Nadaljevanje iz: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [3]

Čeprav globodolska dolina, ki leži tik pod Brezovo Rebrijo, spada pod Mirno Peč, poglejmo še en dogodek, ki jo je prizadel in ni bil nikoli do konca pojasnjen. 23. avgusta 1942, na dan pred godom sv. Jerneja, je po dolini od hiše do hiše hodil vaški zaščitnik Janez Bobnar – Lesarjev in obveščal, da bodo naslednji dan prišli Italijani, toda ni se jim treba skrivati, tudi možje in fantje naj mirno počakajo doma. Globodolčani so verjeli, da je sporočilo iz Mirne Peči dobronamerno in so se temu primerno obnašali. Italijani so naslednji dan res prišli, toda pobrali so vse može in fante od osemnajstega do petdesetega leta. Skozi gozdove so jih gnali na Dobravo pri Dobrniču, od tam pa s tovornjaki v Novo mesto. Večino so potem odpeljali na Rab. Tedaj in pozneje se je govorilo, da so Italijani v Mirni Peči pred pohodom dobili obvestilo, da so v Globodolu sami partizani (glej Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč, 1999, str. 239).

Razglednica s podobo Ajdovca pred partizanskim uničenjem in škofa Janeza Gnidovca.

Italijanska ofenziva

Tudi ajdovško planoto je na dan sv. Jerneja zajela italijanska ofenziva. Pri Gnidovčevih v Gornjem Ajdovcu so si ta dan še posebno dobro zapomnili, ker so Italijani odpeljali brata Jerneja, ki je prav ta dan imel god. Italijani so potem z aretiranimi možmi in fanti odšli iz Ajdovca šele naslednji dan. Kopica otrok in nekaj odraslih vaščanov je na koncu vasi opazovala žalostni prizor. Ko se je kolona – spredaj in zadaj vojaki, vmes njihove žrtve – že premaknila, da bi odšla iz vasi, je po cesti od Sadinje vasi pridrdral koleselj, na katerem so sedeli trije znani sodelavci OF. Peljali so se mimo kolone in nihče jih ni ustavil. Okrog štirideset ajdovških mož in fantov so potem odpeljali na Rab, štirinajst jih je tam umrlo zaradi bolezni in lakote. Jernej Gnidovec je imel srečo, da je preživel in se po kapitulaciji Italije vrnil domov.

Italijani so ljudi vozili v internacijo zaradi partizanskih »akcij«

Pomudimo se še za trenutek pri Rabu in drugih italijanskih taboriščih, kjer so trpeli in umirali slovenski možje, fantje, žene in celo otroci. Povojni kronisti in zgodovinarji so vso krivdo za to trpljenje naprtili protikomunistični strani, pri tem pa prezrli, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer niti prej – tako je bilo v Ajdovcu – niti kasneje ni bilo nobene vaške straže. Odpor proti okupatorju je bil tvegan predvsem zaradi nevarnosti okupatorjevih represalij nad prebivalstvom. Zakaj se partizani na to skoraj nikjer niso ozirali? Največ ljudi po Dolenjskem in Notranjskem so Italijani ustrelili ali jih odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo nobenih vaških straž. Vasi, kjer je bila posadka vaške straže, so bile zaščitene tudi pred italijanskimi represalijami.

Hiša umorjenega župana Štefana Vidriha na Brezovi Rebri.

Ljudje na Brezovi Rebri in v Ajdovcu so živeli v stalnem strahu

Ko so Italijani 24. avgusta 1942 po Globodolu in Ajdovški planoti pobirali moške za internacijo, je taborišče na Frati ostalo nedotaknjeno in normalno nadaljevalo svoje delo. 8. oktobra so Frato bombardirali, vendar je del gozdarske koče še ostal uporaben za bivanje. Bogdan Osolnik, ki je v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas opisal tiste dni, je zapisal, da so Italijani šele proti koncu oktobra prišli do koče in jo požgali. Tedaj so se partizani za nekaj časa umaknili.

Ljudje na Brezovi Rebri in v Ajdovcu, le nekaj kilometrov oddaljeni od Frate, so tiste dni živeli v stalnem strahu, kdaj bodo prihrumeli Italijani, pobrali še tiste moške, ki so jih pri prejšnjih hajkah le pustili doma, in morda naredili še kaj hujšega. Mnogi možje in fantje pa so se bali tudi partizanov, čeprav tega na zunaj niso kazali. Župana Štefana Vidriha je menda sorodnik že precej pred smrtjo svaril, da je v nevarnosti, naj se umakne od doma, toda mož je odgovoril, da se ne bo skrival, saj se niti malo ne čuti krivega. Gotovo ga je od umika od doma odvračala tudi skrb za ženo in enoletno hčerko.

Ajdovški župan Štefan Vidrih z Brezove Rebri z družino leta 1941. Partizani so ga umorili 16. oktobra 1942. Ta zločin je imel strašne posledice, vse do danes, več kot 80 let kasneje. Vaško skupnost je prisilil, da so organizirali vaško stražo, (samo)obrambo pred partizani. Fotografija je nastala eno leto pred umorom.

Partizanski umor župana Štefana Vidriha

V nedeljskem jutru 16. oktobra 1942 se je na Brezovi Rebri pojavila skupina partizanov. Obkolili so županovo hišo. Ko jih je župan zagledal pri glavnih vratih, se je v trenutku odločil in planil skozi mala vrata, da bi se umaknil, toda že pri vratih ga je zadela krogla dobro merjenega strela. Nekaj metrov je še tekel naprej, nato pa umirajoč padel na tla. Za njim sta tekla njegov morilec in oče Vidrih. Partizan je prvi prišel do njega in ko je videl, da umira, se je umaknil. Tudi drugi napadalci so izginili iz vasi. Sosedje, ki so slišali strel in krike, so hitro prišli iz hiš ter pretreseni obstali ob umorjenem. Potem so ga odnesli v domačo hišo in položili na mrtvaški oder. Pokopali so ga na farnem pokopališču pri cerkvi sv. Nikolaja na Selih.

Grob župana Štefana Vidriha, ki so ga 16. oktobra 1942 umorili partizani, na pokopališču na Selih. FOTO: Ivo Žajdela

Reakcija prebivalstva na partizansko nasilje

Med ljudmi na Brezovi Rebri in po drugih vaseh je zavladalo veliko vznemirjenje. Možje in fantje z Brezove Rebri niso počakali niti pogreba, ampak so že na dan umora odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Miha Rojc, referent za zveze pri glavnem partizanskem poveljstvu, ki se je tedaj najbrž mudil nekje v bližini, je 5. novembra 1942 v poročilu Borisu Kidriču zapisal tudi sledeče (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 232): »Zelo neugodno je odjeknila smrt županovega sina iz Ajdovca, ki je padel prav tiste dni. Partizani so sumili, da sodeluje z belo gardo in so prišli, da ga zaslišijo. Ko so prišli do hiše, je fant, ki je imel slabo vest, skušal pobegnili in se na poziv 'stoj' ni ustavil, nakar je počila partizanska puška.«. Seveda se je referent zmotil, ko je pisal o županovem sinu, kajti umorjeni Štefan Vidrih je bil župan občine Ajdovec, hkrati pa sin Jožeta Vidriha z Brezove Rebri. Očitno so tisti, ki so 16. oktobra prišli župana »obiskat« na njegov dom, imeli navodilo, da mu dokažejo »sodelovanje z belo gardo« in ga temu primerno kaznujejo. Vidrihov sosed, ki je tiste dni slučajno zašel v gozd nedaleč od vasi in tam naletel na sveže skopano, plitvo jamo, je takoj razumel, komu je bila namenjena. Pravijo, da tiste jame nihče ni zasul, zato je na tistem kraju še danes kotanja, ki nemo priča o vnaprej določeni »obsodbi«, ki je bila namenjena Štefanu Vidrihu.

Grob župana Štefana Vidriha, ki so ga 16. oktobra 1942 umorili partizani, na pokopališču na Selih. FOTO: Ivo Žajdela

Sodelavec Slovenske legije kot razlog za umor?!

Franček Saje, ki je v Belogardizmu omenil Štefana Vidriha kot sodelavca Slovenske legije, za svojo trditev ni navedel nobenega dokaza (Belogardizem, 1951, str. 609). Vidrihovo ime je omenjeno tudi v kratkem poročilu, ki so ga sredi novembra 1942 prinesle o žrtvah komunističnega nasilja Vesti, ilegalni bilten vaških straž. Že v začetku poročila je opomba, da so podatki nepopolni. Med ubitimi je navedenih 14 duhovnikov in le za šest od njih je posebej omenjeno, da so bili člani Slovenske legije. Navedeni so le trije župani: Tekavec od Sv. Vida nad Cerknico, Brulc iz Šmihela pri Novem mestu in Vidrih iz Ajdovca – s pripombo, da so vsi bili člani Slovenske legije (AINZ, 110 A/II – 244223).

Spominska plošča domačinu in škofu Janezu Gnidovcu na Ajdovcu z ranami komunističnih krogel. FOTO: Ivo Žajdela

Seznam iz partizanske »fišeklij«

Dober dokaz, da je bil župan Vidrih vnaprej »obsojen« na smrt, bi bil seznam, ki so ga okrog leta 1955 našli Hočevarjevi iz Dolnjega Ajdovca. Ko so v gozdu grabili listje, so v neki skalni razpoki naleteli na »fišeklje«, malo usnjeno torbico, kjer je poleg nabojev za puško bil tudi precej velik list popisanega papirja. Oče je hitro ugotovil, da je to seznam tistih, ki so jih partizani v Ajdovcu in okolici »obsodili« na smrt. Pod številko 1 je bil zapisan Štefan Vidrih. Ker so se bali, da bodo zaradi te nehotene najdbe imeli težave, so najdeni papir uničili in se zavili v molk.

Kdo je poleti 1942 v Ajdovcu imel pravico odločati?

Zakaj taka razprava o tem, ali je nekdo bil član Slovenske legije in Slovenske zaveze? Ali je res že samo zato bil sodelavec okupatorja in izdajalec slovenskega naroda? Ali je komunistični Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev z 20. septembrom 1941, ko so ga objavili v Slovenskem poročevalcu, res postal obvezujoč za vse Slovence? Kdo je poleti 1942 v Ajdovcu imel pravico odločati, župan Vidrih, ki so ga občani nekaj let prej izvolili na demokratičnih volitvah in je zavedajoč se svojih pravic in dolžnosti ob začetku okupacije vstopil v Slovensko legijo, ali pa oni s Frate, ki so bili člani komunistične partije, ki je v času Vidrihove izvolitve delovala ilegalno ter je okupacijo izkoristila za edino možni vzpon na oblast? Zato je tudi skušala v kali zatreti vsako organizacijo med Slovenci, razen svoje in tistih, ki so se ji bile pripravljene popolnoma podrediti. Kako striktno so se komunisti držali tega principa, lepo kažeta sledeča dva primera, ki sta vsaj posredno povezana tudi z dogodki v Ajdovcu.

Trideset fantov iz Žužemberka in nacionalni odred

Prvi primer. Že nekaj desetletij pred izidom knjige Ivana Korošca Prva nacionalna ilegala. Štajerski bataljon (Ljubljana, 1993) so v begunstvu zavzeto razpravljali o pozitivnih in negativnih straneh slovenskega protikomunističnega odpora. Pri tem je bila izrečena tudi trditev, da je žužemberški kaplan Jenko 25. maja 1942 preprečil, da bi se trideset fantov iz Žužemberka in okolice pridružilo nacionalnemu odredu (France Grum, Ivan Pleško, Grmade v Gorjancih, Vestnik, št. 9, str. 208–210, Buenos Aires, 1962). V njegovo obrambo je potem v decembrski številki Vestnika (1962, str. 334), ki je enkrat mesečno izhajal v Buenos Airesu, nekdanji ajdovški župnik Gregor Mali objavil odprto pismo, kjer je zapisal tudi tole: »Dobro se spominjam, da me je spomladi 1942, ko je bilo mnogo fantov v Žužemberku in okolici v nevarnosti pred partizani, prišel kaplan Janez Jenko obiskat in mi povedal, da je bilo mesto, določeno za zbirališče teh fantov, takoj izdano komunistom. Zato je popolnoma jasno, da potem ni mogel in smel fantom priporočati, da bi šli na to zbirališče. Ali je bilo to njegovo ravnanje morda 'sabotiranje'.« Zanimivo je, da je Mali to pismo podpisal z Gregor Mali, župnik v Ajdovcu pri Žužemberku od septembra 1935 do decembra 1942.

Tone Gnidovec iz Gornjega Ajdovca

Drugi primer. V Krevsovem mlinu ob Temenici blizu Biške vasi pri Mirni Peči je v začetku okupacije delal in gospodaril Tone Gnidovec iz Gornjega Ajdovca. Bil je letnik 1919 in še ni bil poročen. France Gnidovec, ki je leta 1938 v Ajdovcu imel novo mašo, je bil Tonetov brat. Mnogi fantje iz okolice so Toneta spoznali, ko so mu pripeljali mlet žito, zato je okrog sebe kmalu imel lepo druščino. Zlasti ob zimskih večerih so se fantje radi zbrali v mlinu, se zabavali in tudi kaj pametnega predebatirali. Skoraj vsi so bili člani Zveze fantovskih odsekov. Zaradi okupacije teh srečanj niso opustili, ampak so jih še bolj gojili, saj delo v predvojnih društvih v tem času ni bilo mogoče. Morda je k njim res kdaj prišel tudi mirnopeški kaplan Šinkar, ali pa so si nasprotniki to enostavno izmislili. Zanje je namreč Krevsov mlin naenkrat postal središče belogardistične zarote. (Franček Saje, Belogardizem, 1951, str. 340). Že pozimi 1941/42 so se partizani oglasili v mlinu. Verjetno je bilo po omenjenem sestanku zaupnikov Slovenske legije na Vrhpeči pri Sv. Ani. Iskali so neko propagandno gradivo, pa ga niso našli. Mlinarja so zaslišali, mu zagrozili in odšli.

18. julija 2010 so v Ajdovcu postavili spomenik s spominskimi ploščami, na katerih je napisanih 138 imen domačinov, ki so jih komunisti ubili med vojno in po vojni.

Posamezniki bi se morda še izvlekli

Tone Gnidovec je še naprej delal po svoje, vendar je postal previden in kdo od fantov se je le od časa do časa še oglasil pri njem. V drugi polovici maja je mlinar že imel pripravljen nahrbtnik, da bi se določenega dne s še nekaterimi fanti iz Mirne Peči pridružil odredu nacionalne ilegale. Nekega dne proti koncu maja, menda je bilo ravno pred binkoštnimi prazniki, je sredi dopoldneva zagledal, da se mlinu bližajo partizani. Skozi okno na drugi strani mlina je skočil v vodo in zlezel na drugo stran Temenice. Ko so ga opazili, so streljali za njim, toda uspelo se mu je rešiti. Nekaj dni zatem se je z drugimi Mirnopečani pridružil Stamenkovićevi skupini.

V Ajdovcu so vsaj nekateri za te dogodke spomladi 1942 gotovo zvedeli, toda kljub temu so bili vse bolj prepuščeni samim sebi. Niso bili vsi tako prosti kot mlinar Tone. Posamezniki bi se morda še izvlekli, toda kaj bi bilo potem z njihovimi družinami, z domovi. O kakšnem ustanavljanju vaških straž tedaj na Dolenjskem še ni bilo govora. Ni jim preostalo drugega kot ostati doma in čakati. To čakanje pa je za marsikoga bilo usodno.

Ivo Žajdela, Mračna jesen na ajdovški planoti, Demokracija, 9. 12. 2010Nadaljevanje v: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [5]

1/10