»Od nekdaj sem tenkočutni opazovalec in poslušalec, v glasbenem ustvarjanju pa mi veliko pomeni prav samota, ki jo potrebujem, da se odklopim, poglobim v razmišljanje in ustvarjam.« FOTO: Tomo Jeseničnik



Z Adijem Smolarjem se lahko pogovarjaš o čemerkoli in ob tem povsem pozabiš na čas. Midva sva se pogovarjala o glasbi. Skoznjo se zrcali Adijev univerzum, njegove misli, občutki, barve. Vse. Spremlja ga od otroštva, ko je že pri šestih igral harmoniko, nato klarinet, sodeloval pri godbi na pihala, pri pevskih zborih, pel drugi sopran in tenor. Svojo najbližjo – kitaro – je vzljubil pozneje, ko je šel študirat slavistiko in primerjalno književnost v Ljubljano in je kitaro imel njegov cimer. Je večni samouk, prve začetke v glasbeni karieri beleži že od leta 1978.

Posluh za glasbo se je pri Adiju ves čas prepletal še z drugimi strastmi – zelo blizu mu je bila likovna umetnost, požiral pa je tudi knjige. Doma so ga odvračali od zamisli, da bi se preživljal z glasbo, oče je menil, da to ni zanesljiva pot, a kaj kmalu so spoznali, da gre Adiju izjemno dobro. Poklicno ga je v glasbene vode pripeljala sreča v nesreči. Pri Ljubljanski banki, kjer je urejal interno revijo, so to ukinili. Ostal je brez službe in povsem naravno stopil v svojo kožo. Izdal je že petnajst glasbenih albumov, zadnji Prav zdaj je izšel leta 2018.

Kantavtorstvo je plemenita zvrst glasbe

Kot prekaljeni kantavtor, pevec, inštrumentalist in skladatelj se je s svojim bogatim ustvarjalnim opusom zelo pretanjeno in vrhunsko približal vsem generacijam, okusom in razpoloženjem. V njegovih pesmih se zrcalijo iskrivost, neposrednost, skromnost, igrivost, črni humor, družbena kritičnost, toplina, modrost in predvsem Adi sam. »Moje pesmi so odraz mene,« kratko pove in poudari, da bi morali Slovenci bolj ceniti kantavtorstvo, ki je v naši deželi s tako majhnim številom prebivalstva velika dragocenost in nekaj zelo plemenitega: »To ni samo glasba, ampak tudi zvrst, ki komentira, vzgaja in tolaži, kar v svojih pesmih počnem tudi sam.« Skromen in odkrit, kot je, tudi na svoji glasbeni poti ni gojil pretiranih ambicij in nikdar ni deloval pretenciozno, pri ustvarjanju glasbe ga napaja veselje samo. Apriorno zavračanje določenih zvrsti glasbe ali izvajalcev je Adiju tuje, kajti prepričan je, da je treba vedno prisluhniti in gojiti strpnost tudi v dojemanju umetnosti. »Od nekdaj sem tenkočutni opazovalec in poslušalec, v glasbenem ustvarjanju pa mi veliko pomeni prav samota, ki jo potrebujem, da se odklopim, poglobim v razmišljanje in ustvarjam.«


Adi Smolar, tudi sam oče, je nadvse prevzet z otroškim svetom, ki ga resnici na ljubo tudi z odraslostjo ni nikoli zapustil. FOTO: Rok Breznik/Mediaspeed


V ospredju morajo vedno ostati otroci

Adi Smolar, tudi sam oče, je nadvse prevzet z otroškim svetom, ki ga resnici na ljubo tudi z odraslostjo ni nikoli zapustil. »Otroci vidijo drobne stvari, odtenke, znajo se čuditi in se veseliti majhnih stvari, ki jih odrasli največkrat ne opazimo. Vse lepe stvari, sočutje in prijaznost izvirajo iz hvaležnosti. Na ta način, z gojenjem sočutja in strpnosti, bomo kot ljudje vedno tudi najboljši vzor otrokom.« Adi je tudi avtor desetih knjižic za otroke in mladino, njegove zgodbe za otroke pa so izhajale tudi v stripu ilustratorja Boža Kosa Kavboj Pipec in Rdeča pesa, na kar je zelo ponosen. Prav okoliščine, ki nam jih narekuje epidemija, so po njegovem mnenju zaskrbljujoče za otroke, kakor tudi za ljudi na robu preživetja. »Otroke je treba postaviti v ospredje, jim omogočiti druženje in spoznavanje, mi odrasli pa svoje življenjske izkušnje že imamo. Nekaj primerljivega s trenutnimi neprijaznimi dogodki je bilo sicer pričakovati in vse skupaj je treba vzeti tudi kot priložnost, da se vsakdo nekoliko poglobi vase in tudi kaj spremeni,« je prepričan Adi.
_ _ _

*Celoten pogovor je bil objavljen v Naši družini (6/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Ne želim se pacati v slabih mislih«

Pred spletnim dogodkom Onkraj reda: kdo je Mariah Dolenc?

Valentina Turcu: »Za velike ljubezni se je treba predati«

Tamino Petelinšek, fotograf s poslanstvom