Včeraj je minilo 800 let, odkar sta se v Assisiju srečala sv. Frančišek in sv. Anton Padovanski. Kot poroča Radio Vatikan, patri italijanske province svetega Antona Padovanskega in patri iz svetega samostana v Assisiju ob tej priložnosti pripravljajo vrsto srečanj z naslovom »Bog mi je dal brata. Frančišek Asiški in Anton Padovanski – 800 let po kapitlju pod rogoznicami«.

Okrogla obletnica je priložnost za obuditev lepote srečanja med dvema svetnikoma, ki še vedno navdihujeta življenja številnih mož in žena: Frančiškom in Antonom. Svetnika sta se v mestecu v italijanski pokrajini Umbriji srečala 30. maja 1221.

Brat Anton je kot mlad romar s Portugalske skupaj z vsemi brati reda prispel v cerkev Svete Marije Angelske v Assisi, da bi se udeležil pomembnega kapitlja pod rogoznicami. Imel je priložnost videti in slišati besede brata Frančiška, ki je bil že zelo bolan, težile so ga številne obveznosti. Kljub temu je to srečanje za Antona pomenilo notranji ogenj, ki ga ni nikoli pozabil.

Svetnika sta si nato med koncem leta 1223 in začetkom leta 1224 izmenjala nekaj pisem. Frančišek je Antonu poslal pismo, v katerem ga je pooblastil, naj brate poučuje teologijo, vendar ne na račun molitve. To je pomenilo, da je Frančišek Antona določil za pridigarja in učitelja teologije ex cathedra, pri čemer je postavil prvenstvo Boga nad vse drugo, ne da bi ob tem ovirali ali preprečevali razvoj osebnih darov.

Nadškof Sorrentino: v Frančiškovi in Antonovi šoli

Asiški nadškof Domenico Sorrentino je v pogovoru za spletni portal Vatican News pojasnil, da teh dveh svetnikov običajno ne povezujemo med seboj: »V ljudski pobožnosti sv. Antona pogosto vidimo kot svetnika čudežev in ga nekoliko ločujemo od frančiškanske razsežnosti. Njegovo spreobrnjenje je bilo spreobrnjenje v spreobrnjenju, saj je takoj po mučeništvu prvih frančiškanov opravil celotno duhovno pot. Ideal uboštva, da bi se popolnoma približal Kristusu, ki ga je sprejel Frančišek, je razžaril njegovo dušo, zato je bilo to srečanje zanj zelo pomembno. Pozneje so se njune poti spet križale, čeprav le z izmenjavo pisem, ko je moral Anton prositi Frančiška za dovoljenje za študij teologije. Prošnja je bila odobrena, vendar je Frančišek poudaril, naj bo študij vedno prežet s pobožnostjo in vero v Boga. Dejansko je bil Anton pridigar, ki je bil vnet v veri in ljubezni do Kristusa. In lepo je najti to skupno točko: v središču vsega in njunega življenja je bil samo Kristus.«

Po Sorrentinovih besedah Frančišek navdihuje z življenjem, ki je »dobesedno po vzoru evangelija«. To je storil s preroškimi dejanji, ki nas pretresajo še danes, na primer, ko se je odrekel vsem gmotnim dobrinam. Anton je »svetnik čudežev, ki ga ljudje čutijo blizu, ga kličejo v stiski, je tisti, ki pri Bogu posreduje za ljudi. To posebno karizmo je vedno imel že na zemlji in jo še naprej uresničuje iz nebes«. »Frančišek in Anton imata poseben čar, zato sta nam tako blizu,« je pojasnil nadškof.

Izpostavil je še, da od njunega učenja v današnjem svetu ostaja prav vse: »V nekaterih primerih je treba posodobiti njuno sporočilo, vendar vse ostaja, saj je na koncu Kristus pravi odgovor na človekove globoke potrebe in pričakovanja njegovega srca.« Da bi prisluhnili šoli sv. Frančiška in sv. Antona, je po mnenju škofa Sorrentina dovolj, da vanjo vstopimo s ponižnostjo.