Obema je jasno, da nimava energije za globoke debate, duhovne ali poučne vsebine, niti nisva v stanju, da bi kaj družinskega načrtovala ali razčiščevala.

Film pa je tako priročen – ob njem ti ni treba na nič misliti, lahko te sprosti, morda celo nasmeji, če je dober pa mimogrede prejmeš še kak nauk ali sporočilo, ki te nagovori.

Žal se zaplete pri izboru. On nima potrpljenja za karkoli preveč umetniškega, še manj za kaj solzavega in melodramatičnega. Mene je strah že navadnega trilerja, kjer nekdo malo hitreje stopi izza vogla in grdo pogleda. In ne gledam nobenih filmov s prizori spolnosti. S temi kriteriji tako ali tako večina filmov že odpade.

On ima seveda rad zgodovinske, vojne filme in se ne meni preveč za kakovost produkcije. Jaz, če že gledava film, v katerem se veliko streljajo, želim, da je ta vsaj na visokem nivoju, da so igralci dobri, da so kadri lepi in je v scenariju vsaj en domiseln dialog, še raje dva.

Naj še dodam, da nihče o...