Zbor za republiko je pred nedeljskim referendumom o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pripravil novinarsko konferenco, na kateri so spregovorili moralni teolog dr. Ivan Štuhec, profesor dr. Tomaž Erzar in akademik dr. Janko Kos.

Uvodoma je dr. Ivan Štuhec predstavil izjavo o nasprotovanju noveli ZZZDR, ki jo je podpisalo 86 akademikov, rednih in izrednih profesorjev, docentov, magistrov. Dr. Štuhec v izjavi opozoril na tri temeljne probleme glede novele ZZZDR.

»Prvi zadeva samo proceduro, kako je prišlo do spremembe zakona. Tu je naše mnenje, da procedura ni bila korektna, predvsem pa ni temeljila na širši, predhodni javni razpravi, ki bi razčistila nekatere temeljne dileme. Poleg tega je dejstvo, da smo na referendum s podobno vsebino državljani šli že dvakrat, in sicer 2001 in 2012, in obakrat zavrnili predlagane spremembe.

Naslednja stvar, ki jo želimo izpostaviti, je temeljno vprašanje, ki se spreminja v zakonodaji, da bi se namesto pojmov moški, ženska, oče, mati, uvedlo pojem oseba. To po našem mnenju odpira ne samo pravne dileme, na katere je med drugim opozoril pravnik Krivic, ampak tudi antropološke, filozofske, teološke, psihološke in socialne dileme. Tu ne gre za preprosto spremembo, ko predlagatelj govori, da se samo širijo pravice. Gre za jedro, v temelju spremenjeno definicijo, ki ima svoje domovinsko mesto in v človekovih pravicah in v slovenski ustavi ter bi v primeru, da bi bil ta zakon sprejet, to nujno sprožilo nadaljnje pravne postopke in polarizacijo.

In tretja stvar, ki jo izpostavljamo, je povezana s posledicami, ki bi jih sprememba imela za tisti del družbe, ki je najbolj šibka. To so otroci. V primerih, ko se spreminjajo stvari, ki zadevajo najšibkejši člen družbe, je potrebno ravnati izrazito previdno. S predvidevanji, ki jih danes lahko imamo, se spuščamo na spolzek teren, zaradi tega, ker te vrste praks v svetu in v Sloveniji ni toliko, da bi lahko govorili o relevantnih študijah, ki bi potrjevali tezo, da je čisto vseeno, v kakšnem razmerju živi otrok,« je zaključil dr. Ivan Štuhec.

V nadaljevanju objavljamo še razmišljanji dr. Tomaža Erzerja in dr. Janka Kosa.

Dr. Tomaž Erzar: Večina psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov se strinja, da ni mogoče vnaprej reči, kdo bo dober oče ali dobra mama, ker živi drugače kot večina ljudi. Prav tako se strinjajo, da je sama potreba ali hrepenenje po otroku premalo za njegovo kvalitetno odraščanje. Podlaga za to odraščanje je dolgotrajen, čustveno varen in naklonjen stik z otrokom. Ta stik predpostavlja, da odrasli postavijo otrokove potrebe pred svoje potrebe, skrbi in želje. Žal zakonik in zagovorniki zakonika dajejo vtis, da so pravice odraslih pred pravicami in potrebami otrok, kar je v popolnem nasprotju z bistvom starševstva. Starševstvo je po svoji vsebini privilegij. Ta vsebina pa je trajna in naklonjena skrb otroka v stabilnem in varnem medosebnem okolju. Prav tako se stroka strinja, da je starševstvo proces, v katerem je biološka podlaga nadgrajena s čustveno konsistentno držo do konkretnega otroka. Se pravi z držo, v kateri je otrokova dobrobit vedno v ospredju. Iz tega ne izhaja, da dobro starševstvo ni mogoče brez te podlage, kakor tudi ne izhaja, da je biološka podlaga že sama po sebi dobro starševstvo.

Hkrati se v stroki strinjamo o tem, da zaenkrat ni ustreznih, dolgoročnih študij o vplivu odraščanja v istospolnih partnerskih skupnostih. Odsotnost takih študij narekuje previdnost in govori v prid temu, da pravic odraslih ne gre razširjati na račun morebitnih posledic pri otrocih. Prav tako stroka razmišlja o tem, da vseh morebitnih posledic ni mogoče pripisati stigmi. Strinjamo se, da je otrokova potreba, da poišče in spozna biološke starše, če ni z njimi odraščal, temeljna. In da otrok ne more dograditi svoje entitete, če ne more v svoj svet integrirati svojih korenin in spoznanj in občutkov o prednikih poreklu. Vsi se še predobro spominjamo stisk otrok, ki so bili med drugo svetovno vojno in po njej vzeti staršem in so odraščali z občutkom neljubljenosti in izkoreninjenosti. Ta problem seveda ne zadeva samo istospolnih parov, ki bi želeli z umetno oploditvijo roditi otroka, ampak tudi istospolne pare, ki bi uporabili nadomestno materinstvo in vse spolno drugače usmerjene pare. Je pa pri istospolnih parih ta problem še bolj izrazit. In pričakovali bi, da bi novela pokazala poglobljen razumevanje te problematike in razmišljala o dolgoročnih posledicah.

Prav tako se v stroki strinjamo, da je posvojitev s strani katere koli otroku naklonjene osebe boljša od odraščanja v sirotišnici. Strinjamo se tudi o tem, da je starševstvo dolgotrajen in kompleksen proces, v katerem prihaja do občutljivih in ranljivih sprememb osebnih ter medosebnih potez odraslih oseb. Pri čemer te spremembe povratno vplivajo na kvaliteto odraslih intimnih odnosov, kakor tudi kvaliteta teh odnosov vpliva na kvaliteto starševstva. Zato bi dosedanjo razpravo o noveli bilo bolje usmeriti v to, da javnost spozna izzive in probleme istospolnih partnerskih zvez. Potrebe in frustracije odraslih ljudi z istospolno usmerjenostjo, domnevamo, ne bodo nič manjše, če jih nase vzamejo njihovi otroci.

Akademik dr. Janko Kos: Izjavo sem podpisal z veseljem, ker se z njo v celoti strinjam. Predvsem mi je všeč ugotovitev, da se vse okoli te novele, žal, dogaja brez temeljite filozofske in antropološke refleksije. Zato sem razmišljal, kaj se da reči o homoseksualnosti in otrocih. Ozreti se je potrebno na naslednje probleme.

V literarni vedi in drugih umetnostnih vedah se je potrebno ozreti na to, kakšen je delež homoseksualnih avtorjev in avtoric na teh področjih. Ta delež je bil precejšen, od Sapfo naprej pa vse do rimske književnosti in do najnovejšega časa, ko so bili največji pisatelji naše dobe ali homoseksualci ali ljudje s precejšnjimi homoseksualnimi nagnjenji. Pri tem želim opozoriti ravno na to, da niso vsi homoseksualci enaki. V literaturi lahko najdemo Thomasa Manna. Pri mnogih avtorjih lahko čutimo, da je njihova homoseksualnost povezana z estetskimi, celo duhovnimi odlikami njihovega dela. V slikarstvu najdemo homoseksualne odtenke pri Da Vinciju, Rafaelu, Michelangelu in Caravaggiu. Tudi v gledališču, med režiserji ali filozofi bi lahko našli mnoge, ki spadajo v ta okvir. Filozofija umetnosti bi zato morala s pomočjo psihoanalize razložiti, kakšna je veza med umetnostjo in homoseksualnostjo.

Nato želim opozoriti še na en problem. Vemo, da se homoseksualnost v zadnjem stoletju osvobaja pritiskov, sankcij in omejitev, ki so bile v prejšnjih časih precejšnje. Tukaj bi omenil Mojzesovo postavo, apostola Pavla, islam s šeriatskih pravom, nacionalsocializem in komunizem v Rusiji pod Stalinom. Pri vseh navedenih primerih je bila homoseksualnost preganjana, to so dejstva. Z liberalizacijo in demokratizacijo v Evropi po drugi svetovni vojni je prišla osvoboditev  homoseksualnosti.

Nekaj povsem drugega, in to je problem, pa je gejevstvo, ki je nastalo 1969 v Ameriki, po nasilnem posegu policije v neka zbirališča. To je nekaj drugega od homoseksualnosti. Gejevstvo je ideološko gibanje, verjetno s političnimi cilji, verjetno anarhičnimi. Na ta pojav je potrebno gledati s skepso, zlasti je mogoče, da je v tem gibanju mnogo levičarskih aktivistov. O tem bi se dalo razmišljati  in je odločilno za naše mnenje o noveli ZZZDR.

Opozoril bi še na to, se z gejevstvom in radikalnim feminizmom v to razpravo vključuje tudi teorija spolov, ki je znanstveno in filozofsko vprašljiva. Že pred leti, ko se je teorija pojavila v učbenikih, smo jo na komisiji za učbenike pri strokovnem svetu za splošno izobraževanje vzeli v pretres in dosegli, da se je iz učbenikov umaknila. Teorija je zgrajena na trhlih psiholoških in filozofskih nogah. Izhaja iz prepričanja, da spolnost ni nobeno dejstvo, je neka subjektivnost, ki si jo človek preprosto izbere in prisvoji. Za šolstvo, znanost in filozofijo je to teorija, ki ne more biti sprejemljiva.
Za konec bi omenil še problem spolne identitete. Identiteta je od Aristotela naprej logični problem. Konstituira se iz razlik. In identiteta moškega in ženske nastaja ravno zaradi medsebojnih razlik. Od tod se poraja vprašanje, kako se potem ta identiteta razvije pri homoseksualcih. Moški doživlja žensko kot drugačnost, kot drugost, ki jo je potrebno sprejeti. Na tej podlagi nastane zakonska zveza in družina.

Pri homoseksualcih je to potem drugačno. Njihova spolna identiteta se prvotno najbrž konstituira z žensko. Vendar kasneje homoseksualec ne more ali noče sprejeti ženske kot drugost in ji priznati mesto v svoji identiteti. On odrine žensko na rob in se posveti drugemu moškemu. Filozofsko-psihološki problem je, kaj se z njim dogaja. Homoseksualec ostaja sam nasproti nečemu, kar mu je isto. Gre za narcisizem, gre za avtoerotizem. Njegova identiteta je zaprta vase, je zrcalo, je zaprt svet, iz katerega je težko stopiti v socialne in moralne funkcije. Čudim se našim filozofom, zlasti psihoanalitikom, da se teh problemov sedaj ne lotevajo.

Prilagamo še izjavo v celoti in podpisnike izjave.

Podpisniki.docxIzjava stroke.docx