da je družina šla z njim od doma. Nedaleč od vasi, morda dobrih sto metrov od domače hiše proti vzhodu, so jih na nekem vrtu umorili: očeta Poldeta Gustičniča, mater Marjano in sina Poldija. Hči Antonija mu je uspela uiti (kasneje je živela v Trstu, kjer je umrla in je tam tudi pokopana). Zakopali so jih na kraju zločina, na njivi. Bili so le slabo prekriti z zemljo, tako da je obleka gledala ven. Čez nekaj dni, 17. marca, so jih domačini pokopali na pokopališče. Kasneje je Gruden »komentiral«, da so dobili svoje. Bili so kritični do partizanov. Gustinčičeva je hodila v Trst po blago, ki so ga prodajali v trgovini. Po umoru so trgovino in hišo izropali. Njihov grob je za cerkvijo in je danes razmeroma skromen, na plošči pa piše le Janezovi, kot se jim je reklo po domače.

Neskromni grob komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska na Gorjanskem pri Komnu. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko uničenje družine Gustinčič na Suhorju v Brkinih

Hiše jim komunisti po vojni niso zaplenili (»nacionalizirali«), verjetno zato, ker je bil sin Karlo pri partizanih (prekomorec). Karlo je bil po vojni zaposlen v kombinatu Pivka v Neverkah, kjer je bil vratar. Živel je sam in se je na koncu zapil. V hiši staršev se je bal živeti, saj ga je nasilna smrt staršev zelo prizadela. Seveda si pod komunizmom o umoru nihče ni upal govoriti. Do upokojitve je stanoval v Neverkah v okviru kombinata, po upokojitvi pa je kupil hišo v slabem stanju v spodnjem delu Suhorja, jo obnovil in živel tam. Umrl je pred okoli tridesetimi leti. Pokopan je na Suhorju. Takrat je prišla na pogreb tudi njegova sestra, ki je živela v Trstu (bila je poročena z Italijanom in imela hčerko). Hišo so kupili sosedje, ki so se v vas priselili in jo preuredili v garažo.

Ko sem se 9. aprila 2011 v vasi pogovarjal z dvema starejšima domačinoma, ki sta bila med vojno mladoletnika, sta mi oba zatrdila, da družina ni storila nič takšnega, da bi jo bilo treba ubiti; takrat mi je to povedal tudi tretji vir, dober poznavalec vasi. Konec julija 2013 pa sta tako povedali tudi dve starejši vaščanki, ki sta družino poznali in sta v času umora živeli v neposredni bližini Gustinčičevih. Ti dve sta mi večkrat o Albertu Grudnu - Blisku povedali vse najslabše. Bil je »prase«. Vsi so se ga bali. Po vojni je nekajkrat še prišel na Suhorje, potem pa si naj ne bi več upal, saj naj bi se bal. Česa le?!

Skromna hiša uničene družine Gustinčič na Suhorju v Brkinih je že zdavnaj v tujih rokah. FOTO: Ivo Žajdela

Zločinčev pobeg iz zapora v Pivki

Umor družine Gustinčič je imel svoje nadaljevanje. V tistem času so bili na Primorskem (na Pivškem in v Vipavski dolini) četniki oziroma nedičevci, ki so pred tem prišli v Slovenijo z juga. Čeprav verjetno slabo, so vendarle predstavljali nekakšno zasilno oblast. Francka Gustinčič, soseda Gustinčičevih, ki je bila hkrati sestrična Janeza Gustinčiča, je videla, kako je Albert Gruden - Blisk gnal Gustinčičeve mimo Ješnikove hiše in jih takoj zatem umoril nedaleč vstran. Od videne groze se ji je »zmešalo« (že prej naj bi bila malo prizadeta), stekla je v dolino, tam srečala četnike in ko so jo ti vprašali zakaj je vsa iz sebe, jim je povedala za dogodek (kasneje se je umaknila v Trst). Odšli so na Suhorje, skupaj segnali domačine in jih začeli zasliševati, kje je bunker. Večina za kraj ni hotela povedati. Ko so le izvedeli, kje se nahaja, so ga obkolili. Ker se vedevejevci niso hoteli prikazati ven in se predati, so četniki ob strani skopali luknjo, prišlo je do streljanja, vendar ni bil nihče ranjen. Četniki so poslopje, ki je bilo krito s slamo, zažgali. Štirje vedevejevci, na čelu z Albertom Grudnom - Bliskom (morilcem Gustinčičeve družine), so se predali. Ker se je ogenj razširil tudi na nekaj sosednjih gospodarskih stavb, ki so bile prav tako krite s slamo, je iz ene prišel nek partizan ali komunistični aktivist in se »sprehodil« med ostalimi. Ker ga četniki niso poznali, ga niso aretirali. Okoli trideset domačinov so tisti dan odgnali v Pivko. Tam so jih zaprli in zasliševali. Po zaslišanju so jih posamič spuščali domov. Ko jih je bilo zaprtih še polovico, je Gruden organiziral pobeg, ki je bil uspešen, saj so se vsi rešili.

Neskromna hiša komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska v Nadrožici pri Gorjanskem pri Komnu. FOTO: Ivo Žajdela

Nedičevci na Suhorju

Leta 1975 je v Novi Gorici izšla zajetna knjiga (900 strani) Maksa Zadnika, Istrski odred. Na kratko je opisal tudi akcijo nedičevcev na Suhorju po umoru družine Gustinčič. Zločin je seveda zamolčal, saj so bili partizani za povojno publicistiko samo borci NOB in junaki, brez kakršnega koli madeža. Bila je neka »neuravnovešena ženska«, nedičevci in partizanski borci. Kljub temu je v Zadnikovem pisanju vrsta podatkov, ki dodatno osvetlijo dogodek na Suhorju po umoru družine Gustinčič. Akcijo nedičevcev na Suhorju je opisal na straneh 652–653:

»Dne 15. marca je bil trpek in malodane tragičen dan, ker so vdrle s Pivke na Suhorje enote 2. polka 1. srbskega prostovoljskega korpusa in zaradi izdaje neke neuravnovešene ženske napadle v jutranjih urah skrivališče članov bataljona 2. brigade korpusa narodne obrambe na dvorišču domačije Marije Prelc, v hiši št. 20. Tu so bili poročnik Albert Gruden - Blisk, Tajnikar in Kocjan­čič. V skrivališče na seniku pa sta se bila tisto jutro zatekla člana južnoprimorskega okrožnega odbora Osvobodilne fronte Anton Štembergar - Marko in Jože Prosen - Radivoj. Vnel se je boj okoli skrivališča, ki je trajal več ur. Blisk in njegova borca so se nad­vse junaško upirali množici nedičevcev. Končno pa so morali kloniti, ker jih je eksplozija plastične mine onesposobila za boj. Nedičevci pa so tedaj zažgali tudi več gospodarskih poslopij, med njimi senik, v katerem sta se skrivala Štembergar in Prosen, zato sta morala iziti iz skrivališča, ker bi bila sicer v njem zgorela. Oba so nedičevci ujeli.

Potem so ju skupaj z Bliskom in njegovima borcema, kurirjem komande mesta Materija, petimi drugimi prijetimi okrožnimi aktivisti in 17 domačini odpeljali v zapore v Št. Peter. Tam so jih 33 stlačili v klet površine 4,5 x 3 m, potem so jih grozovito pretepali in jih hoteli še sestradati. Doma­čine in nekatere aktiviste so v 10 dneh izpustili. V zaporu jih je ostalo še 7; izmed teh so izločili Štembergerja, Bliska in nje­gova borca ter kurirja, da bi jih poslali v tržaško Rižarno. Vendar se jim je prej posrečilo pregovoriti nedičevskega stražarja, da jih je spustil in sam pobegnil z njimi.«

Nedičevci so bili vojska 1. srbskega dobrovoljačkega korpusa, ki je na Notranjsko in Primorsko prišel iz Srbije po oktobru 1944, ko je Srbijo »osvobodila« Rdeča armada.

V tej hiši je do umora živela družina Gustinčič. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska klavnica

Pravzaprav je Zadnik v citirani knjigi le povzel svoj članek, ki ga je leta 1970 objavil v Jadranskem koledarju (Trst) v prispevku z naslovom Rešili so se iz ognja in četniškega zapora (str. 222–230). Napisal ga je na osnovi pripovedi komunističnega aktivista Antona Štembergerja - Marka. Kljub temu, da je šlo za razmeroma dolg članek, sta Zadnik oziroma njegov pripovedovalec Štemberger povsem zamolčala umor družine Gustinčič, čeprav je vse zapisano v članku bilo le posledica tega umora.

Najprej je Štemberger povedal, da je bil »okrožni aktivist južno-primorskega okrožja« in da je »opravljal dolžnosti referenta za prehrano in veterinarsko službo pri Južnoprimorskem okrožnem narodno-osvobodilnem odboru«. Do konca februarja 1945 je vodil med Kozjanami in Padežem (torej blizu Suhorja) klavnico, skrito v robidovju na težko dostopnem mestu. Njegova žena Meri je meso tam zaklanih živali razdeljevala Istrskemu odredu, komandam mest Ilirska Bistrica in Materija in četam VDV, ki so bile v Brkinih. Prav tako so tam dobivali meso »aktivisti okrožnih in okrajnih organov, etapne kuhinje, bolnišnica Zalesje idr.« Imeli so zgrajeno barako in dvigalo, pritrjeno na stebrih, klavnica pa je »nepretrgoma poslovala« štirinajst mesecev. V zadnjih dneh februarja so morali prenehati »z delom«, saj je bilo prenevarno, poleg tega pa so bili tudi ljudje preplašeni zaradi stalne navzočnosti četnikov in Nemcev.

V delu te hiše v ozadju je bil bunker Alberta Grudna - Bliska. FOTO: Ivo Žajdela

»Delo« sta »opravila« do 23. ure

14. marca 1945 je bil Štemberger z ženo na Janeževem Brdu. Zgodaj popoldne mu je neka terenska kurirka prinesla listek, na katerem je pisalo: »Marko, pridi nujno na Suhorje!« tja je prišel okoli 18. ure in tam srečal Jožeta Prosena - Radivoja, »znanca in aktivista okrožnega odbora OF«, ki ga je »seznanil z nalogami«. Lotila sta se dela »in ga okoli 23. ure opravila«.

Po »opravljenem delu« sta noč prebila v kurirskem skrivališču v Stanetovem seniku. Štemberger do tega trenutka ni omenil Alberta Grudna - Bliska, šele tu je omenil, da mu je bilo »znano«, da imajo člani V. bataljona VDV »v bližini svoje skrivališče (bunker)«. Naj pa ne bi vedel kje natančno. Šele ko so naslednji dan nedičevci obkolili vas in začeli vdirati v Grudnov bunker, pri čemer so gospodarsko poslopje zažgali, naj bi izvedel, da je bil Grudnov bunker pod isto streho kot »njegovo« skrivališče.

Pogled na Suhorje s pokopališča (zadaj greben Vremščice). FOTO: Ivo Žajdela

Pogled na severovzhodni del Suhorja s pokopališča. Nekje tam so Grudnovi mesarji umorili družino Gustinčič. FOTO: Ivo Žajdela

Mesarjeva »resnica« o »nalogi« na Suhorju

Iz Štembergerjeve pripovedi se dovolj natančno vidi, da jo je Zadniku pripovedoval tako, da mu je zamolčal nekatere najpomembnejše dele. Najprej je zamolčal, da je imel zvečer 14. marca kakršen koli opravek z Albertom Grudnom - Bliskom. Le da ga je aktivist Prosen »seznanil z nalogami«, delo pa sta »opravila« do 23. ure. Popolnoma nerazumljivo je, da avtorju članka ne bi povedal, kakšno »delo« sta »opravila« do 23. ure. Šlo je torej za nekako posebno »delo«.

Še posebej je to »nerazumljivo« ob dejstvu, da so 15. marca vsi v vasi vedeli, zakaj so prišli v vas nedičevci ter tam lovili »partizane« oziroma borce VDV in aktiviste. Štemberger je gladko zamolčal bistvo dogodka, to je umor Gustinčičeve družine, opisal je le posledice: odziv »oblasti« (čeprav v obliki nedičevcev), ki je odkrivala storilce kaznivega dejanja. Iz Zadnikarjevega opisa se lepo vidi, da nedičevci niso bili okoreli morilci, ampak so spoštovani osnovna kazenska pravila. Za razliko od njih so komunistični partizani v takšnih primerih ljudi ubijali.

Štemberger je bil mesar, ki je pred tem štirinajst mesecev klal živino. Tisto noč, ko je na Suhorju do 23. ure »opravil« ne ve se kakšno »delo«, je skupina Alberta Grudna - Bliska umorila tri člane družine Gustinčič in jih na kraju umora, takoj za vasjo, plitvo zakopala.

Ubili so ga zato, da so izropali njegovo domačijo

Preden nadaljujem z Albertom Grudnom - Bliskom, naj navedem še nekaj podatkov, povezanih z medvojnim dogajanjem na Suhorju (povedali so mi jih domačini, ko sem leta 2011 raziskoval Grudnov zločin v tej vasi).

Skupaj s komunističnim »narodnim herojem« Karlom Maslom, doma z bližnjega Ostrožnega Brda, je leta 1942 na Suhorju živel še en moški, ki je bil doma nekje iz Štajerske, zato so mu domačini rekli »Štajerc«. Skrival se je pred Italijani, ki so imeli postojanke na Ostrožnem Brdu in Suhorju, in ko so ga ujeli in zasliševali, je (verjetno) povedal za dva domačina, ki sta se skrivala kot aktivista. Šlo je za brata Volk (po domače Stanetova). Italijani so ju aretirali in odvedli na Ostrožno Brdo, kjer so ju v stavbi šole zasliševali in hudo mučili. Ubili so ju s kopiti pušk in ročnimi bombami, ki so jih metali nanju. Verjetno so partizani zato hoteli ubiti »Štajerca«. Imeli so ga zvezanega pri neki svoji bolnišnici blizu Suhorja, vendar jim je ušel.

Italijani so leta 1942 na Suhorju ubili še enega domačina. Živel je sam na kmetiji na začetku vasi (tam je zdaj nek vikend). Italijanska posadka, nastanjena v stavbi pri cerkvi, je tolkla lakoto, saj jih njihova vojska ni več zadovoljivo zalagala s hrano. Italijanski vojaki, doma večinoma z juga Italije, so se »spomnili« in pri tem fantu izvesti grdo akcijo. Nekje v hlev so mu podtaknili bombo, naslednji dan pa so mu naredili preiskavo, bombo so »našli«, odgnali so ga v dolino potoka Suhorce, kjer so ga do smrti potolkli s puškinimi kopiti in ga tam zakopali. Nazaj grede so izropali njegovo domačijo, predvsem hrano.

Komunistični »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk.

Komunistični »narodni heroj« Albert Gruden - Blisk

Albert Gruden - Blisk, krvnik Gustinčičeve družine, je vojno preživel. Bil je partizan, komunist in po vojni udbovec. V prejšnjem članku sem že pisal, kaj vse je počel po vojni na Tržaškem (umor 20-letne Rosande Kralj in njene sosede, 23-letne Vide Kralj iz Slivnega pri Nabrežini). S svojimi zločini je nadaljeval, dokler ga niso oblasti v Trstu leta 1947 zaprle, vendar so ga po nekaj mesecih izpustili.

Če pogledamo na splet, lahko tam preberemo nekaj podatkov o njem. Seveda nič o tem, kaj je počel. Rodil se je 6. novembra 1923 v Šempolaju pri Nabrežini. Kot kovinar se je zaposlil v tržiški ladjedelnici. Do leta 1942, ko je bil vpoklican v italijansko vojsko, so ga italijanske oblasti večkrat aretirale in zaprle. Po pobegu iz vojske se je marca 1943 priključil partizanom, vstopil je v »Kraško četo«, bil na goriški fronti namestnik komandanta bataljona in kasneje komandant VOS za Slovensko Istro. Deloval je tudi na Dolenjskem. Vodil je številne akcije kot npr.: napad na nemško postojanko v Dragi pri Trstu in Prešnici, mobilizacijo v tržaških predmestjih in druge. Po vojni je delal pri Udbi, tudi v Trstu, kjer ga je italijanska policija leta 1947 aretirala in ga imela sedem mesecev v zaporu. Leta 1952 so Grudna v odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo. Kasneje je delal v Službi državne varnosti (Udbi). Umrl je 27. avgusta 1982 na območju Sežane; na lovu ga je po nesreči ustrelil sin. Partizana sta bila tudi Albertova brata Otokar in Stanko; Otokar je bil ubit v spopadu z Nemci pri Velikem Dolu.

Spomenik partizanskemu »narodnemu heroju« Albertu Grudnu - Blisku sredi Sežane. FOTO: Ivo Žajdela

Čaščenje zločinca v Sežani

Po vojni ga je komunistični režim razglasil za »narodnega heroja«. Bil je rezervni kapetan JNA. Prejel je vrsto visokih odlikovanj in imenovanj komunističnega režima: red »narodnega heroja«, dvakrat red za hrabrost, red »zaslug za ljudstvo« II. stopnje, red bratstva in enotnosti II. stopnje in red partizanske zvezde III. stopnje.

V Sežani so mu pred kulturnim domom postavili spomenik. Po demokratizaciji leta 1990 so ga sicer premestili v park pred sodiščem, vendar je to še danes pomembni partizanski spomenik v Sežani, saj stoji v mestnem parku.

Sežana seveda še zdaleč ni edini kraj na Slovenskem, ki na reprezentativnem kraju, najprej pred kulturnim domom, zdaj pa v parku pred sodiščem, časti okorelega zločinca. To o slovenskem narodu danes pove prav vse! Albert Gruden - Blisk je bil notorični zločinec, Sežana, eno večjih mest na Primorskem pa ga še danes, 34 let po demokratizaciji Slovenije, časti z velikim spomenikom, postavljenim sredi mesta.

Umorjeni pa niso imeli prihodnosti

Če na spletu vtipkamo ime »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, se nam odpre tudi stran Adria Media, Ljubljana, na njej pa pod naslovom Kolaž ženstvenosti naslednja informacija: »Streljaj od osrednje tržnice v središču Ljubljane si je svoje zatočišče našla prodorna filmska scenografka in publicistka Ana Gruden, tudi vnukinja narodnega heroja Alberta Grudna - Bliska. Gostoljubno nas je sprejela v svojo garsonjero, katere rdeča nit so ljubki motivi cvetlic.« Seveda, kaj naj bi bili potomci krivi za zločine svojih prednikov?

V Sežani komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska slavijo, čeprav je tudi v tem mestu ljudem povzročil veliko gorja. FOTO: Ivo Žajdela

Zasliševalec v Stockovi vili v Sežani

Po vojni je Gruden »delal« v Sežani na Udbi. V tako imenovani Štokovi vili, je zasliševal ujete begunce, ki so hoteli ilegalno prestopiti mejo z Italijo. Do zaplembe po vojni je bila vila last Emilia Stocka, tovarnarja cementa, brata bolj znanega Lionela Stocka, lastnika tržaške tovarne alkoholnih pijač znamke Stock.

S svojo partizansko-udbovsko druščino je bil strasten lovec. Brez vseh omejitev so lovili divjad po Krasu in uplenjeno potem razkazovali na gostilniških parkiriščih. Nekdanji borci, zdaj lovci, so bili strah in trepet, še posebej Gruden pa je veljal za nasilnika. Na lovu na komenskem krasu ga je ustrelil njegov sin. Seveda ni manjkal namig, da naj bi to storil namenoma.

Kot je živel je tudi končal. Klavrno. Sežancev pa to nič ne moti, da ga ne bi še kar naprej častili. Tudi ta dva članka o Grudnovih zločinih se jih ne bosta dotaknila. Če je »naš« je pač naš. Kaj zato, če je moril mlada lepa dekleta. Nič zato, če je umoril kakšno družino. Vse za »vstalo« Primorsko.

Ivo Žajdela, Umor družine Gustinčič, Demokracija, 19. 9. 2013

Že 34 let po demokratizaciji v Sežani častijo komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, ki bi ga v demokratični Sloveniji zaradi zločinov obsodili na več dosmrtnih ječ. FOTO: Ivo Žajdela

Odziv Grudnove hčerke na zapis o zločinih očeta

Ko sem prispevek z naslovom Umor družine Gustinčič 19. septembra 2013 objavil v reviji Demokracija, mi je urednika Demokracije 7. novembra 2013 poslal naslednji odziv hčerke Alberta Grudna - Bliska, Milene Gruden iz Komna. Odgovor »demokratičnemu« Ivu Žajdeli na dva njegova članka (Spomenik zločinca v Sežani in Umor družine Gustinčič), objavljena v Demokraciji septembra 2013.

Po prebranih člankih sem bila ogorčena in se ne morem znebiti misli, da so taki in podobni članki usmerjeni v sedanje politično stanje in zlorabljajo posamezne osebe, v tem primeru mojega očeta Alberta Grudna - Bliska, narodnega heroja. Očeta imam kot človeka in kot borca, po pripovedovanju njegovih tovarišev, v najlepšem spominu in me vso to pisanje g. Žajdele zelo prizadane.

Globoko sem prepričana, da ga Slovenci – ne komunisti, kot je omenjeno v članku, niso motili – oče nikoli ni skušal vplivati na moj življenjski nazor in politično prepričanje. Bolela pa so ga izdajstva in nepripadnost narodu, ki se je boril proti okupatorju za boljši jutri, pravico do dela in šolanja, kar fašizem pod Italijo Slovencem ni dopuščal. Mladi se niso mogli šolati, kot bi si to želeli, saj je bila v družinah Slovencev, ki se niso hoteli ukloniti fašizmu, velika revščina in je primanjkovalo celo kruha. Oče je bil rojen v Šempolaju pri Trstu leta 1923, v času divjaškega fašizma.

Tako pisanje je zame skrajno žaljivo in nedopustno

Moram reči, da kljub velikim krivicam, preganjanju in mučenju navkljub očeta nikoli nisem slišala govoriti s tako žaljivimi in grdimi vzdevki, kot si jih je g. Ivo Žajdela dovolil neutemeljeno izreči v članku, ki ga je napisal na podlagi pripovedovanj neke osebe. Tako pisanje je zame skrajno žaljivo in nedopustno ter huda obtožba mojega očeta, ki je že v mladosti zastavil svoje življenje za svobodo svojega naroda. Članek je nestrokoven in izjemno tendenciozen ter napisan s skrajno neprimernimi in žaljivimi izrazi, ki pač kažejo na kulturo avtorja in zagotovo ne sodijo v javno objavo. Tak način pisanja je vojna brez konca, ki samo širi sovraštvo med Slovenci in nas tako vodi v vse večji razdor, namesto v narodno spravo. Menim, da je tako pisanje nekonstruktivno in bi že bil čas, da bi prenehali s takim načinom pisanja, ki vodi v sovraštvo med ljudmi. Oče se je boril za svobodo svojega naroda kot velik domoljub.

Spomenik partizanskemu »narodnemu heroju« Albertu Grudnu - Blisku sredi Sežane. FOTO: Ivo Žajdela

Smilite se mi, g. Žajdela

Želim poudariti, da se je na lovu zgodila nesreča in ne namerno dejanje, kot to v članku poskuša nesramno podtakniti g. Žajdela z očitnim namenom, da bi mojega očeta prikazal v še bolj grdi luči. In če citiram avtorjev članek: »Sežana seveda še zdaleč ni edini kraj na Slovenskem, ki na reprezentativnem kraju v parku pred sodiščem časti okrutnega zločinca. To o slovenskem narodu pove prav vse!« Konec citata. Torej, g. Žajdela, ne le o mojem očetu, tudi o županu občine Sežana in o Slovencih vse najslabše?!

Lahko rečem le to, da je ta članek napisal človek, ki je poln strupa in gneva v svojem življenju in je njegova nuja odpirati rane ljudem, ki se v tistem času še nismo niti rodili. Smilite se mi, g. Žajdela, iskreno vam želim, da bi v življenju in pri svojem delu iskali optimizem, namesto tavanja v temi in se raje lotevali tem, ki vodijo v mirno prihodnost.

Sama pa se globoko pridružujem mislim mag. Mateja Tonina: »Če želimo narediti korak naprej, moramo stopiti iz začaranega kroga. Bolečine za izgubljenimi starši, brati in sestrami so na vseh straneh neizmerne. Skupno vsem žrtvam vojne pa je, da so vsi naši, zato se moramo nehati obtoževati, kdo je bil v vojni na bolj pravi strani.« Saj vemo, kaj so delali fašisti in nacisti pri nas, mar ne?

Milena Gruden, Spomenik zločinca v Sežani, Demokracija, 14. 11. 2013

Milena Gruden, Koga motijo heroji?, Primorske novice, 12. 12. 2013

Odgovor Mileni Gruden

Mileni Gruden sem odgovoril naslednje (Spomenik zločinca v Sežani (2), Demokracija, 5. 12. 2013): V Demokraciji 14. novembra 2013 se je Milena Gruden, hči »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, odzvala na moje pisanje o Grudnovih zločinih v Brkinih med drugo svetovno vojno in že po vojni na Tržaškem.

Najprej, otroci ne morejo biti krivi za zločine svojih prednikov. Kljub temu se je hčerka zločinca Grudna odzvala na »zanimiv« način. Ob mojih dveh člankih je imela dve možnosti. Lahko bi se zamislila nad vsebino mojega pisanja oziroma o zločinih svojega očeta. Izbrala je drugo pot, name, ki sem pisal o zločinih njenega očeta, je izlila svoj gnev. Po njenem sem torej kriv jaz, ki sem postavil ogledalo zločinom njenega očeta. Svojega očeta pa ima, kot je zapisala, »kot borca« »v najlepšem spominu«. Umazati poskuša ogledalo, da bi zakrila strašljivo podobo, ki se je pokazala v njem.

45 let so komunisti pisali o zločinih drugih ...

Pravi, da je bil moj članek »nestrokoven« in »izjemno tendenciozen«. O tem na osnovi njegove vsebine gotovo sodi vsak bralec sam. Meni, da je tak način pisanja »vojna brez konca«, ki da »samo širi sovraštvo med Slovenci in nas vodi v vse večji razdor namesto v spravo«. Zaželela si je, »da bi nehali s takim načinom pisanja, ki vodi v sovraštvo med ljudmi«. Vse to so le levičarske floskule. Ob tovrstnih poskusih vplivanja na razkrivanje zločinov komunistov in partizanov je treba poudariti naslednje. Tovrstne svoje članke (o zločinih partizanov) pišem samo zaradi naslednjega: da tudi o ljudeh, ki so jih umorili partizani, Slovenci izvemo vsaj nekaj. 45 let so komunisti pisali o zločinih drugih, niti besede pa ni bilo mogoče izreči o njihovih zločinih, ki so vse skupaj leta 1941 začeli in so trajali do demokratizacije Slovenije (ne pa, kot večina danes napačno in tendenciozno uporablja izraz, »do osamosvojitve«) leta 1990. Razni tipi, kot so bili kardelji, ribičiči, mački in grudni, bi v hipu zatrli vsakega, ki bi dal njihovim žrtvam glas.

Grob komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska na Gorjanskem pri Komnu. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjenim Gustinčičevim niti podobe nisem mogel dati

Milena Gruden je lahko iz mojega članka lepo videla, da ljudem, ki jih je ubil njen oče, niti podobe nisem mogel dati, ker so prej omenjeni vse uničili. Samo besede sem jim lahko posodil.

Lepo bi bilo, da bi kdaj šla v Slivno pri Nabrežini, kjer bi ji kaj povedali o 20-letni Rosandi in 23-letni Vidi Kralj, predvsem o tem, kdo in na kakšen način ju je, tik po končani vojni, umoril. Lepo bi bilo, da bi šla v Suhorje v Brkinih, kjer je njen oče umoril družino Gustinčič. Pri vsaki hiši ji bodo kaj povedali o tem, ji pokazali, kje se je njen oče, kot rdeča vedevejevska podgana, skrival, kje je takoj, le nekaj deset metrov za vasjo, umoril Gustinčičeve, kaj se je dogajalo v vasi naslednje dni po zločinu, za suhorsko cerkvijo pa lahko obišče tudi grob Gustinčičevih (Janezovih). Skromen, osamljen in z strašno zgodbo v njej pokopanih si menda zasluži obisk.

Hiša komunističnega »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska v Nadrožici pri Gorjanskem pri Komnu. FOTO: Ivo Žajdela

Sočutje z 70 let zamolčanimi umorjenimi

Hčerka »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska meni, da sem človek »poln strupa in gneva«, da je moja »nuja odpirati rane ljudem« in da se ji smilim. Prav, če tako želi oziroma če tako gleda na vse to: na zločine svojega očeta, na moje pisanje o teh zločinih in na pravico žrtev, da tudi o njih kdaj, čeprav zelo pozno, kdo spregovori vsaj nekaj besed. Sočutje z 70 let zamolčanimi umorjenimi je torej po mnenju hčerke »narodnega heroja«: »nestrokovnost«, »tendencioznost«, »strup«, »gnev«, »sovraštvo« in še kaj podobnega zavržnega. To smo ljudje (ne le Slovenci, ampak nasploh): z »NAŠIMI« je vse v redu, so edini in pravi. Oni »drugi«, »vaši« pa so NIHČETA, ki sploh ne smejo obstajati, če pa kdo kaj – zdaj v demokraciji – zapiše o njih, pa je vse drugo, samo »strokovnost« ne.

Saj, nič novega, sovražite žrtve, ki so jih povzročili komunistični partizani. Zato jih blatite, če je le mogoče, kot tudi tiste, ki kdaj kaj zapišemo v njihov spomin. Da bodo zločinci in njihovi zagovorniki vedeli, da so umorjeni ljudje njihovih zločinov živeli, tako kot so živeli (ali še živijo) oni.

Za Mileno Gruden je, kot je zapisala, pomembna sprava. Po letu 1990 smo videli, kaj za levičarje pomeni sprava. Zame je pomembno sobivanje, kjer lahko vsak svobodno živi. Svobodno.

Ivo Žajdela, Spomenik zločinca v Sežani (2), Demokracija, 5. 12. 2013Ivo Žajdela, Grudnovo herojstvo, Primorske novice, 28. 11. 2013

Nadaljevanje v: Albert Gruden - Blisk, Dušan Puh, družina Gustinčič, Rosanda Kralj [4]

1/25