Odgovarja: Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof 

Razumem vašo skrb, ki jo čutite do svojih vnukov in vnukinj v povezavi z njihovo vero. Vaš opis je zelo konkreten in se nanaša na točno določenega kateheta, zato bi bilo dobro takšne stvari razčiščevati kar z njim. Prav gotovo pa se kaj podobnega najde še kje. 

Vendar mislim, da na splošno to ni način, ki bi prevladoval. V okviru verouka in priprave na birmo so pristopi zelo raznoliki. Razlikujejo se morda po tem, da eni bolj vztrajajo na znanju o veri, k takšnim verjetno pripada opisani primer, drugi pa bolj izkustveno uvajajo otroke v območje vere in cerkvenega, župnijskega življenja. Verjetno je idealna kombinacija obojega. 

To, kar gotovo ne sodi k nobenemu pristopu, pa so grožnje. Strinjam se z zaskrbljeno staro mamo, da z grožnjami ne bomo dosegli, da bi otroci in njihovi starši z veseljem poglabljali svojo vero in dolgoročno ostali povezani z župnijskim občestvom. Sem pa prepričan, da katehetom, katehistinjam in katehistom nihče ne daje navodil v smeri groženj, zastraševanja in maltretiranja otrok, marveč prav nasprotno. 

Vsa navodila, slovenski katehetski načrt in vse spodbude gredo v smeri, da postane verouk zelo življenjski način souvajanja mlajših kristjanov v postopno dozorevanje v odrasle, samostojne in odgovorne kristjane. 

Gotovo pa je pomembnejše od verskega znanja, ki se ga da namreč kadarkoli zelo hitro pridobiti, če kdo hoče, da se mladi z veseljem med seboj povežejo tudi na osnovi vere in se živo in osrečujoče vključujejo v najrazličnejše življenje župnije. 

Do obhajanja zakramenta svete birme naj bi bili otroci tako že vključeni v najrazličnejša dogajanja v župniji, da bi se čutili pripadne svojemu občestvu in niti pomislili ne bi več, da bi ta krog zapustili. Pri tej skrbi naj bi sodelovali vsi župljani, ne le katehet. 

Vera je življenje, ne zgolj učenje. Dogajanje sinode o sinodalnosti, ki je pravkar v teku, nas želi spodbuditi in usmeriti prav v smeri soodgovornosti za vse, kar se v naši župniji dogaja.

Vera je življenje, ne zgolj učenje.

Zgoraj sem zapisal »souvajanje«, ker sem prepričan, da te naloge ne more izvesti le župnija s svojim veroukom, ampak mora zelo dejavno in prednostno uvajati v krščansko življenje družina sama, seveda lahko tudi s pomočjo starih staršev, ki v sedanjih razmerah, ko so starši polno zaposleni, storijo izredno veliko na tem področju.

Mislim, da je velikokrat večja težava od devetdesetih vprašanj in odgovorov prav odtujenost otrokove družine življenju po veri, ki zato ne sodeluje, kot bi bilo treba, v procesu priprave otrok na obhajanje zakramentov. 

V takšnem primeru pa je prav vsaka zahteva verskih sovzgojiteljev prevelika. Zato je še kako prav, da vsak udeleženec pri verski vzgoji stori po svojih močeh vse, kar more, in to na način, ki bo prijazen in spodbuden do otrok.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (9/2022).