Leta 2002 so tako pod mojo »pristojnost« prišli tudi jubilanti koprske škofije in v posebnem spominu mi je ostal obisk v Kromberku pri tamkajšnjem župniku, tedanjem zlatomašniku Stanku Medveščku (1928–2013).

Medveščkova življenjska zgodba je bila na prvi pogled polna trpkih doživetij, ki pa jih je ubesedil tako duhovito, da je skoznje zasijala neomajna in nalezljiva krščanska vedrina.

Medveščkova življenjska zgodba je bila na prvi pogled polna trpkih doživetij, ki pa jih je ubesedil tako duhovito, da je skoznje zasijala neomajna in nalezljiva krščanska vedrina. Pripovedoval mi je denimo o duhovniku Izidorju Zavadlavu, ki je že pred drugo svetovno vojno s svojo gorečnostjo, družabnostjo in smelimi načrti razgibal njegovo domačo faro Anhovo in navduševal mlade – tudi za duhovniški poklic. Ker pa je imel v povojnem času jasna stališča o komunistični oblasti, je bil, čeprav so živeli pod zavezniško upravo, izdan nalog za njegovo likvidacijo. Komunisti so ga ubili septembra 1946, kar pa tedaj že bogoslovca Stanka ni omajalo v njegovi odločitvi za duhovniški poklic, temveč ga je le utrdilo v spoznanju, da bo pod komunizmom treba iti čez marsikateri pritisk.

Ni se motil. Že v ljubljanskem semenišču, kamor je leta 1947 prišel po priključitvi Primorske, so jih želeli z zasliševalskimi pritiski pridobiti za ovaduhe – brez uspeha. Zgled za vztrajanje so imeli bogoslovci tudi v škofu Vovku, ki je Stanka junija 1952 z vidnimi znamenji zažiga v Novem mestu januarja istega leta posvetil v duhovnika.

Zmeraj pravim, da Cerkev nima tako ustanove – niti jezuiti –, takega noviciata, kot ga je za duhovnike in bogoslovce imela v tistih letih ‘naša armija’. Če si zdržal tisti noviciat, ‘mejdun’, boš zdržal tudi vse drugo.

Nova preizkušnja je sledila le nekaj mesecev pozneje, ko je bil vpoklican k vojakom. Znani sistem palice (grožnje z zaporom) in korenčka (»Napiši v vojaško glasilo, da izstopaš iz duhovništva, pa te pošljemo v Beograd v oficirsko šolo in ti damo ‘najbolja kola’,« torej mercedes) ga ni »spreobrnil«. Ravno narobe: »Zmeraj pravim, da Cerkev nima tako ustanove – niti jezuiti –, takega noviciata, kot ga je za duhovnike in bogoslovce imela v tistih letih ‘naša armija’. Če si zdržal tisti noviciat, ‘mejdun’, boš zdržal tudi vse drugo,« mi je slikovito pripovedoval kromberški župnik.

In res je moral zdržati marsikaj. Zaradi »prepovedanega« krsta je bil denimo leta 1964 kaznovan z dokaj visoko denarno kaznijo. Sorodniki deklice, ki je bila krščena na materino željo (oče partijec o tem ni smel nič slišati, nekdo pa je zadevo le prijavil), so zbirali denar, da bi tako poplačal kazen, a jo je raje iz svojega, zbrani denar pa namenil krščenki.

Posebno poglavje v njegovi pripovedi pa so bila sedemdeseta leta, ko je kot župnik služboval v Cerknem. Doživel je namreč sodni postopek, ki se je končal s pogojno zaporno kaznijo.

Kako ga je sam opisal? Neka gospa je po številnih prošnjah na občini dosegla, da so do njene domačije napravili cesto. V zahvalo za to je želela postaviti križ, župnika pa je prosila za blagoslov. Medvešček je to pobudo seveda pozdravil, a se hkrati zavedal, da po veljavnih predpisih ne sme opravljati verskih obredov zunaj cerkve, zato je gospo napotil na notranjo upravo v Idrijo, da bi za blagoslov križa dobila pisno dovoljenje. Res je tako storila, na upravi pa so jih rekli, da pisno dovoljenje ni potrebno, saj župnika dobro poznajo. Zadošča ustno dovoljenje, svetovali so le, naj blagoslova ne oznani v cerkvi, opravi naj ga v družinskem krogu. Tudi prav.

Ker Medvešček ni natančno vedel, kje je brezno, je domače prosil, da so ga peljali tja. Blagoslovil ga je.

Ob blagoslovitvi križa so domači župnika opozorili na kamenčke, ki so bili na betonskem podstavku. »Ali veste, od kod so?« so ga vprašali. Seveda ni vedel. »Iz brezna.« Medvešček je vedel za brezno na Lajšah nad Cerknim, v katero so komunisti v začetku februarja 1944, torej pred skoraj natančno 80 leti, zmetali 14 žrtev montiranega procesa, po krivem obdolženih izdaje partijske šole v Cerknem, ko so Nemci 27. januarja pobili 47 njenih partizanskih slušateljev. Med vrženimi v brezno sta bila tudi dva duhovnika, Lado Piščanc in Josip Sluga. Ker Medvešček ni natančno vedel, kje je brezno, je domače prosil, da so ga peljali tja. Blagoslovil ga je.

Molitev ob breznu na Lajšah leta 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Medvešček naj bi »izrabil versko dejavnost za počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene«.

Mesec, dva je bilo vse v redu, se je spominjal Medvešček, potem pa se je začelo šušljanje, da se je pod Lajšami nekaj zgodilo. In tako je prišla k njemu Udba. Začel se je dolgotrajen postopek, ki je leta 1977 najprej pripeljal do vložitve obtožnice zaradi blagoslovitve križa in blagoslovitve brezna, »v katerem naj bi bila trupla narodnih izdajalcev«, s čimer naj bi Medvešček »izrabil versko dejavnost za počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene«.

Glede očitka o blagoslovu brezna je Medvešček zasliševalcem jasno povedal: »Jaz sem tam župnik, to spada pod moj teritorij. Gotovo sta v brezno vržena tudi dva kaplana, moja kolega, prednika. Duhovniška vest mi je velevala, da grob požegnam, če pa ob naši ustavi, ki nam zagotavlja svobodo vere, verskega izražanja, ne smem požegnati groba dveh duhovnikov – tukaj me imate, zvežite mi roke in pojdimo!«

Po Medveščkovih besedah so po tem ostrem soočenju iz obtožnice umaknili očitek o blagoslovu brezna, »zločinski« pa je ostal blagoslov križa, čeprav je imel zanj ustno dovoljenje. Tisti kamni iz brezna so bili očitno preveč moteči.

Brezno smrti na Lajšah leta 2007. FOTO: Ivo Žajdela

»Medvešček bo sojen,« je dejal koprski škof. In je bil. Sojen in obsojen na pogojno kazen treh mesecev zapora.

Sodni postopek se je vlekel dve leti, v tem času pa je cerkljanski župnik dobil tudi kakšno »nespodobno povabilo« – če bo sodeloval pri ovajanju duhovniških kolegov, »bomo tisti proces že uredili«. Celo škof Jenko je šel na versko komisijo, da bi kaj izposloval zanj, pa ni nič opravil. »Medvešček bo sojen,« je dejal koprski škof. In je bil. Sojen in obsojen na pogojno kazen treh mesecev zapora.

Zakaj obnavljamo to zgodbo? Saj je ne prvič. Dejansko »recikliramo« zapis, ki smo ga v Družini objavili januarja 2011, torej v času, ko se je kot edini kandidat za prvega med državnimi tožilci pojavil nekdanji ustavni sodnik Zvonko Fišer. Danes pa na zgodbo znova opozarjamo zato, ker je bil Zvonko Fišer novembra lani izvoljen za člana državnotožilskega sveta, v katerem je bil nato izvoljen za podpredsednika. Skratka: vrhunska kariera na najpomembnejših sodniško-tožilskih se nadaljuje in nadaljuje in nadaljuje …

Prav Zvonko Fišer je bil tisti, ki je zoper župnika v Cerknem in soobtožene (duhovnika Janeza Lapanjo in pobudnico postavitve križa Amalijo Jereb) vložil obtožni predlog, kar je Medvešček v pogovoru ob zlatomašnem jubileju označil kot spolitizirano dejanje.

Toda prav Zvonko Fišer je bil namreč tisti, ki je zoper župnika v Cerknem in soobtožene (duhovnika Janeza Lapanjo in pobudnico postavitve križa Amalijo Jereb) vložil obtožni predlog, kar je Medvešček v pogovoru ob zlatomašnem jubileju označil kot spolitizirano dejanje.

Ob vsakem Fišerjevem imenovanju (na položaj generalnega državnega tožilca, ustavnega sodnik, zdaj podpredsednika državnotožilskega sveta) se je razvnela razprava, ali je človek, ki je sodeloval v sodnem postopku, v katerem so bile očitno kršene človekove pravice – vrhovno sodišče je namreč leta 1995 Medveščka in Lapanjo oprostilo –, primeren za takšne izpostavljene položaje, na katerih je izrednega pomena tudi videz nepristranosti, kaj šele videz aktivnega sodelovanja v totalitarnem tožilsko-sodnem kolesju.

Kot običajno pri takih stvareh so bila doslej in so tudi danes stališča glede tega diametralno nasprotna. Predstavniki t. i. tranzicijske levice in njihovi sedanji nadaljevalci niso v tožilčevem ravnanju nikoli videli prav ničesar spornega, na drugem (ne le političnem) polu pa so nekoč bili in so še danes prepričani, da Fišer zaradi ravnanja v preteklosti nikoli ne bi smel opravljati vidnih funkcij v pravosodju – kaj šele tako pomembnih, kot je bilo vodenje tožilstva, članstvo med sodniki ustavnega sodišča, zdaj usmerjanje državnotožilskega sveta.

Saj ne trdimo, da je Fišer slab pravnik, toda temeljna dostojnost in samokritičnost bi najbrž terjala, da bi to znanje vnovčeval kje drugje kot na javnih položajih, na katere je – hotel ali ne – pač prišel s senco krivično obtoženih in obsojenih zaradi križa na Lajšah.

Pričakovano je vedno obveljalo stališče prvih. Tako pač je v slovenski demokraciji, v kateri se privilegiji preteklosti nadaljujejo v privilegije sedanjosti. Saj ne trdimo, da je Fišer slab pravnik, toda temeljna dostojnost in samokritičnost bi najbrž terjala, da bi to znanje vnovčeval kje drugje kot na javnih položajih, na katere je – hotel ali ne – pač prišel s senco krivično obtoženih in obsojenih zaradi križa na Lajšah.

A če se vrnemo na začetek tega zapisa: v tolažbo je vsaj dejstvo, da so župljani v duhovniku Medveščku, kamor koli je prišel (iz Cerknega je šel leta 1979, neposredno po obsodbi, v Idrijo, od tam pa leta 1993 v Kromberk), kljub »kazenski kartoteki« vedno videli nedolžnega človeka, kar mu je med vernimi in tudi drugimi ljudmi dobre volje še utrdilo ugled veselega in odprtega duhovnika.

Bog ve, v kakšnem zgodovinskem spominu bo ostal Zvonko Fišer …