Četrtkov Nikodemov večer je potekal drugače kot po navadi, saj je bil praznično obarvan. Prireditev prav v tem letu praznuje 50. let obstoja. Tako je bila ta večer na vrsti slavnostna akademija, ki jo je z glasbenim uvodom začel zbor Megaron, ki je zapel tri skladbe: »S svojimi perotmi«, »Njest svjat« in »Cantate Domino«.

Nato je sledil pozdrav glavnega odgovornega za Nikodemove večer v zadnjih treh letih, duhovnika mag. Toneta Česna. Najprej se je z hvaležnostjo spomnil na patra Miha Žužka, ki je po drugem vatikanskem koncilu začel z večeri v katerih so se mladi poglabljali v skrivnost vere in Cerkve. Prebral je tudi pismo predsednika Državnega Zbora dr. Milan Brgleza. Ta je čestital organizatorjem Nikodemovih večerov za več petdesetletno delo in jim zaželel še veliko uspeha pri delu, ter plodnih razprav, predvsem pa čuječnosti in občutljivosti za izzive sveta.

Obiskovalci smo si nato lahko ogledali kratek film, ki je bil nekakšen pregled 50. let Nikodemovih večerov. Naredil ga je Rok Pisk.



Nato pa je na oder stopil slavnostni govornik Milan Knep, ki je zbrane nagovoril o 60. letih prejšnjega stoletja. Spregovoril je o tem kako je ta leta sam doživljal, pa tudi o tem kakšne so bile razmere v družbi in Cerkvi v tem desetletju. Gospod Knep je povedal, da je bil premlad, da bi razumel, kaj se je dogajalo direktno na koncilu, da pa je kaj hitro začel videti učinke koncila. Po letu 1965 je bilo drugače. V svojem pogledu je imel črne plašče in precej temačno ozadje v cerkvi. Nekaj let pozneje ni bilo več tako, začela je prevladovati slovenščina in nove barve na mašnih plaščih.



To je bil tudi čas, ko se je Cerkev začela odpirati proti svetu. Duhovnika so začeli z mladimi hoditi na morje in v gore. Cerkve so bile veliko bolj polne kot danes, naklade verskega tiska pa popolnoma neprimerljive današnjim.

Po orisu svojega pogleda na 60. leta 20. stoletja je gospod Knep spregovoril tudi o začetku Teološkega tečaja, kot so se na začetku imenovali Nikodemovi večeri. Skozi besede patra Mihe Žužka je orisal tista prva leta samih začetkov. Laiki so začeli v cerkvi imeti govore, kar je bilo za ljudi nekaj nepredstavljivega in jih je povsem ganilo. Veseli so bili če bi imeli 30 ljudi, več kot 50 ljudi ni bilo moč pričakovati. A prišlo je kar 200 ljudi, do konca tedna jih je bilo več kot 400. Šele leta 1972 so se iz dvorane v drugem nadstropju Teološke fakultete Nikodemovi večeri preselili v dvorano Teološke fakultete. Leta 2000 pa so tudi spremenili ime iz Teološkega tečaja v Nikodemove večere. Zdelo se jim je, da Nikodemovo ime kaže na to, kar naj bi človek na teh večerih tudi dobil.

Po slavnostnem govoru pa je pred dvorano na Teološki fakulteti sledilo druženje ob jedači in pijači.

Foto: Tomaž Kavčič, Tatjana Splichal