Izbor del kaže značilne motive njenega grafičnega opusa, o katerih je akademik dr. Milček Komelj zapisal: »V vsem na svetu, tudi v najbolj vsakdanjih predmetih, a najpogosteje v starinskem sedežnem pohištvu, je dojemala brezčasno lepoto ter vanjo projicirala estetsko izbrušeno pričevanje o tesnobi in stiski kot izrazu človeškega življenja z njegovimi harmonijami in protislovji. Ker je bila vse življenje izrazito zadržana, je lahko tudi svojo osebno izpoved in kontemplacijo o ljudeh metaforično izrazila le skozi motiviko s človekom povezanih predmetov, večkrat mitološko obarvano; svoje fotelje in zofe je ponekod tudi počlovečila in jim duhovito vtisnila antropomorfne poteze.«

Adriana Maraž (1931–2015). FOTO: Wikipedia

Mladostno šolanje pri italijanskih redovnicah

Adriana Maraž se je rodila v Ilirski Bistrici leta 1931. V otroštvu je bila odtrgana od staršev, šolala in dolgo živela je med redovnicami v italijanskem samostanskem okolju, kar je, kot je večkrat povedala, v njej pustilo pečat za vse življenje. Leta 1957 je diplomirala na ALU v Ljubljani. Imela je 28 samostojnih razstav in sodelovala na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je leta 1977 prejela Jakopičevo nagrado, leta 1983 pa še nagrado Prešernovega sklada. Živela in delala je v Ljubljani ter Breznici na Gorenjskem. Poročena je bila s slikarjem Janezom Bernikom. 

FOTO: Tatjana Splichal

Bila je sinonim za nesmrtno Lepoto

»Z osebnostjo in ustvarjalnim delom je bila Adriana Maraž predvsem sinonim za nesmrtno Lepoto,« je ob njeni smrti zapisal Milček Komelj. »Njen pogled je bil vzet z egiptovskih fajumskih portretov, njeno obličje na grafiki umetničinega življenjskega sopotnika Janeza Bernika pa se je spremenilo v spomin na ljubo ji in skrivnostno Mono Lizo.«

FOTO: Tatjana Spichal

Grafične podobe Maražove so po Komeljevih besedah melanholično izjedkan spomin na čustveno neminljivost minulih časov: »Predana je bila intimni lepoti in samoti, pomenljiva sporočila je dojemala predvsem v tišini in vse ugledala z edinstveno prodornimi, nepozabnimi očmi. V vsem, česar se je dotaknila, je vselej stremela k popolnosti. Vse, kar je pogledala in komentirala, je estetsko pretanjeno povzdignila. Kot nadvse tankočutna, odmaknjeno skrivnostna in prefinjeno aristokratska umetnica se je izražala izrazito zastrto, s svojo svetlobo je priklicevala v grafike tudi imaterialno prividen ter mističen duhovni prostor. Tudi v svoji čutno mediteranski inkarnaciji in monumentalni markantnosti je bila docela poduhovljena ter izjemno poetična in občutljiva – tako kot vsa njena umetnost.«

FOTO: Tatjana Splichal

Četudi je segla v vrh naše in tudi svetovne grafike, je po besedah Milčka Komelja najraje ostajala v ozadju, zatopljena med rajske rože domačega brezniškega vrta ter skrita v samostanski celici svojega ateljeja: »Bila je ena najbolj krhkih, očarljivih in plemenitih osebnosti naše likovne ustvarjalnosti, še posebej grafike, ki jo je znala z opojno sijočimi barvnimi prelivi prav po slikarsko oživiti.«

Razstava bo na ogled do nedelje, 9. januarja 2022.