Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijone v deželah Slovanov ob državni meji. Pokristjanjevanje se je začelo že za Karla Velikega, načrtno se pa je nadaljevalo za časa cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. je zasnoval ustanovitev nove cerkvne pokrajine s sedežem v Magdeburgu. Prvi nadškof je bil Adalbert, takrat opat v Weissenburgu (Alzacija).

Za misijonsko delo na vzhodu so ga prvič določili za časa cesarja Otona I. Olga, mati ruskega kneza Svjatoslava v Kijevu, je prosila nemškega kralja, naj ji pošlje škofa in duhovnike, ki bi širili krščanstvo med njenim ljudstvom. Sama je že bila krščena in je za krščansko vero želela pridobiti tudi svojega sina in rojake. Cesar je za to nalogo določil Adalberta. Ko je bil posvečen v škofa, se je z nekaterimi tovariši odpravil proti Kijevu. Toda po enem letu se je že vrnil, ker je bil odpor ruskih velikašev in ljudstva proti krščanstvu prevelik. Le z največjo težavo se je rešil pred napadi poganov.

Spet se je vrnil v samostan Weissenburg. Tu je nadaljeval pisanje Kronike Regina von Pruem. Zbral je podatke o cerkveni in splošni zgodovini v 10. stoletju, zlasti za leta 907-967. Poroča tudi o nekaterih podrobnostih svojega potovanja v Rusijo. Kronika kaže Adalberta kot moža globoke verske kulture, zrele izkušenosti in osebne plemenitosti.

Na sinodi v Raveni leta 968 je bila potrjena nadškofija v Magdeburgu in Adalbert je bil imenovan za prvega nadškofa. Takoj je odpotoval v Magdeburg, kjer so ga slovesno ustoličili. Že za božič leta 968 je posvetil tri škofe, ki so imeli svoje sedeže na slovanskih tleh saške vojvodine. Adalbert si je v naslednjih letih prizadeval za cerkveno ureditev svoje velike cerkvene province. Pri tem mu je bilo posebno pri srcu pokristjanjenje Lužiških Srbov, ki ga je večkrat sam pospeševal na napornih potovanjih po komaj naseljenih krajih. Kljub zvestemu spolnjevanju pastirskih dolžnosti je krščanstvo malo osvojilo duše Slovanov. Za Adalbertovim nesebičnim delom so čutili trdo vlado Nemcev, ki so z državno pomočjo grabili njihovo zemljo.

Adalbert velja za velikega misijonarja. Umrl je 20. junija 981, na ta dan pa tudi goduje.