Milena Miklavčič je na »terenu« že več kot 40 let, prisluhnila je več kot dva tisoč zgodbam, jih popisala in objavila v knjižni zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. Te odstirajo življenje, osebne odnose in tudi intimo naših prednikov. Prva knjiga je izšla pred desetimi leti, četrta lani jeseni, vsebino za slednjo je črpala iz življenjskih zgodb in usod Slovenk in Slovencev iz obdobja med epidemijo koronavirusa.

V čem se četrti del zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače razlikuje od prejšnjih treh?

Po tem, da so – čeprav smo bili zaprti med štiri stene in je bilo prepovedano prečkati občinske meje – ljudje vseeno prihajali k meni. Pazila sem le, da se med seboj niso srečevali. Kovidni čas je povzročil nekaj neverjetnega: verjetno smo imeli prvič v življenju res čas za soočenje s samim seboj, s travmami, s tem, kar nam leži na srcu, nas dela nesrečne. Ljudje so začutili željo, da to breme na nekoga preložijo. Vse se je začelo, ko sem...