Jože Marinko se je rodil 23. maja 1943 v Ljubljani. Po končanem študiju se je zaposlil na Fakulteti za arhitekturo najprej kot asistent, nazadnje kot izredni profesor. Leta 1984 je skupaj s še tremi kolegi arhitekti naredil načrt za novo cerkev Rožnovenske Matere Božje v Portorožu – v naslednjih desetletjih je zgradil še deset cerkva oziroma župnijskih središč, devetnajst kapel, osemintrideset celovito prenovljenih sakralnih prostorov. Napravil je še načrte za notranjo opremo šestindvajsetih cerkva, dvajset samostanskih in stanovanjskih stavb ter suvereno »reševal« celotno pahljačo arhitekturnih problemov.

Cerkev za en dan in sto tisoč ljudi

Slovenija in svet sta ga širše spoznala ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 in 1999, ko je uredil vsa velika prizorišča, kjer je papež maševal in nagovarjal množice. »Naročila« se je v ob srebrnem jubileju papeževega obiska v intervjuju za Družino spominjal z veseljem in hvaležnostjo: »Redko v življenju se arhitektu ponudi priložnost, da naredi nekaj za papeža. Moja naloga kot arhitekta je bila oblikovati cerkev na prostem, ki ne bo običajen prireditveni prostor, kakršni so za koncerte, politične shode in druge prireditve, ampak da bo vsakomur prepoznaven kot bogoslužni prostor /…/ Enoletno naporno delo je bilo nagrajeno v treh dneh, ko je bil papež med nami, saj je občutje prijaznosti v teh dneh zajelo vso Slovenijo. Posebno sem bil počaščen, da sem med mašo na stoženskem hipodromu iz papeževih rok prejel obhajilo. Še tisto leto decembra smo s pripravljalnim odborom v zahvalo poromali v Rim: sprejel nas je papež, rokovala sva se. Že takrat sem občutil milost, ki mi je bila dana, da sežem v roke svetniku!«

Po obisku papeža Janeza Pavla II. se je arhitekt Marinko v Vatikanu s papežem srečal osebno. "Že takrat sem vedel, da se rokujem s svetnikom," je dejal v intervjuju za Družino. FOTO: Osebni arhiv

»S Cerkvijo sem živel, za Cerkev ustvarjal«

»V Cerkvi sem rasel, z njo sem živel, zanjo sem ustvarjal,« je dejal v intervjuju za Družino današnji slavljenec Jože Marinko. Da zaradi tega kot profesor na fakulteti ni imel posebnih težav, je poudaril, »morda pa kdaj nisem uspel, kot bi, če bi bil del sistema. Ampak to je že daleč nazaj.« Znano je, da ko je bil na komisijo za Prešernove nagrade podan predlog, da bi nagradili njegovo delo na področju sakralne arhitekture, so ta predlog zavrnili z utemeljitvijo, da bi to posredno pomenilo tudi priznanje Cerkvi. Prešernove nagrade (še) ni prejel. Pri založbi Družina je izšla njegova monografija Oltar ob papeževem obisku v Ljubljani (1997). Tudi z uredništva Družine mu ob jubileju kličemo: Hvala za vse stvaritve, Bog vas blagoslavljaj!

Arhitekt Jože Marinko je leta 1992 naredil načrte in spremljal gradnjo kapele na Kredarici. FOTO: osebni arhiv

Jožeta Marinka predstavljamo v 21. številki Družine v rubriki Osebno. Misli iz daljših zapisov dr. Leona Debevca in Antona Stres, nadškofa v pokoju: 

Anton Stres: »Arhitekt prof. dr. Jože Marinko je med najbolj uveljavljenimi sodobnimi ustvarjalci in oblikovalci bogoslužnih prostorov. Ti, ki so gradili ali preurejali bogoslužne zgradbe in cerkve, so se radi obračali nanj zaradi umetniške lepote njegovih stvaritev, pa tudi zato, ker je bil eden izmed redkih arhitektov, ki se niso izogibali delu za potrebe verskega občestva, četudi je vedel, da se to ne bo štelo v prid njegovemu uveljavljanju v uradnih poklicnih krogih. To je zavestno jemal nase. Predvsem pa so ga mnogi radi prosili za arhitekturne stvaritve, ker so vedeli, da ne bo ustvaril samo lepih prostorov, ampak bo dal sakralnemu prostoru dušo, ki bo v sozvočju z dušo tistih, ki bodo v ta prostor hodili obhajat skrivnosti Gospodovega odrešenja /.../«

Leon Debevec: »Jože Marinko sodi v krog ustvarjalcev, ki do danes ostaja zunaj dometa žarometov etablirane arhitekturne kritike, a je kljub prezrtosti s svojo samoniklo sočnostjo sooblikoval in žlahtnil iztekajoča se desetletja dvajsetega stoletja v »kraljevski disciplini« arhitekturnega ustvarjanja – sakralni arhitekturi /…/«