Po mestih se še pred začetkom adventa na »3-2-1-bumf« prižge milijon luči in veseljačenje se začne. Postavijo se stojnice s kramo, pečejo se čevapčiči, točijo se kuhančki, iz zvočnikov odmeva glasna glasba. Pridejo seveda tudi trije dobri možje, med njimi za potrebe »biznisa« celo škof Miklavž, a v Ljubljani brez križa na škofovski mitri. Ljudje se spravijo, kako naj rečem, v stanje zmanjšane razsodnosti. Da lažje odpirajo denarnice. Mnogi preveč na široko in zelo na globoko. Pravzaprav le drsamo s karticami, ki so na videz praktične, a so perfekten psihološki trik, zaradi katerega sploh ne opazimo in ne občutimo, kako iz njih izgineva denar.

Težko se je upreti tej evforiji, da se pa, tudi zato, ker smo bogu-podobna bitja, lahko razmislimo in se odločimo drugače.

Težko se je upreti tej evforiji, da se pa, tudi zato, ker smo bogu-podobna bitja (prim. 1 Mz 1,26); lahko razmislimo in se odločimo drugače. A kdo naj začne, kdo naj da pobudo? Vsakdo jo lahko da, a po mojem je najbolj primerno, da jo da oče. On naj skupaj z ženo postavi adventna pravila, se jih drži in pri njih vztraja. Oče naj tudi prvi sklene roke v molitev. Žena naj se mu v molitvi pridruži ter ga pri postavljanju pravil podpre. V postavljanje pravil vključita tudi otroke. Tako se cela družina zaveže, da se potrošniški evforiji namenoma ne bo izpostavljala, da bo šla pravzaprav v spokorno držo, v katero nas pravzaprav vabi tudi Cerkev.

Z ženo sva imela sestanek in naredila adventni načrt. Če bi moral vsebino strniti v eno besedo, bi rekel: obratno. V načrtu je vse obratno od tega, kar pravi svet.

Najprej praktično: Poleg obdarovanja sva pomislila še na druge »jezike ljubezni« – primerna so dobra dela in posvečen čas. Glede denarja za adventne nakupe: skupaj s sozakoncem določita »točko dovolj«. Določita vsoto denarja, ki sta jo pripravljena porabiti in ga – v obliki gotovine – dajta v kuverto. Nanjo napišita »za advent« in iz nje – samo iz nje! – jemljita denar za nakupe. Ko ga zmanjka, ni več nakupov.

Z ženo sva imela sestanek in naredila adventni načrt.

Midva sva v središče postavila otroka in ne naju. Janez je rekel, da je otrok, ki prihaja, luč (prim. Jn 1,9), svet pa pravi, da so lučke v mestih luč. Lučke v mestih Luči, ki prihaja, v resnici jemljejo pozornost, vabijo v trgovska središča in ne v zastrto pričakovanje prihoda Božjega Sina (prim. KKC 522). Midva zato letos ne greva gledat nobenih lučk. Nikamor. Raje povabiva prijatelje, osamljenega človeka, otroke in vnuke, postopno prižigava sveče in moliva.

Raje bova poskrbela za tihoto, kot pa se izpostavljala hrupu, raje čebljanju vnukov ali morda le tihi glasbi v ozadju. Vsak človeški otrok – in tudi Božji otrok – ima raje tihoto in mir, raje zastrto svetlobo kot slepljive luči. Bog namreč prihaja v tihoti, nežno trka in čaka, da bi ga slišali in mu odprli (»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« Raz 3,20). Zato je torej treba utihniti, da bi lahko slišali, in odpreti, ko pride. Če ne, ostanemo sredi lučk, obkroženi z množico ljudi, v hrupu, a vendarle sami. Za božič tudi »večerjamo« sami – brez Otroka. Na koncu prazniki, ki so že ves mesec pravzaprav »polni« vsega – hrupa, blišča in navlake –, postanejo prazni bistvenega.

In po praznikih v nas in tudi v naših denarnicah zazeva praznina.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (50/2023).