Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? [...] Če je mogoče govoriti o »centralnem komitetu Demosa«, potem je v tem prostoru mogoče reči karkoli, ker je njegova struktura vsak trenutek poljubno drugačna; potem je jezik zgubil vsako referenco in je vse lahko tudi vse drugo. Tu so stvari prignane do konca, tu ni mogoče ničesar več reči, tu je konec jezika. To je tako, kakor če poslušaš Miloševića, Šešlja, Babića: tu je konec jezika. A to niso nobene izjeme, takšna je faktura večinskega dela javnega govorjenja. (Zaveza, št. 3)

Čeprav se je v tridesetih letih, odkar je Justin Stanovnik takole opisal slovensko družbeno-kulturno realnost, marsikaj spremenilo, njegove besede žal niso izgubile veljavnosti. Razmah družbenih omrežij je vnesel v javno življenje novo dinamiko in ga na ta način opazno preoblikoval, nedvomno liberali...