Na današnji dan pred 95 leti, 21. aprila 1926, se je vojvodi in vojvodinji Yorškima v Londonu rodila deklica, ki sta jo imenovala Elizabeth Alexandra Mary. Njena starša si takrat nista predstavljala, da bo njun deklič nekoč postal »Njeno veličanstvo kraljica Elizabeta II.«, monarhinja Združenega kraljestva. Njen oče, kralj Jurij VI., je prestol zasedel potem, ko se je njegov brat Edvard VIII. leta 1936 odpovedal kraljevanju, da se je lahko poročil z ameriško ločenko Wallis Simpson.

Danes si Britanci kraljeve družine ne znajo predstavljati drugače kot s kraljico na čelu. Elizabeta II. je trenutno najdlje vladajoča monarhinja na svetu: britanski prestol je prevzela 6. februarja 1952 v starosti 25 let. S svojim kraljevanjem je septembra 2015 presegla tudi praprababico kraljico Viktorijo. Poleg tega je zadnja svetovna voditeljica, ki je še dejavno sodelovala v drugi svetovni vojni.

Kraljica bo dan preživela na Windsorskem gradu

Kraljica trenutno doživlja neznosno bolečino: 9. aprila letos je izgubila ljubljenega soproga, princa Filipa, svojo »moč in pristan«, s katerim je bila poročena 73 let. V oporo ji je ožja družina, štirje otroci, osem vnukov in pravnuki. Kot poročajo britanski mediji, bo današnji dan mirno preživela na Windsorskem gradu. Javnih praznovanj ne bo, ker Britanci še vedno žalujejo za pokojnim princem, pa tudi sicer kraljičin rojstni dan na Otoku uradno praznujejo na drugo soboto v juniju. Zaradi žalovanja danes ne bodo izstrelili častnih salv pri londonski trdnjavi Tower ali v Hyde Parku.

Kraljičino dostojanstvo, občutek dolžnosti in vzdržljivost so lahko zgled vsem ljudem po svetu, ne le državljanom Združenega kraljestva.


FOTO: Vatican Media

Poklon Vatikana princu Filipu

V nagovoru med spominskim bogoslužjem za vojvodo edinburškega pa je nadškof Paul Richard Gallagher, vatikanski »zunanji minister«, spomnil na prinčevo častno in zvesto služenje kraljici, domovini in svetu. Nadškof Gallagher je sveto mašo v rimski anglikanski cerkvi vseh svetih daroval minulo soboto, na dan pogreba princa Filipa v Windsorju.

V nagovoru je prinčevo smrt označil kot izgubo nekoga ali nečesa, »kar je od nekdaj navzoče, kar smo imeli že kar za samoumevno«, kot mogočno drevo sredi gozda: »Čeprav ga komaj opaziš, saj je sestavni del pokrajine, pa povzroči velik pretres, ko pade ali ko ga podrejo, potres v samem središču gozda.« Tam nato zazija ogromna praznina in cela večnost bo potrebna, da se bo znova zapolnila, je pojasnil britanski nadškof. Princ Filip je bil »vedno navzoč, nekaj korakov zadaj, vendar vedno ob strani kraljici Elizabeti II.«.

Življenje princa Filipa je bilo polno nasprotij

Princ Filip je bil uspešen mornariški častnik, po kronanju kraljice Elizabete pa je prevzel pokroviteljstvo več kot 800 človekoljubnih organizacij. Kraljico je podpiral pri njenem »vodenju, ne vladanju« in ji stal ob strani v najtežjih trenutkih, ko so njuno družino pretresale zakonske težave njunih otrok. Vse življenje je izkazoval svojo krščansko držo, kar je pokazal tudi izbor svetopisemskih besedil in pesmi, ki jih je določil za svoj pogreb.

»Življenje princa Filipa je bilo resnično polno nasprotij, z nekaterimi njegovimi lastnostmi so se ljudje težko sprijaznili,« toda v tem velikonočnem času »naj naša vera odpravi vsa razhajanja, razsvetli temo in razblini vse dvome,« je nagovor med spominskim bogoslužjem sklenil nadškof Gallagher. Za mornariškega častnika, kraljičinega soproga in očeta velike družine je boj dokončan, kot bi rekel sv. Pavel: »Mogočno drevo sredi gozda je padlo, toda za seboj je zapustilo neizbrisno znamenje in bo vedno spodbujalo rast novega zelenja proti nebesom.«