Vstopili smo v leto 2019, ki bo zelo razburkal Evropsko unijo. Zapustila nas bo Velika Britanija, v Evropski parlament bomo volili nove predstavnike, predsedovanje Svetu EU-ja je začela Romunija …

Ob tem je morda pravi čas, da se vprašamo, kakšno je stanje v Evropi na splošno, in kakšna bi lahko bila prihodnost. V knjigi Noč evropske kulture se duhovnik in sodelavec Chiare Lubich, Giuseppe Maria Zanghí, sprašuje: »Zakaj je naša Evropa v zadnjih stoletjih ustvarila kulturo (in jo izvozila), ki na Boga ne gleda kot na skrivnost, ampak je iz njega naredila problem? Ali je ta problem nerazrešljiv? Ali je posledično tudi človeka spremenila v problematično bitje, ki močno zapleta svoj odnos do samega sebe, do drugih, do vesolja in z Absolutnim? Ali je človeka prepustila strašljivi samoti, ki je moderni pojav »množice« ne more prikriti? Ali je slednji celó ne povečuje in povzroča?«

Marija Zambrano, ki jo avtor citira, meni, da živimo »v eni od najtemnejših noči, kar smo jih videli«, ampak to pomeni tudi, da človek še vedno lahko upa. »Lahko bi torej verjeli, da naša kultura, še posebno v svojem najstarejšem zahodnem jedru, v Evropi, umira. Lahko pa bi to pomenilo nekaj povsem nasprotnega, in sicer novo zoro. Če nekaj ni za vedno izginilo, se lahko sedaj vprašujemo o vrnitvi, o ponovnem rojstvu zahodnega človeka v čisti in nebeški luči.«

Knjiga nosi podnaslov Agonija zahodnega sveta, saj Marija Zambrano pravi, da Evropa ni mrtva, ampak je v agoniji. Evropa je namreč po njenem mnenju »mogoče edina stvaritev v zgodovini, ki ne more povsem umreti in lahko vstane od mrtvih. To načelo vstajenja bo delovalo tudi v njenem življenju in začasni smrti.«

Avtor knjige meni, da potrebuje zapleteni in razčlenjeni svet znanosti veliko teologijo, ki je predvsem živa in oblikovana v nas samih.