Srečanje je strokovno pripravila in vodila dr. Alenka Höfferle Felc. Ob številnih obiskovalcih so pri okrogli mizi sodelovali: prof. dr. Matjaž Jereb, infektolog; prof. dr. Mojca Dernovšek, psihiatrinja; prof. dr. Roman Globokar, moralni teolog; Jan Zobec, vrhovni sodnik; Gregor Čušin, dramski igralec; br. Jurij Štravs, duhovnik in prof. dr. Sebastjan Kristovič, logoterapevt.

Posvet med sodelujočimi. FOTO: Jože Potrpin

V vmesnem času so si zbrani ogledali odlomek iz januarske oddaje Tema dneva na Nova 24Tv, ki ga je pripravila Aleksandra Jug, v njej pa je gostila zamejskega Slovenca pravnika Damijana Terpina, ki je spregovoril o korona ukrepih v Italiji v primerjavi s Slovenijo.

In kaj so povedali sodelujoči pri okrogli mizi?

FOTO: Jože Potrpin

prof. dr. Matjaž Jereb, infektolog:

Strokovno, medicinsko gledano smo relativno dobro šli skozi to krizo. Zdravniki pa smo na nek način žalostni zaradi različnih pozivov posameznikov in skupin proti ukrepom, ki so bili dobronamerno zastavljeni, marsikateri od njih tudi znanstveno utemeljeni. Razlogi, zakaj je precepljeno 58 odstotkov populacije v Sloveniji, so številni. Bojim se, da številni od njih slabo utemeljeni, iracionalni. Očitali so nam slabo komunikacijo. Osebno bi se s tem težko strinjal. Prej bi rekel, da nas morda niso poslušali posamezniki niti razumeli. Samo če bi sledili naš zgled, potem bi bila ta številka precepljenosti višja. Zdravniki smo namreč v naši državi precepljeni v več kot devetdesetih odstotkih, nenazadnje tudi naši otroci. Številke so jasne. Če gledamo samo evropsko okolje, ob nižji precepljenosti je smrtnost zaradi korone pomembno višja.

FOTO: Jože Potrpin

prof. dr. Mojca Dernovšek, psihiatrinja:

Moja prva izkušnja z epidemijo je bila, da sem tokrat dejansko zaznala, da je ta zadela slehernika. To ni bila samo skupina ljudi, ki bi se znašla v neki težavi. Dejansko smo se znašli vsi, ki vsaj približno razumemo, kaj se je takrat dogajalo. In hkrati nismo bili edina država, ampak so se v takšni situaciji znašle pravzaprav vse države. In človek v stiski ima neke predvidljive lastnosti. Kot nam je že prvi govorec povedal (Gregor Čušin), ne samo, da Slovenci mogoče nimamo občutka za humor, ampak človek v stiski izgubi občutek za humor. Oziroma če ga obdrži, pomeni, da uporablja zelo zdrave obrambe. Namreč proti vsem stiskam se naš duševni ustroj bori na tri zelo zdrave načine (obstajajo seveda tudi manj zdravi in zreli): to so humor, altruizem in sublimacija. Zdi se mi, da imamo na vseh teh treh točkah veliko možnosti za izboljšanje.

FOTO: Jože Potrpin

Jan Zobec, vrhovni sodnik:

Tisto, kar je ta kriza pokazala, spravila na površje, kar me je prizadelo, je neka brezbrižnost, vseenost in nek kratkoročni individualizem, ki je bil tu nekje dominanten pri večini. Drugo je, kar žal Slovenci in marsikateri drug narod, ki je šel skozi tradicijo, pa ni dal skozi moralne tranzicije. Najbolj v oči kolje, kako ta tranzicija ni končana, je nedavna odločba ustavnega sodišča o kočevskih procesih. Kaže, kako nismo Slovenci, vključno z najvišjim varuhom ustavnosti, kar pomeni varuhom temeljnega aksiološkega soglasja v družbi, temeljnega soglasja v tem, kaj nas drži skupaj, kaj so temeljne vrednote te družbe, spet ni opravilo svoje vloge … Mi kratko malo nismo šli skozi moralno tranzicijo. Eden pokazateljev je tudi to, kako se Slovenci radi klanjamo moči. Zmeraj gremo tja, kjer je moč, ne gremo tja, kjer je prav … Prav ta vzorec danes povzroča grozovito zlo, ki se dogaja v Ukrajini. Teror ene osebe s piramidalno strukturo oblasti, ki obvladuje več sto milijonov ljudi. Skoraj že cel svet. Slovenci bi morali delati na tem, na treh nivojih: doma v družini, v šolstvu in medijih, ki ravno tako povedo, kaj je dobro, kaj je prav.

FOTO: Jože Potrpin

Gregor Čušin, dramski igralec:

Kot narod nikoli nismo imeli svoje države. To nas zaznamuje. Služili, pripadali, bili nekomu podrejeni. In to nikoli v demokraciji. Vedno smo pripadali monarhu, tiranu itd. In ko smo po tolikih letih dobili svojo državo, mi ne znamo s to državo, oblastjo avtoriteto ravnati. Ker je v nas refleks: upiranje oblasti je slovenski nacionalni šport, od kmečkih uporov, Martina Krpana do švercanja kavbojk čez mejo tam pri Trstu v času komunizma. Nekdo, ki je goljufal državo, se upiral oblasti, je zmeraj dobil rundo v gostilni, kadar je prišel. In ta refleks smo ohranili. Ne iz nekega razloga, smisla, ampak, ker je v nas ta refleks, ker je tisti, ki to počne, po domače rečeno car. Zdaj pljuvamo v lastno skledo in se nam zelo pozna.

FOTO: Jože Potrpin

prof. dr. Roman Globokar, moralni teolog:

Iz krize … »ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše« (papež Frančišek). Dejansko je to razpotje sedaj in se vidi tudi zelo kruto v vojni v Ukrajini. Kako sta se radikalizirala oba pola, pol nasilja, uveljavljanje lastne moči, prevlade nad drugim, in po drugi strani, upajmo, da tudi ta ustrezen odgovor, solidarnosti nas vseh. Druga stvar, ki se mi zdi tudi pomembna, pa je občutek, da smo bolj počasni učenci. Na začetku smo bili bolj učljivi, zdaj pa je že velika nevarnost, da se bomo vrnili v staro normalnost, kar pa bi bila velika škoda. Tudi znotraj Cerkve po anketi je več kot polovica duhovnikov izrazilo, da bi spet prišlo nazaj, kot je že bilo. Vsi pa vemo, da tako kot je bilo, ne bo, lahko pa je boljše. Morali bi imeti pred sabo vizijo, kako uporabiti izkušnje, ki smo jih zdaj pridobili, da bi zaživeli kot skupnost bolj polno življenje, tudi duhovno življenje, znotraj družin, manjših skupin …

FOTO: Jože Potrpin

prof. dr. Sebastjan Kristovič, logoterapevt:

Kaj smo se naučili? Mislim, da ne veliko splošno gledano. Mnogi pravijo, zdaj bo vse drugače. Ne bo, verjemite. Dva, tri dni, pa ne bo. Če kdo ne verjame, naj pogleda posnetke s ptujskega karnevala. Ko so rekli, da se sprostijo ukrepi, sem dejal, ne vem, če je to dobra odločitev. Ženi sem dejal, na Ptuju je možno, da bodo naredili šotor, pa če je pet pred dvanajsto. In kaj je bilo! Covid se bo pozabil, in se je že pozabil. Tako, kot je bilo med poletjem. Iz tega vidika nisem pesimist, ampak bolj realist. Če se bo kdo kaj naučil, se bodo ali bomo naučili posamezniki. Generalno gledano pa ne. Ne pozabimo, bila je francoska revolucija, prva svetovna vojna, bila je druga, bila so koncentracijska taborišča, vedno se je slišal glas, nikoli več, nikoli več, bila je korejska vojna, Ruanda, balkanska vojna, ena veriga samo je sedaj tudi ukrajinska vojna. Največ stavim na osebno odgovornost. Na vseh področjih. To je tudi temelj logoterapije. Človek se vedno odloča, kaj bo v naslednjem trenutku naredil. Temeljno vprašanje je: Kaj je smisel, bistvo mojega življenja! Blizu vrhunca modrosti je, kaj je bistveno v življenju, kaj pa je postransko.

FOTO: Jože Potrpin

br. Jurij Štravs, duhovnik:

Kriza, ki se nam je zgodila, je zopet pokazala, da je v nekaterih predelih naše družbe toliko dobrodelnosti, skrbi. Prav vrstah zdravstvenega osebja sem to doživel: kako vam je v veselje, da pomagate človeku. Na nek način se mi je topilo srce ob tem. Saj sem opazil izmučenost, rutino in vse to, ampak še vseeno je veliko tega v vaših vrstah, človeškega, lepega, kar želi pomagati. To je res nekaj Božjega v vas. Verjamem, da to tudi sami opažate, ste tega veseli in tudi želite ohranjati. Kljub temu, da imate plače, vse pač, kar imate, vas najbrž zelo izpolnjuje, da pomagate človeku. To sem opazil v vaših ustanovah, predvsem v Rakičanu, ko sem imel milost, da sem bil tam. Vsaka kriza nas bo naučila biti enostavno samo človek. Biti človek pa je zelo lepo.

1/12