Ob obletnici bodo v njegovi domači župniji na Gomilskem jutri ob 10. uri obhajali spominsko sveto mašo, ki jo bo daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, sporočajo s tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.

Priporočajmo slovenskemu mučencu naš narod, prosimo za odpuščanje in spravo in ga posnemajmo v ljubezni do bližnjega.

Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi? (Izidor Završnik)

Kot je v reviji Ognjišče zapisal Silvester Čuk, lahko mučeniškega duhovnika primerjamo s poljskim redovnikom minoritom Maksimilijanom Kolbejem, ki je leta 1941 prav tako izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega: v zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta, leta 1982 pa ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika.

Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so dve leti za Kolbejem spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih.

To je bil Franček oz. Franc Žvan iz Hoč. Izidor se je skrivaj ponudil, da stopi na njegovo mesto, Franček pa je ostal v zaporu, vendar živ. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva »slovenskega Maksimilijana Kolbeja« je Karel Gržan napisal knjigo oz. pričevanje o njem, v zapisu spominja Silvester Čuk.

Povest na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti junaškega duhovnika

Knjiga je napisana v obliki privlačne povesti na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok v družini in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so klicali Izidorja, je bil izredno bister otrok in si je želel iti v šole, vendar domači niso imeli dovolj denarja. Zanj se je zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega, ki je postal njegov duhovni oče in dobrotnik.

Izidor je pri sedemnajstih letih zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovoru s svojim dobrotnikom se je kmalu vrnil.

V Gržanovi povesti beremo, kako je Izidorju posredoval globoke življenjske nauke, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila posebej pri srcu. Izidor se je vpisal v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije, kjer se je z lahkoto učil. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovoru s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in je do leta 1941 obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.

Izidor Završnik. FOTO: arhiv Družine

Neutruden duhovnik in mučenec

Zaradi burnih političnih dogodkov je takratni mariborski škof Ivan Jožef Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti, po novi maši pa je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. Neutrudno je opravljal duhovniška opravila v več župnijah in ob tem trpel skupaj s trpečim ljudstvom.

Ker je pomagal tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, so ga Nemci že leta 1941 aretirali in ga odvedli v zloglasni celjski zapor Stari pisker. Zasliševali so ga trije celjski gestapovci, ki so bili znani po svoji krutosti in so jetnike med zasliševanjem strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je pozneje pričevala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.«

Nemci so na pepelnično sredo, 10. marca 1943, na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev in med njimi je bil tudi Izidor Završnik.

Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora, jeseni 1942 pa so ga spet zaprli in v zaporu je znova prestajal zasliševanja in mučenja. po koncu zasliševanj so ga preselili v mariborske zapore. Upal je, da ga bodo od tam poslali v koncentracijsko taborišče, toda na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev in med njimi je bil tudi Izidor Završnik.

Čisto njemu podobno.

Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.«