Rodil se je v Suhadolah pri Komendi. Na ljubljanski univerzi je študiral slovenščino in književnost. Po diplomi pa se je posvetil profesorskemu poklicu. Poklicna pot ga je najprej vodila na gimnazijo v Dobrovo v Brdih, nato pa je učil na kranjski gimnaziji. Izdal pa je tudi več pesniških zbirk, esejističnih in literarnozgodovinskih del ter monografij. Zanimajo ga predvsem zamolčani literarni ustvarjalci iz prve polovice 20. stoletja.

»Tisto nenavadno, čudno razsuto poletje 1941«

Del svojega življenja, kot je sam dejal, je opisal v knjigi Drobci izgubljenega časa, ki jo začne takole: »Najprej nas je zajel čudno izpraznjen čas. Tisto nenavadno, čudno razsuto poletje 1941.« Kot je povedal na predstavitvi knjige, je v njej poskušal zajeti duha časa druge svetovne vojne in povojnih desetletij, ko mu kot delavcu v prosveti ni bilo vedno lahko.

V knjigi se spominja tudi svojega literarnega ustvarjanja in raziskovanja, pa tudi svojega umrlega brata Avguština – duhovnika. Gospod Pibernik ga je zelo pogrešal, v uteho pa mu je bil pisalni stroj, ki mu ga je zapustil. Na njem je napisal okrog 30 knjig.

V 16 poglavjih zarisuje svojo življenjsko pot, ki je bila izjemno bogata in prepletena s številnimi priznanimi osebnostmi iz sveta literature, kot so Alojz Rebula, Edvard Kocbek in Boris Pahor. Franceta Pibernika v knjigi Drobci zamolklega časa spoznamo kot pesnika in vsestranskega intelektualca, hkrati pa tudi kot izjemno rahločutno osebo.

Svoje spomine sklene z zahvalo Bogu: »Hvala Bogu, da je bilo tako! Toliko lepega in veliko bridkega tudi. Tako je bilo in ni moglo biti drugače. In z vsemi mojimi najbližjimi, z njimi, ki so še vedno z menoj.«

France Pibernik je tudi redni sodelavec pri prilogi Družine Slovenski čas, v kateri bogati kulturne strani.