Nadaljevanje iz: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [1]

Lado Ambrožič - Novljan je v knjigi Gubčeva brigada (Ljubljana, 1972) zapisal (str. 95), da so nekaj dni pred napadom na Ajdovec, 7. decembra 1942, ustanovili »Dolenjsko operativno cono«, njen komandant je postal Milovan Šaranović, politični komisar Jože Brilej, dotedanji član političnega komisariata glavnega poveljstva, in da se je njeno poveljstvo »že udeležilo ajdovške akcije in je imelo poveljniško mesto tudi v Ajdovcu«.

Image caption

Zločinci in njihovi spomeniki

Ko se je Gubčeva brigada 11. decembra okoli 23. ure ponoči približala Ajdovcu, se je, kot piše Ambrožič, razdelila na tri skupine. Prva je pod poveljstvom komandanta tretjega bataljona Staneta Potočarja obkolila šolo, druga pod poveljstvom namestnika brigade Predraga Jevtića, prosvetni dom, tretja pa pod poveljstvom komandanta Gubčeve brigade Lada Ambrožiča - Novljana prosvetni dom iz strani Gornjega Ajdovca.

Kot vidimo in bomo to videli še v nadaljevanju, je napad organizirala in vodila takratna komunistično-partizanska elita. Razen če kateri od njih ni bil prej ubit (npr. Jevtić in Šaranović), so vsi kasneje doživeli strma napredovanja in bili v samem vrhu komunistično-partizanske združbe ter se jih časti vse to danes, tudi s postavljanjem spomenikov (Potočar, Ambrožič) in poimenovanjem ulic po njih (Avbelj, Šaranović, Brilej, Ambrožič).

Po Ambrožičevih navedbah naj bi v Žužemberku in Ajdovcu zaznali nevarnost partizanskega napada in naj bi se zato celo umaknili iz Ajdovca, vendar so jih partizani prehiteli. Kot je zapisal (str. 97), naj bi prav dan pred napadom prišla v Ajdovec skupina 40 vojakov vaše straže iz Žužemberka. V Ajdovcu naj bi bilo ob napadu 76 branilcev, od tega 44 iz Žužemberka, iz Ajdovca in okolice pa 32.

Župnijsko cerkev sv. Križa na Ajdovcu so lahko pozidali šele leta 1989, na mestu tiste, ki so jo leta 1942 uničili partizani. Postpartizanski komunisti niso nič prispevali. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko uničevanje slovenstva

Po Ambrožiču naj bi partizani najprej uspeli zažgati šolo, iz katere naj bi se uspelo večino branilcev rešiti. Opis je v primerjavi z nadaljevanjem zanimivo skop. Ko sem bil leta 2010 na blagoslovitvi farnih spominskih plošč, mi je domačin, ki je takrat kot desetletni fantič opazoval dogajanje, povedal, da so partizani šolo požgali (šele) tri dni po napadu.

Ambrožič je potem bolj podrobno opisal uničenje cerkve in prosvetnega doma. V cerkev naj bi partizani vdrli tako, da so z bombo razstrelili vhodna vrata, potem so notranjost cerkve zažgali, tako da je bila cerkev popolnoma uničena. Cerkev so zažgali zato, da bi uničili dva vaška stražarja na vrhu zvonika, ki sta s puškomitraljezom branila vas pred napadalci. Po uničenju cerkve jih je na koncu čakal najtrši oreh, vaški stražarji v Gnidovčevem prosvetnem domu, ki so ga domačini z lastnimi rokami zgradili tri leta prej (1939). Šlo je torej za popolnoma novo stavbo, namenjeno kulturi in izobraževanju. Po silnem obstreljevanju so partizani uspeli streho stavbe zažgati, potem so z bombo razstrelili vhod in pričela se je morija. Partizani so po Ambrožičevi navedbi (str. 101) pri napadu ubili 25 branilcev, 25 pa so jih zajeli. Zanimivo, da kljub obsegu knjige, Ambrožič ni navedel podatkov, koliko partizanov je bilo mrtvih in ranjenih, le v opombi je omenil, da je bil eden ubit. Ta podatek pa sta navedla druga avtorja. Stane Semič - Daki je v svoji knjigi Najboljši so padli (drugi del, Ljubljana, 1971, str. 63) navedel, da naj bi imela v Ajdovcu Gubčeva pet mrtvih in petnajst ranjenih. Toda precej kasneje je Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada (druga knjiga, Ljubljana, 1986, str. 255) zapisal, da naj bi bila ubita dva partizana (pa še ta dva naj bi bila iz Tomšičeve brigade; ta je večinoma takrat varovala dostope do Ajdovca, le nekaj borcev s težjim orožjem je dodelila Gubčevi za napad), ranjeni pa naj bi bili trije.

Srečka in Andreja Rozmana z Brezove Rebri so 12. decembra 1942 v bližini njune vasi umorili partizani, ki jim je poveljeval Lado Ambrožič - Novljan. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični »sodniki« na Brezovi Rebri

Ujete vaške stražarje so odgnali v bližnjo vas Brezova Reber. Tam so jih na hitro »zaslišali« z vpraševanjem, ki je bilo čisto boljševistično, potem pa, kot je zapisal Ambrožič (str. 102), so jih devetnajst »obsodili na smrt« in umorili blizu vasi. V resnici so v skupnem grobišču našli 21 umorjenih.

Albin Gnidovec iz Domžal, sicer domačin iz Ajdovca, je 16. oktobra 1999 v Sobotni prilogi Dela objavil pismo z naslovom Ajdovška tragedija, v katerem je med drugim objavil imena komunistično-partizanskih krvnikov z Brezove Rebri (in Ajdovca seveda). Kot je navedel, so »zapisnik zaslišanja« ujetih vaških stražarjev po naslednjem vrstnem redu podpisali: Bolko Brezar (pravo ime Jože Brilej), Šaranović (srbski oficir), Novljan (Lado Ambrožič, komandant Gubčeve brigade), Veljko Kočevar (pravo ime Dušan Bravničar) in Rudi Hrast (pravo ime Viktor Avbelj).

Albin Gnidovec, Ajdovska tragedija, Delo, 16. 10. 1999

Lado Ambrožič - Novljan za kraje na širšem dolenjskem območju velja za zločinca. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. FOTO: Ivo Žajdela

»Spomenik« partizanskemu zločincu v Žužemberku

V nadaljevanju v svoji knjigi Gubčeva brigada je Ambrožič opisal (str. 105–111), kako so potem hoteli uničiti še postojanko vaške straže v Žužemberku. Napadli so jo v noči na 21. december, vendar je kljub uničevanju niso uspeli zavzeti, čemur bi sledil nov masaker ujetnikov. Tudi temu napadu je poveljeval Lado Ambrožič - Novljan, ki zato za kraje na širšem dolenjskem območju velja za hudega zločinca. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku, ki je bila dolgo po demokratizaciji v rokah levice oziroma LDS, leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. Ta spomenik, še eden od mnogih, ki so jih komunisti po svoji morilski revoluciji na gosto postavili po Sloveniji, je v aroganten posmeh neizmerni množici umorjenih in drugače uničevanih ter gorja in opustošenj, ki so jih storili s svojim zločinskim delovanjem.

Lado Ambrožič je po strahotnem uničenju Ajdovca in uničevanju v Žužemberku svojo Gubčevo brigado odgnal daleč vstran, v Mirnsko dolino. Tam je Gubčeva spet pod Ambrožičevim vodstvom 27. decembra 1942 napadla grad Dob, kjer je bilo nekaj italijanskih vojakov, pod zaščito katerih se je zaradi groženj s smrtjo zatekla Mavsarjeva družina (str. 117–127). S številčno premočjo so grad zavzeli in zažgali, pri tem pa umorili njihove lastnike (očeta, mater in sina Logothetti) in sedem članov družine Mavsar (očeta, mater in pet otrok).

Ambrožičeva »bela garda«

Ambrožič je v knjigi Gubčeva brigada (str. 131) zapisal: »Poglavitni sovražnik na Dolenjskem je bila v tem času bela garda. Ko so bile začasno porušene tri njene postojanke, bi bilo treba uničiti še zadnjo, najbolj nevarno na Polici.« To, da je bila za komunistične partizane glavni nasprotnik slovenska protirevolucija, je za vse tiste, ki berejo partizansko literaturo, povsem očitno. Tega ne vedo le tisti, ki naš medvojni čas poznajo in vrednotijo le na osnovi šolskih in publicistično-propagandnih pripovedovanj in ki ne berejo osnovne literature.

V svoji knjigi je Ambrožič pred gornjim citatom o uničevanju »bele garde« precej obširno opisal mnoge primere, ko je svojo Gubčevo brigado v drugi polovici leta 1942 vodil od ene vaške skupnosti do druge – od Škocjana do Police – in jih uničevalno napadal, strahovito ropal (v knjigi je namesto ropanja ves čas uporabljal tujko rekvizicija) in požigal domačije. Po začetku teh partizanskih uničevalnih in morilskih pohodov se je Gubčeva brigada oziroma njegovo vodstvo 16. oktobra 1942 (kot je to opisal na 64 strani knjige) na Debelem hribu (SZ nad Polico) sešlo s »člani glavnega poveljstva ter vodstva osvobodilnega gibanja«, ki jih je vodil Boris Kidrič. Ta Boris Kidrič, ki ga na Slovenskem še danes častijo z imeni krajev in šol, z mogočnimi komunističnimi »spomeniki« in s številnimi imeni trgov in ulic, je takrat »obiskal bataljon za bataljonom« in partizanom razlagal, da morajo »poseben poudarek« nameniti pojavu protirevolucije, ki jo morajo »nujno« in »do korena« zadušiti in zatreti. Posebej pa je to ukazal poveljstvu brigade. Ambrožič je zapisal, da je brigadno poveljstvo takoj po tem srečanju s Kidričem in njegovimi spremljevalci »napravilo načrt za uničenje belogardističnega žarišča na Polici in v okoliških vaseh«. Na naslednjih straneh je potem opisal, kako je to partizansko uničevanje izgledalo: morija, požiganje, ropanje.

Trnovo nad Gorico, spominski kompleks NOB na Kobilniku, spomeniki komandantov 9. korpusa, med njimi Lada Ambrožiča - Novljana, uničevalca iz Ajdovca 12. decembra 1942 (na Trnovem so postavili kopijo kipa iz Žužemberka). FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje Olge Vipotnik o Ambrožičevem zločinu

Omenil sem že, da je Ambrožičeva knjiga o Gubčevi brigadi zelo debela, saj ima kar 1.074 strani. To pomeni, da je dokaj podrobno opisal uničevalno pot te partizanske paravojaške združbe. Kljub temu je mnoge grde stvari zamolčal. Tako med drugim umor nekega partizanskega borca, ki ga je on ukazal, le kakšen dan pred prej omenjenim srečanjem z glavo komunistične revolucije Kidričem.

Dogodek je v svojih spominih, napisanih leta 1955, omenila borka v njegovi Gubčevi brigadi Olga Červan - Vipotnik. Takole se glasi njen zapis: »Naša dva bataljona sta nato odšla iz doline Radulj spet k Svetemu križu ob meji. Na tem pohodu se je dogodila v brigadi zelo težka stvar. Komandant Novljan /Lado Ambrožič - Novljan/ je dal streljati nekega partizana iz 2. bataljona. Ne spominjam se več, za kaj je šlo, toda ta partizan je imel nekakšne razprtije z Novljanom. Da bi uveljavil svoje, je zagrozil Novljanu, da bo vso stvar povedal komandantu Glavnega štaba, Matiji, katerega je osebno poznal, saj sta bila menda iz istega kraja. Novljan se je pri tem silno razjezil ter odredil, da se upornega partizana takoj ustreli. Odredil je nekaj justifikatorjev, ki so partizana odpeljali in ustrelili. Še zdaj se spominjam njegovega joka, ko so ga peljali, in njegovih tožba, ko je klical svojo hčerkico Majdo, ter kaj bo z njo. Ta justifikacija je zelo neprijetno odjeknila med partizani. Spominjam se, da tedaj nismo bili preveč prepričani o krivdi tega partizana.«

Spominski križi, med njimi je tudi ajdovški za umorjene iz Ajdovca, za veliko njihovih smrti je (bil) »zaslužen« partizanski »heroj« Lado Ambrožič - Novljan. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so zločince nagrajevali

Vipotnikova je še dodala, da so potem zapustili taborišče in da je bila blizu komisarja brigade Rudija Avblja /Viktorja/, komandanta Novljana in da je bil namestnik komisarja Veljko Kočevar. Petdeset let kasneje je k temu svojemu zapisu dodala še nekaj podatkov (Olga Červan - Vipotnik, Partizanka, Vojni muzej Logatec, 2010). Ime umorjenemu partizanu naj bi bilo Ervin, doma je bil ali iz Sneberij ali Zadobrove, žena je umrla v internaciji, hčerka Majda pa da se je poročila in imela tri otroke. »Vsi so bili prepričani, da je padel,« je dodala Vipotnikova, ki je še zapisala, da je bila ta Ambrožičeva žrtev pred tem v »II. grupi odredov«, da je bil »zelo hraber« in da »ni hotel iti v Cankarjevo brigado«. Temu da se je uprl in zato ga je Ambrožič dal umoriti.

Komunistično vodstvo je takšne partizanske poveljnike ščitilo in jih kasneje nameščalo na vedno pomembnejše funkcije. Uspeh njihove revolucije je bil možen le ob najbolj energičnih oziroma brezobzirnih dejanjih partizanskih poveljnikov. Ambrožič je do konca vojne naredil strmo partizansko kariero. Po vojni je za nagrado lahko pisal debele propartizanske knjige. V zadnjih dveh desetletjih svojega življenja je postal borčevska ikona, ki je nastopala na številnih borčevskih slovesnostih. V svojih govorih je povzdigoval partizanstvo in se lagal o vsesplošnem uničenju Slovenije, ki ga je povzročilo to njegovo partizanstvo.

Ivo Žajdela, Pokol na Brezovi Rebri, Demokracija, 25. 11. 2010Nadaljevanje v: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [3]

1/9