In res odide od svojega očeta na dolgo pot v deželo, ki je Bog ne pokaže vnaprej z namenom, da bi se učili zaupanja vanj, ki ve, kaj dela. Abram prejme na poti čudovito obljubo: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko« (1 Mz 15,1) in še: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti! /.../ Tako bo s tvojim potomstvom« (1 Mz 15,5). In Abram veruje Gospodu. Večkrat. Toda Izaka, sina obljube, še kar ni, zato s Sarajo vzameta stvari v svoje roke in rodi se Izmael (tj. človeško mogoče). Toda obljuba o Izaku (tj. človeško nemogočem) se ponovi. Bog Abrama preimenuje v Abrahama, ker ga postavlja za očeta množici narodom (1 Mz 17,5), sterilno Sarajo pa preimenuje v rodovitno Saro. In čeprav se zasmeji obljubi (1 Mz 18, 15), se rodi Izak, ki pa si ga Abraham precej prilasti in spremeni v lastnino, zato ga je poklican darovati, da bi ga znova lahko prejel v dar.