Čeprav vsi pravijo, da odlično kuhata, sta nekoliko neobičajni kuharici, saj sta sicer študentki na Papeški univerzi Gregoriana. Čez poletje ju je na Višarje povabil njun profesor p. Peter Lah, ki poleg profesure na Gregoriani opravlja še poslanstvo skrbnika višarskega svetišča. Z njima smo se pogovarjali, ko sta s polhograjskim župnikom Bogdanom Oražmom na kratko obiskali Slovenijo.

S. Ehite in s. Aurelia na obisku v Polhovem Gradcu. FOTO: Simon Purger 

S. Ehite, kakšno je vaše poslanstvo?

Ehite: Sem članica kongregacije Comboni Missionary Sisters in delam v misijonih, predvsem v Zambiji. Osredotočam se na napredek žensk in ruralni razvoj. Spodbujamo pismenost med odraslimi ženskami in jih učimo različnih veščin, kot so tkanje, šivanje in izdelovanje mila iz lokalnih sestavin. Pri ruralnem razvoju vključujemo tako moške kot ženske in si prizadevamo za trajnostni razvoj. Na primer, spodbujamo gojenje rastline moringa, ki kmetom omogoča stalen in dober dohodek.

Saj ste prava poslovna ženska! 

Ehite: (smeh) Seveda, posel je pomemben! Saj veste, ko so ljudje lačni, jim ne pomagaš, če jim daš ribo, ampak če jih naučiš loviti ribe. Vlada nam je dala veliko kmetijo, kraj za demonstracije ji rečemo. Pokazale smo jim, kako naj posadijo ta drevesa, kako naj skrbijo zanje. Hkrati pa s tem vzdržujemo tudi same sebe in svoj center. Ne moremo vedno pričakovati na denar dobrih ljudi v razvitem svetu, ampak je prav, da same poskrbimo zase. V prihodnosti bo to ostalo domačinom.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Ehite: Prihajam iz južnega dela Etiopije. Pet minut stran od moje vasi je misijon Comboni Missionary Sisters in kapucinov, ki skupaj upravljajo misijon. Osnovno šolo sem obiskovala v misijonu, rada pa sem se pridružila tudi sestram, ki so nas popoldne učile o morali, pa tudi ročnih spretnosti in podobno. Ko smo jih videli, kako živijo z nami, kako živijo: kapucini so bili v sandalih, bili so umazani kot mi, hodili so po slabih poteh, in sestre, ki so delale večinoma v kliniki. Ni bilo avtomobilov, bili so motorji ali pa konji. Bili so zelo blizu ljudem. Ko je bila ženska na porodu, niso zahtevali, da ženska pride v ambulanto, ampak so s konjem pripeljali babico k ženski. Bili so zelo blizu ljudem. In ko sem to opazovala in odraščala, sem hotela biti kot oni.

S. Aurelia, kakšno pa je vaše poslanstvo?

Aurelia: Sem članica kongregacije Suore del Cuore Immacolato di Maria, škofijske ustanove, ki jo je v Burundiju ustanovil belgijski pater Bianco. Naše poslanstvo je pomagati Svetemu Duhu, da cveti med družinami sveta. V Burundiju vsako nedeljo obiščemo družine ali pripravimo srečanja za družine, kjer se vsi dobijo. Imamo tudi sprejemni center za tiste, ki imajo težave, kjer se lahko pogovorijo s psihologom. Poleg tega vodimo sirotišnico za dojenčke in otroke brez staršev. Nekatere sestre delujejo tudi v bolnišnicah in šolah.

Kako bi primerjali družine v Italiji in Burundiju?

Aurelia: V Italiji so osebe nekoliko zaprte. Nikoli me še nihče ni povabil na obisk njegove družine. Vedno se srečujemo v sprejemnem centru. Medtem ko pri nas lahko obiščeš vsakega, vsak te sprejme. V Burundiju so družine raznolike, tako bogate kot revne. Poskušamo jim pomagati na različnih področjih, prinašamo oblačila in hrano, omogočamo zakramente. Imamo pa težave z dostopom do tistih, ki so daleč od mesta.

Kako pa je s številom otrok?

Aurelia: Družinska politika v Burundiju, ki od leta 2010 priporoča, da družine ne bi smele imeti več kot tri otroke, v realnosti ni izvedljiva. (smeh) V mestih imajo dva, tri ali štiri otroke, na podeželju pa tudi pet ali šest. Včasih je bilo otrok tudi 10 ali 15. Jaz sem peti otrok od osmih. Pet jih je že poročenih. Zadnji trije smo se posvetili Bogu. En brat je duhovnik, lani umrl je bil frančiškan, imel je nesrečo, in jaz. Moj oče in prvorojeni brat sta oba učitelja verouka, tako da smo res krščanska družina.

Trenutno sta na Višarjah. Kako doživljata to izkušnjo?

Aurelia: Zame je to lepa izkušnja. Všeč mi je, da je zelo mirno, še zlasti v primerjavi z Rimom. Na Svete Višarje prihajajo ljudje iz različnih kultur, še zlasti je veliko Slovencev. Vidiš, da so zelo umirjeni. Tudi med mašo sodelujejo z vsem srcem, kar me navdaja z upanjem.

Ehite: Višarje so zelo lepe, ne le zaradi naravne lepote, ampak tudi zaradi ljudi, ki imajo notranjo lepoto. Vsak dan imamo dve maši in vidiva, da imajo Slovenci veliko vero. Srečali sva različne osebe; nekateri naju pozdravijo in se nasmehnejo, mnogi pa se tudi pogovarjajo z nama in delijo svoje težave. Otroci se naju radi dotaknejo in pobožajo, kar je zelo lepo.

Kakšno hrano pa pripravljata?

Aurelia: Kar se hrane tiče, kdaj skuhava kaj po etiopsko ali burundsko, ker pa sva že toliko časa v Italiji, večinoma kuhava po italijansko.

Ehite: Italijanska hrana je pomemben del naše skupnosti, saj je bila ustanovljena v Italiji, tako da ohranjamo italijansko hrano tudi na misijonih.